Tiskane izdaje
Koncept nacionalne konkurenčnosti je podoben podjetniškemu. Na mikroravni podjetja tekmujejo med seboj predvsem s kvaliteto in ceno svojih izdelkov in storitev s ciljem ustvarjanja dobička. Na narodnogospodarski ravni pa so države konkurenčne, če zagotavljajo takšno okolje, ki podjetjem omogoča ustvariti višjo dodano vrednost (uspešno trženje njihovih proizvodov/storitev na globalnih trgih), prebivalcem pa večjo blaginjo (kombinacijo večjega dohodka, življenjskega standarda in kvalitete življenja) v daljšem časovnem obdobju.
Ena od mednarodno priznanih raziskav nacionalne konkurenčnosti je Svetovni letopis konkurenčnosti, ki ga izdaja mednarodni inštitut IMD iz Lausanne. IMD analizira odnose med nacionalnim okoljem držav in procesom ustvarjanja dodane vrednosti (s strani podjetij in posameznikov). Osredotoča se na štiri dejavnike konkurenčnosti, ki v splošnem opredeljujejo nacionalno okolje držav: gospodarsko uspešnost, vladno učinkovitost, poslovno učinkovitost in infrastrukturo.
Po velikem padcu na lestvici v letu 2010 in nato stagnaciji naše konkurenčnosti je Slovenija letos izboljšala svoj položaj za šest mest in se uvrstila na 49. mesto med 61 državami. Izboljšanje uvrstitve je odraz hitrega okrevanja gospodarske aktivnosti v letu 2014, ki jo je v prvi vrsti poganjal izvoz. Treba je dodati, da nekatere druge mednarodne primerjave (indeks človekovega razvoja, indeks človeškega kapitala, trajnostni vidiki konkurenčnosti) ne uvrščajo Slovenije tako nizko kot IMD.
Ne glede na različne metodološke pristope se postavlja vprašanje, ali je letošnji dvig konkurenčnosti le kratkoročen ali pa je to napoved postopnega dviga slovenske konkurenčnosti na raven pred krizo? Vsekakor bodo za občutno in trajnejše izboljšanje konkurenčnosti nujne nadaljnje strukturne reforme, vzdržne javne finance ter ukrepi za nadaljnje tehnološko prestrukturiranje gospodarstva in krepitev inovacijske dejavnosti. Poročilo Svetovnega gospodarskega foruma, ki izide konec septembra, bo nedvomno opozorilo na nekatere ključne dileme ekonomske in socialne politike v prihodnjih mesecih.
Tudi majhne ekonomije
Na letošnji lestvici konkurenčnosti IMD se je med deseterico najboljših držav poleg Švice uvrstilo še pet evropskih držav: Luksemburg, Norveška, Danska, Švedska in Nemčija. Med državami članicami, ki so se EU pridružile leta 2004 ali pozneje, so na obeh lestvicah konkurenčnosti najuspešnejše Estonija, Litva, Češka in Poljska. Na lestvici IMD se letos uvrščajo med 28. in 33. mestom.
Prednost Estonije in Litve pred Slovenijo je največja pri upravljanju javnih financ, menedžerskih praks, odnosov in vrednot v družbi (razumevanje potreb po reformah, vrednote v družbi podpirajo konkurenčnost, prilagodljivost ljudi spremembam idr.) ter konkurenčne poslovne zakonodaje (prednost Litve je še fleksibilen trg dela in ugodna fiskalna politika). Češka je po strukturi konkurenčnih prednosti primerljiva s Slovenijo. Obe sta v mednarodnem merilu uspešni v mednarodni menjavi, imata dober družbeni okvir (osebna varnost in pravice zasebne lastnine, socialna kohezija, nizka dohodkovna neenakost, enake možnosti moških in žensk) in konkurenčno infrastrukturo (Češka v vseh segmentih, Slovenija delno). Vendar pa se Češka uvršča bolje od Slovenije, kar je v prvi vrsti posledica bolje ocenjenih menedžerskih praks ter odnosov in vrednot v družbi (ti področji se ocenjujeta z anketo med menedžerji). Češka ima tudi precej več tujih vhodnih neposrednih investicij (v deležu bruto domačega proizvoda) in je po podatkih ankete med menedžerji znatno bolj optimistična, ko ocenjuje potencialno nevarnost realokacije poslovnih in R&R-dejavnosti izven države. Ima bolj uravnotežene javne finance in manjši javni dolg. Trend v zadnjih petih letih kaže, da se konkurenčnost Slovenije giblje na ravni Slovaške in Madžarske (slika).
