Portret tedna: Marjan Šarec  

Pred sedmimi leti se je poslovil Ivan Serpentinšek. Bolj natančno: poslovil se je lik Ivana Serpentinška. Serpentinšek je bil izmišljen, ustvaril pa ga je Marjan Šarec, do leta 2010 dramski igralec, imitator in novinar. Lik Serpentinška, robatega, zagamanega in praktičnega človeka, je arhiviral, ker je šel Šarec v novo službo. Postal je namreč kamniški župan. Z izmišljenim likom je Šarec nadaljeval najbolj svetle tradicije izmišljenih radijskih junakov, denimo junakov Butnskale (Emil Filipčič, Marko Derganc) in herojev, ki jih je za Radio Ga Ga ustvaril Sašo Hribar z ekipo mladih sodelavcev. Med Hribarjevimi sodelavci je bil tudi Šarec. Ko ni delal na radiu, je križaril od veselice do veselice in stresal šale na račun političnih funkcionarjev. Ali pa se je z likom Serpentinška norčeval iz stanja duha v ruralnih (in ne zgolj ruralnih) predelih države. Če je merilo uspeha, koliko ljudi je snemalo njegove nastope in potem posnetke objavljalo na spletu, je Šarcu v življenju uspelo. Najbolj uspešne Šarčeve smešnice si je – kljub slabi tehnični kakovosti – ogledalo četrt milijona ljudi.

In ko je leta 2010 kandidiral za župana, se je zdelo, da skuša vzhajajoča zvezda slovenske estrade – tedaj je bil star 32 let – z župansko kandidaturo nekako opozoriti nase in okrepiti zvezdniški status. Šarec nikakor ni bil prvi estradnik, ki se je potegoval za izvolitev na politično funkcijo. Je pa eden zelo redkih, ki mu je s kandidaturo uspelo. Leta 2010, ko je kandidiral s podporo liste županskega predhodnika Toneta Smolnikarja, je v prvem krogu županskih volitev zbral dobrih 25 odstotkov glasov in se s tem uvrstil na drugo mesto. V drugem krogu pa je presenetljivo ugnal kandidata Braneta Goluboviča, v prejšnjem desetletju lokalnega funkcionarja LDS, ki je leta 2010 kandidiral z nestrankarsko podporo. Šarec je novembra 2010 zbral 53 odstotkov glasov in s tem nasledil župana Smolnikarja, prav tako človeka iz medijskega sveta. In če je v prejšnjem desetletju Šarec veljal za človeka, ki brez težav imitira Janeza Drnovška, Karla Erjavca, Osamo bin Ladna, Jožefa Školča, Jelka Kacina, Fidela Castra, Antona Ropa, Janeza Janšo ali Andreja Bajuka, je jeseni 2010 ukinil svoje alter ege in ostal le še Šarec. Župan.

Leta 2014 je kandidiral ponovno. Pred štirimi leti se je kot estradnik nekako prerinil v drugi krog, potem pa je v dveh tednih kamniške rojake prepričal, da ni zgolj zabavljač, ampak človek z zanimivimi političnimi idejami, pred tremi leti na županskih volitvah pa je bil že absolutni favorit. V prvem krogu je zbral skoraj dve tretjini glasov podpore in vse tekmece pustil daleč zadaj. Hkrati je njegova lista na volitvah za občinski svet zbrala tretjinsko podporo in s tem postala najmočnejša politična skupina v občini. Leta 2014 mu ni prav nič škodovalo, da je leta 2012 postal predsednik kamniškega odbora Pozitivne Slovenije, stranke, ki jo je leta 2011 ustanovil Zoran Janković. Po razkolu v Pozitivni Sloveniji je Šarec vodenje občinskega odbora opustil, na volitvah pa je nastopil z listo, poimenovano po njem, in dodanim geslom: »Naprej Kamnik«.

