Tiskane izdaje
Dve strani enega kovanca
Politična značilnost tega referendumskega dogajanja je, da je razbremenjeno protibegunske ksenofobije. Slovenska Katoliška cerkev, ki je idejni motor kampanje proti izenačitvi istospolne in raznospolne zakonske zveze, se je, strogo skladno z doktrino papeža Frančiška (in če smo natančni, tudi evangelija), v izjavi Komisije za pravičnost in mir Poskrbimo za vse brate in sestre zadnjega oktobra letos postavila na stran beguncev in ljudem predlagala sočutje, solidarnost, gostoljubje in upoštevanje dostojanstva. V tej izjavi, pod katero se je podpisal predsednik Komisije za pravičnost in mir pri SŠK, nadškof Stanislav Zore, je komisija šla zelo daleč, vendar v dobrem. Predvideli so možnost zapletov in konfrontacije različnih stališč, toda, so citirali papeža Frančiška, »ne smemo se utruditi v naših prizadevanjih za obsežnejši odgovor na evropski in mednarodni ravni«. Zapisali so celo tole: »Begunska kriza je tudi za našo državo priložnost, da premislimo tragične posledice trgovine z orožjem, premalo premišljenih vojaških posegov zahodnih držav, nepravičnih ekonomskih politik, revščine in korupcije, ki v ozadju poganjajo vojaške spopade in državljanske vojne.«
V tokratnem stališču, ki ga je tudi v imenu omenjene komisije v začetku tega tedna podal nadškof Zore, je šlo za diametralno nasprotno držo in izrazoslovje: »V Komisiji za pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci smo prepričani, da v ozadju tega političnega projekta ne gre samo za prizadevanja za domnevno zaščito in enakopravnost določenih družbenih skupin, temveč za uzakonitev ateistične ideologije, ki je v popolnem nasprotju z naravnim zakonom, krščansko antropologijo in slovensko kulturo.«
Če je v begunskem primeru komisija pozvala k sočutju, solidarnosti, upoštevanju dostojanstva, je v tem primeru pozvala na boj. Ne kakršen koli: s sklicevanjem na protinaravnost izenačitve zakonske zveze, ki da nasprotuje naravnim zakonom, krščanski antropologiji in slovenski kulturi, je pozvala na nič manj kakor na kulturni boj. Povedano še nekoliko natančneje: istospolne ljudi, ki bi si zakonsko formalno želeli skleniti zakon s svojim partnerjem in temu na primer dati v posvojitev svojega lastnega otroka (to, mimogrede, je danes povsem mogoče že mimo sklenjenega zakona in se redno dogaja), je komisija povsem nedvomno ideološko označila kot ateiste in agente oziroma promotorje ateistične ideologije.
Mediji, pravosodje
Štiriindvajsetega aprila letos je komisija spregovorila o slovenskih medijih in pravosodju in iz te izjave je bilo mogoče razbrati način cerkvenega upravljanja z močjo in vplivom. V izjavi z naslovom Pravosodje in mediji morajo biti vedno v službi demokracije je pohvalila ustavno sodišče, da in ker ni podleglo »medijskim pritiskom« in v zadevi Patria ni le razveljavilo sodbe, »temveč tudi razglasilo obdolžence za nedolžne«. Sledila je ugotovitev o izredno problematičnih razmerah v slovenskem pravosodju, zaskrbljenost, ker so se volitve obrnile drugače, kot bi se morale, in izrazila je tudi dvom o legitimnosti volitev, na katerih je Janez Janša obveljal kot krivec v orožarski zadevi Patria. Dikcija, argumentacija in politični nagib te izjave uradne cerkvene komisije kažejo popolno sovpadanje s stališči skrajno problematičnega Odbora 2014, v katerem so med najpomembnejšimi aktivisti povsem isti aktivisti kot pri zbiranju podpisov in ideji za referendum proti spremenjenemu zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. V zmešnjavi vseh teh dejstev je seveda treba potegniti logične in smiselne zaključke, ki pa gredo žal v smer, da ima slovenska Katoliška cerkev dvojno agendo in da je narava problema bržkone povsem identična sporu med Kristusom in Farizeji v času, ki je bil najpomembnejši za vznik krščanstva.
S pogledom v potni list
Omeniti pa je treba še dve zelo pomembni, za zadevo referenduma morda najpomembnejši dejstvi. Prvo je to, da je papež ta teden v Vatikanu razglasil leto usmiljenja, toda tu ne bi smeli govoriti o usmiljenju, temveč o človekovih pravicah in dostojanstvu, govoriti bi morali o načelnih razlogih. Drugo dejstvo pa je pomembnejše in za slovensko Katoliško cerkev kar precej obremenjujoče. Gre namreč za privrženost načelu temeljnih človekovih pravic in svoboščin, kajti enakost pred zakonom (temeljna ustavna pravica) istospolnim v zadevah dediščin in sploh socialnih razmerij zdaj ni zagotovljena. Ustavno načelo ločenosti Cerkve in države ni le negativna norma, temveč tudi kriterij, zaradi katerega se Cerkev v tej zadevi ne bi smela počutiti ogrožena. Zakon, ki se naslavlja iz temeljnih človekovih pravic, deklaracijo pa so podpisale skorajda vse države, tudi Vatikan, v ničemer ne normira bodisi delovanja bodisi doktrine slovenske Katoliške cerkve. Po domače rečeno, pušča jo v popolni svobodi, kako tolmačiti krščansko antropologijo. Normo enakopravnosti pred zakonom nalaga izključno državi. Kolikor je to kulturno vprašanje, je v širšem kontekstu modernosti, razsvetljene evropske civilizacije. V tem se seveda postavlja vprašanje iz izjave, ki jo je dala komisija, namreč, ali ima Slovenija dve nacionalni kulturi? Ali ustava predvideva zaščito ene kulturne identitete, ki je spojena z ideološko dominacijo kulturnega pogleda, v katerem je prostor za »normalne« in ni prostora za »drugačne« ljudi?
Ko je Donald Trump ta teden v Ameriki javno zahteval, da je treba muslimanom prepovedati vstop v ZDA, so ne le demokrati, temveč tudi republikanci v en glas stopili na kategorični skupni imenovalec ameriške demokracije: To ni tisto, za kar se v svojem temelju zavzema Amerika. Je ideja Slovenije ta, da v svoj pravni red prepove vstop tistim, ki so glede na slovensko, s politiko in atavističnimi ambicijami prepojeno verzijo krščanske antropologije »drugačni«, čeprav imajo enak potni list kot kristjani in kot pisec teh vrstic, ki je deklariran kristjan?
Tudi krščanska antropologija ima svoje razloge in svoje argumente, toda v drži slovenske Katoliške cerkve je nekaj, česar sodobna ustavna demokracija z definirano delitvijo vej oblasti in ločenostjo Cerkve od države ne predvideva: je pričakovanje, da država svoje suverenosti ne bo vzela čisto zares in bo pri stranskih vratih desne politike in kriznih razmer pogledala skozi prste in slovenski Cerkvi priznala posebnost, kakršno si je izposlovala že v Avstriji, ko je proti pruskemu liberalizmu in protestantizmu priznala Franca Jožefa in v zameno dobila šolstvo in SLS. Je to moderna Slovenija dobrih ljudi?