Za večjo konkurenčnost
IMD izpostavlja velik pomen poslovne učinkovitosti. Med desetimi najbolje uvrščenimi državami po indeksu globalne konkurenčnosti IMD se jih namreč kar devet uvršča na najvišja mesta tudi po indeksu poslovne učinkovitosti, ki meri, koliko nacionalno okolje spodbuja podjetja k inovativnemu, donosnemu in odgovornemu poslovanju. Slovenija se na tem indeksu uvršča na nizko 56. mesto. Slabo so ocenjeni vsi vidiki poslovne učinkovitosti: menedžerske prakse, odnosi in vrednote v družbi, finance, trg dela, še najbolje se uvrščamo pri produktivnosti. Medtem ko smo bili pri odnosih in vrednotah v družbi tudi pred krizo na dnu lestvice, se je v času krize za dvajset mest in več poslabšala naša uvrstitev na področju financ (dostopnosti in razpoložljivosti finančnih virov za podjetja) in menedžerskih praks, nekoliko manjši je bil padec pri produktivnosti in trgu dela. Med novimi članicami EU je po indeksu poslovne učinkovitosti najbolje uvrščena Litva (uspešna je pri vseh vidikih, razen v financah), sledita Češka in Poljska. Češka je v času krize sicer poslabšala svojo produktivnost in konkurenčnost trga dela, v nasprotju s Slovenijo pa je ohranila konkurenčnost pri drugih segmentih poslovne učinkovitosti (finance, menedžerske prakse, odnosi in vrednote). Ker se področji menedžerskih praks ter odnosov in vrednot ocenjujeta izključno na podlagi anketnih podatkov, bi razlike tukaj lahko iskali tudi v mentaliteti obeh narodov (kritičnosti v odnosu do razmer doma).
Po besedah direktorja IMD Arthura Brisa poslovna učinkovitost zahteva večjo produktivnost, zato je ključni izziv za vsako državo, kako povečati produktivnost. Slovenija kot zrela ekonomija mora svojo produktivnost povečevati z ukrepi za dvig dodane vrednosti na zaposlenega, ki je v primerjavi z razvitimi evropskimi državami še vedno nizka (bruto domači proizvod na zaposlenega v standardih kupne moči je v letu 2013 znašal v Sloveniji 64 tisoč dolarjev, v Avstriji pa 92 tisoč dolarjev) kot posledica premajhne usmerjenosti podjetij v tehnološko prestrukturiranje in inovacijske aktivnosti v preteklem desetletju. V sklop ukrepov za povečanje dodane vrednosti je treba vključiti ukrepe za nadaljnje tehnološko prestrukturiranje gospodarstva, odgovorno lastništvo in menedžment podjetij ter krepitev sposobnosti podjetij za inovacijsko dejavnost na osnovi strategije pametne specializacije.
Strategija naslavlja tudi potrebno posodobitev raziskovalnih in inovacijskih sistemov ter oblikovanje učinkovitejšega »trikotnika znanja« med podjetji ter raziskovalnimi in izobraževalnimi ustanovami. Slovenija mora povečati sposobnost učinkovitega izkoriščanja znanja z večjo stopnjo komercializacije znanja in novih tehnologij. Kljub sorazmerno velikim vlaganjem v R&R-dejavnost (leta 2013 je bilo v to dejavnost investiranih 935 milijonov evrov oz. 2,6 odstotka bruto domačega proizvoda, kar nas po tem merilu uvršča v vrh EU) je učinkovitost teh vlaganj, merjena z deležem novih ali bistveno izboljšanih proizvodov in storitev, s številom registriranih patentov in blagovnih znamk, nizka. Sektor za tehnologijo, podjetništvo in inovacije v agenciji Spirit bi moral pridobiti enak status, kot ga ima že vrsto let Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije – ARRS. S tem bi se postopoma zmanjševala velika razlika med zelo dobro raziskovalno podporo znanstveni odličnosti (velik poudarek objavam člankov v znanstvenih revijah SCI) ter šibko podporo družbeno-ekonomski relevanci R&R-dejavnosti (razvoju in trženju novih proizvodov ter storitev, temelječih na znanju, udeležba v globalnih verigah vrednosti, neposredne tuje investicije v znanosti oziroma R&R-dejavnosti). Še vedno namreč prevladuje paradigma znanstvenega in tehnološkega potiska ob odsotnosti inovativnih projektov na osnovi globalnega tržnega povpraševanja.