Zakaj? Kako je zabavljač prepričal sokrajane? Zdravnik in humanitarni delavec Aleksander Doplihar, sicer Kamničan, odgovarja, da je Šarec od prvega trenutka, ko je prevzel župansko funkcijo, veljal za zelo resnega človeka. Če je kot imitator in ustvarjalec namišljenih likov veljal za uspešnega komedijanta, je kot lokalni politik zelo hitro dobil status odgovornega javnega uslužbenca. »Je priljubljen, ljudje njegova mnenja upoštevajo,« ocenjuje Doplihar. »Njegov prejšnji poklic je nekako izzvenel,« dodaja.

Šarec je pred dnevi tudi uradno napovedal, da bo kandidiral na jesenskih predsedniških volitvah. Dve gesli sta ostali v spominu: da je čas za spremembo generacij, ki vodijo nacionalno politiko. In da je predsedniška funkcija nekaj, kar zahteva resnost.

Decembra 1977 rojeni Šarec je dobrih 14 let mlajši od Boruta Pahorja, sedanjega predsednika, človeka, ki je v vrhovih nacionalne politike že slaba tri desetletja. Šarec z geslom o potrebi, da vodenje države prevzame nova generacija, brenka na strune, ki za Pahorjevo ponovno izvolitev predstavljajo tveganje. Pahor pač ne more zanikati, da je v treh desetletjih križaril med funkcijami v CK-ju, skupščini, državnem zboru, evropskem parlamentu, stranki in vladi ter da je v treh desetletjih v politično elito prišlo relativno malo novincev.

Še bolj zanimivo pa je, da nekdanji komedijant in imitator stavi na resnost. Če je Šarec kot komedijant pred letom 2010 občinstvo zabaval s tem, da je oponašal Janeza Drnovška, Janeza Janšo ali Danila Türka, se je Borut Pahor kot predsednik republike obnašal kot impersonator mesarja, tekstilne delavke, smetarja, cestarja, kovinarja, poljedelca, živinorejca ... Najbrž nehote (in zelo neposrečeno, če smo natančni) je bil v zadnjih petih letih tudi imitator komedijantov. Šarec, igralec po osnovnem poklicu, je nekakšna zrcalna slika Boruta Pahorja. Šarec, diplomant Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, stavi na resnobnost politike, Pahor, diplomirani politolog, pa je volitve leta 2012 dobil zato, ker se je vživljal v vloge peka, mehanika, delavke v pralnici ... Igralec politiko razume kot resen poklic, politolog pa kot odrsko upravljanje z vtisom.

Za širše občinstvo so Šarčevi politični nazori neznanka. Sokrajan doktor Doplihar ga brez zadržka umešča na levo stran političnega spektra, ker da ima posluh za socialne teme. Dodati pa velja, da se je pred dvema letoma, ko se je razvnela razprava o preimenovanju kamniške knjižnice, znašel v vrtincu ostre razprave, ali je primerno, če bi se knjižnica imenovala po Francetu Balantiču, v Kamniku rojenem pesniku, ki je leta 1943 v Grahovem padel kot domobranec. Postopek preimenovanja je Šarec najprej ustavil, češ da javnost o načrtovani spremembi ni imela dovolj informacij in časa za opredeljevanje. Po razpravi, ki je imela tako lokalne kot nacionalne razsežnosti, se je knjižnica vendarle preimenovala in danes nosi ime kamniškega pesnika. Knjižnica pa se je preimenovala predvsem zato, ker je občinski svet sosednje občine Komende, ki je skupaj s Kamnikom soustanoviteljica knjižnice, pohitel in sprejel sklep o preimenovanju. Hkrati je Šarec v javnih nastopih redno izkazoval jasne simpatije do partizanskega gibanja. Z velikim zanosom pa se sklicuje na drugega kamniškega pesnika, Rudolfa Maistra, bolj znanega zaradi vojaških uspehov ob obrambi slovenske severne meje.

Zakaj je Šarec predsedniški kandidat, ki ga velja omeniti? Zato, ker volilno telo nagovarja s tremi obrazi. Prvič, nagovarja mlajšo generacijo, ki se strinja o ceno, da je prišel čas za menjavo generacij. Drugič, nagovarja levo usmerjeni del volilnega telesa. Za antipolitični del volivcev pa je Šarec še vedno robati Serpentinšek in komedijant, ki se norčuje iz političnega razreda. Se bodi ti glasovi seštevali ali odštevali?