Ukrepi za podporo podjetniškim inovacijam, tako tehnološkim kot tudi netehnološkim (organizacijskim, marketinškim ipd.), morajo biti v nasprotju z dosedanjo prakso predvidljivi, stabilni ter usmerjeni tudi v majhna in srednje velika podjetja, ki doslej niso izkazovala R&R-rezultatov, imajo pa inovacijske potenciale. Dosedanje instrumente na področju R&R, spodbujanja inovacij in tehnološkega razvoja (davčne olajšave za vlaganja v R&R, podpore za nabavo nove tehnološke opreme, podpora storitvam VEM, sofinanciranje start-up podjetij, inovacijski vavčerji, podpora R&R v malih in srednjih podjetjih itd.), bo treba nadgraditi z nekaterimi novimi ukrepi, ki bodo pospešili tehnološke preboje v izbranih prioritetnih področjih, podprli inovativne projekte v organizaciji interdisciplinarnih mednarodnih konzorcijev ter povezali kohezijsko financiranje in okvirni program Obzorja 2020 ter Cosme (program evropske komisije za podporo malim in srednje velikim podjetjem).
Zelo pomemben dejavnik poslovne učinkovitosti je tudi razpoložljivost finančnih in človeških virov. Zaostanek Slovenije v razvitosti finančnega trga (konsolidacija bank, dostopnost bančnih posojil, dostopnost tveganega kapitala, razvitost kapitalskega trga) je velik. Kljub dokapitalizaciji bank ostaja dostop do financ ena večjih ovir za poslovanje podjetij v Sloveniji. Potrebni bodo ukrepi za izboljšanje posojilnih pogojev in dostopa do financiranja, zlasti malih in srednjih podjetij. Obenem pa bodo morala podjetja za ponoven dostop do bančnih posojil izvesti potrebno poslovno, finančno in lastniško prestrukturiranje, ki bo zagotovilo njihovo dolgoročno gospodarsko uspešnost. Slovenska podjetja so namreč še vedno bolj zadolžena od podjetij v ekonomsko stabilnih državah EMU in predvsem imajo v strukturi financiranja izrazito malo lastniškega kapitala. Razdolževanje in prestrukturiranje malih in srednjih podjetij poteka v okviru bančnega sistema ter prek ukrepov Slovenske izvozne družbe, Slovenskega podjetniškega sklada ter ustreznih agencij. Ker pa razdolževanje prek poplačila posojil zmanjšuje zmožnost podjetij za investicije in rast, morajo prezadolžena podjetja nujno pridobiti dodatni lastniški kapital, bodisi domač ali tuj. Več sredstev iz skupnega strateškega okvira v obdobju 2014–2020 je treba nameniti tudi nadaljnjemu razvoju finančnih instrumentov za podporo naložbam v inovativna mala in srednja podjetja.
Ustvarjalnost, inovativnost
Eden ključnih elementov za povečanje konkurenčnosti na temelju višje ustvarjene dodane vrednosti so tudi človeški viri. Pomembna je sposobnost države, da razvija, privablja (iz tujine) ter zadrži strokovno usposobljene kadre, ki bodo lahko podprli poslovne aktivnosti ter obenem razvijali inovativno sposobnost in podjetništvo. V ta namen sta potrebna na eni strani sodoben sistem izobraževanja na vseh ravneh, ki se lahko bolje odziva na potrebe gospodarstva, ter na drugi strani večja vključenost podjetij in socialnih partnerjev v dolgoročen razvoj kadrov, ki jih podjetja potrebujejo (štipendiranje, vajeništvo, izobraževanje in usposabljanje zaposlenih). V pretekli finančni perspektivi so že bili izvedeni nekateri projekti na tem področju (npr. kompetenčni centri, gospodarska razvojna središča, štipendijske in mentorske sheme, vseživljenjska karierna usmeritev), vendar je treba zajeti izobraževanje po celotni vertikali. V vseh fazah izobraževalnega procesa je treba krepiti ustvarjalnost, inovativnost in podjetnost mladih.
Čeprav podjetja predstavljajo gonilo konkurenčnosti, država in podporne institucije neposredno močno vplivajo na njihovo konkurenčno sposobnost prek oblikovanja konkurenčnega poslovnega okolja in stabilnega institucionalnega okolja. Slovenija je na lestvici konkurenčnosti IMD pri vladni učinkovitosti na nizkem 52. mestu, tik pred Italijo, Madžarsko, Hrvaško in Grčijo. Estonija in Litva sta najbolje uvrščeni novi državi članici v vladni učinkovitosti; sledita Poljska in Češka. V sklop ukrepov za povečanje učinkovitosti in kakovosti javne uprave in administracije, katerih izvedbo je še zlasti treba pospešiti, sodijo: odprava ovir pri graditvi objektov in umeščanju investicij v prostor (pospešitev postopkov, »vse na enem mestu«), projekt prenove reguliranih poklicev in dejavnosti, prenova fizičnih točk VEM za podporo domačim in tujim podjetnikom ter vzpostavitev one-stop-shop za izvoznike in zlasti investitorje, nadaljevanje uvajanja e-poslovanja državne uprave in poenostavitev davčnih postopkov. Ukrepi za izboljšanje poslovnega okolja so zelo pomembni tudi z vidika privabljanja neposrednih tujih investicij. Slovenija je namreč med državami z zelo nizkim stanjem vhodnih neposrednih tujih investicij, merjeno z deležem v BDP, kar zmanjšuje potencial za prenos najnovejših tehnologij, izvozno usmerjene naložbe, vključevanje v globalne verige vrednosti ter tudi učinkovitejši menedžment v podjetjih. Ob pomanjkanju domačih zasebnih finančnih sredstev so tuje investicije lahko pomemben finančni vir.
Poleg konkurenčnega poslovnega okolja mora država zagotoviti tudi stabilen institucionalni okvir. Potreben je proces depolitizacije državne uprave (na nacionalni in občinski ravni) ter zagotavljanje transparentne, odgovorne in stabilne vladne politike. Tako se bo obnovilo zaupanje tujine in državljanov v najvišjo izvršilno oblast. Nujni so tudi ukrepi za krepitev pravne države. Zaupanje ljudi v pravni sistem in delo sodnih organov je odvisno od uresničevanja pravic v praksi, trajanja postopkov, dostopnosti do pravnih sredstev ter stabilnosti pravnih norm. Med nadaljnje ukrepe za krepitev pravne države sodijo širitev pristojnosti državnega tožilstva, izboljšanje poslovnega okolja s povečanjem učinkovitosti gospodarskih in civilnih sodišč, izboljšanje zakonodajnega okvira in reforma postopkov v zvezi z insolventnostjo podjetij in plačilno (ne)disciplino, izterjavo neplačanih davkov in prispevkov, boj proti korupciji itd. Treba je poenostaviti postopke prisilne poravnave in spremeniti vlogo sodišč v stečajnih postopkih. Sedanji zakon o stečajnih postopkih ni dovolj zaščitil interesov upnikov. Z vidika preprečevanja sive ekonomije in »dela na črno« bo treba okrepiti vlogo tržnih inšpekcij. Potrebni so tudi ukrepi pri uvajanju sistemskih pristopov (pospešeni sodni postopki, razbremenitev sodnikov nesodniških in rutinskih opravil), večje uporabe elektronskih storitev in boljše povezave z drugimi deležniki v pravosodju. Učinkovito delovanje pravosodja in sodišč je ključno za zagotavljanje spodbudnega podjetniškega okolja.
Nacionalna konkurenčnost kot rezultat nasprotujočih družbeno-ekonomskih silnic (privlačnost domačega trga za tuje vlagatelje nasproti prodornosti naših podjetij na globalnih trgih, prevzemanje zasebnih tveganj v primerjavi s socialno kohezijo, gospodarjenje s surovinami nasproti visokim stopnjam tehnološke predelave) je samo način za doseganje cilja trajnostnega razvoja in višje družbene blaginje. Čeprav je konkurenčnost večinoma pogojena s poslovno učinkovitostjo, je odločilno predvsem usklajeno delovanje vseh (pod)sistemov: gospodarstva, javne uprave, znanosti in izobraževanja, zdravstva … Zato je nujno, da vlada čim prej izvede strukturne reforme, ki si jih je zastavila: povečanje konkurenčnosti pri davkih (spremembe dohodninskih stopenj in uvedba davka na nepremičnine), zmanjšanje administrativnih bremen gospodarstva, poenostavitve v prostorskem načrtovanju, prenova sistema pridobivanja gradbenih in drugih dovoljenj, ki jih potrebujejo domači in tuji investitorji, prenova raziskovalnih in inovacijskih sistemov, znižanje prepletenosti države z gospodarstvom s premišljeno privatizacijo. Potrebni bodo tudi ukrepi pri obvladovanju stroškov staranja, zdravstvene zakonodaje in dolgotrajne oskrbe (do konca leta 2015).
***
Dr. Peter Stanovnik in mag. Sonja Uršič,
