Tiskane izdaje
Miro Cerar ni odstopil, ker bi mu razpadla koalicija, ker bi izgubil zaupanje parlamenta, ker bi ga ujeli pri spornem ravnanju ali kakšnem drugem tradicionalnem vzroku za politično slovo. Odstopil je zaradi odločitve sodne veje oblasti, ki je niti ni komentiral. Dejal je le, da gre za kapljo čez rob.
Retorična figura, s katero je predsednik vlade Miro Cerar najavil, da odstopa, je bila pomenljiva. Sporočil je, da oblast vrača ljudstvu. In to naj ob volilni skrinjici sodi o dosežkih in spodrsljajih njegovega mandata. Potem je naštel največje vladne uspehe, a je ob tem ošvrknil koalicijske partnerice. S tem je posredno sporočil, da pakt o nenapadanju med strankami vladajoče koalicije tudi zanj ne velja več. V sredo, 14. marca, ob 22.00 se je začela predvolilna kampanja. Površna bilanca, ki jo je predstavil Cerar, bo eden od ključnih zastavkov volilne kampanje. Kje je država, ki jo je vodil? Je tam zaradi njegove modrosti ali nerodnosti?
Preboj
Drži, da je Cerar vodenje vlade prevzel v neprijetnih gospodarskih okoliščinah. Ob zbiranju idej, kaj bi veljalo narediti z gospodarstvom, se je najbolj zanesel na nasvete in odločitve Dušana Mramorja, profesorja na ljubljanski ekonomski fakulteti, ki je funkcijo finančnega ministra opravljal že v letih 2002–2004. Odločitev, da v vlado pritegne Mramorja, je po eni strani Cerarjevi vladi zagotovila potrebno verodostojnost, po drugi strani je Cerar z Mramorjem dobil dobrega pogajalca z Brusljem, Frankfurtom in drugimi mednarodnimi finančnimi središči. Leta 2014 je Slovenija zaradi slabih bonitetnih ocen in statusa države, v katero lahko vkoraka trojka, namreč potrebovala finančnega ministra s profesorsko karizmo. Ker so finančni ministri držav evrske skupine in bruseljski kadri doumeli, da imajo opravka z izvedencem, so bili pripravljeni poslušati Mramorjeva prepričevanja, da so v primeru Slovenije določene izjeme več kot smiselne.
Cerar je z imenovanjem Mramorja v vladni administraciji vzpostavil os strateške moči, ki je z Gregorčičeve vodila do Župančičeve ulice. Ta strateška os na Mramorjevem koncu ni bila obremenjena s strankarskim članstvom. Finančnemu ministru se o tem, kaj je še dopustno, ni bilo treba posvetovati z matično stranko, potem pa še s koalicijskimi strankami in vlado kot celoto. Četudi je Cerar na začetku mandata vzbujal vtis, da je politično naiven, je bilo imenovanje Mramorja v vlado zelo nenaivna poteza. Koalicijskim strankam je s tem imenovanjem vzel pomemben kos moči. Natanko za toliko, kolikor je strankarskim aparatom vzel, se je povečala moč vlade in finančnega ministrstva.
Vladna hierarhija naj bi bila načeloma jasna; najpomembnejši je premier, sledijo podpredsedniki vlade. Dva Cerarjeva podpredsednika, Karl Erjavec in Dejan Židan, sta hkrati predsednika dveh drugih koalicijskih strank. Tretji podpredsednik, Boris Koprivnikar, je prihajal iz Cerarjeve SMC. V tej konfiguraciji pa je imel Mramor vendarle posebno mesto; ocene govorijo, da je bil ob Cerarju najvplivnejši član vlade. Kar se zdi do neke mere smiselno. V trenutku, ko je Cerarjeva vlada nastopila mandat, je bila stabilizacija financ zaradi krize še vedno ključna politična prioriteta. Hkrati je imel Mramor – ob Karlu Erjavcu, Dejanu Židanu in Anji Kopač Mrak – nekaj vladnih izkušenj, ostali člani vlade pa so bili politični novinci.
Mramorjev posebni status pa v vladi ni bil sprejet s popolno aklamacijo. Večina vladnih prvoligašev je namreč pred vstopom v vlado prestala test volitev. Mramor na volitvah ni kandidiral. Je njegov posebni status v vladi upravičen, je bilo eno od kuloarskih vprašanj.
Ekonomska politika, ki jo je v največji meri oblikovala ekipa na finančnem ministrstvu, je ob ugodnih mednarodnih okoliščinah in vitalnem slovenskem izvoznem sektorju dala relativno hitre rezultate. Septembra 2014, ko je Cerar prevzel vodenje vlade, so pribitki na slovenske državne obveznice znašali 2,66 odstotka, že marca 2015 pa so se spustili pod en odstotek. Če bi bila ekonomska politika napačna, bi se trend lahko tudi obrnil. Ker je Slovenija na finančnih trgih dobivala status zaupanja vredne države, je to pomenilo, da je do denarja po novem prihajala precej ceneje, hkrati pa se je povečevala mednarodna verodostojnost nacionalne ekonomije. V tretjem kvartalu leta 2016 je imela Slovenija že skoraj 4-odstotno gospodarsko rast glede na prejšnje leto, potem pa se je rast še stopnjevala. Po mučnih letih krize, ki je bila v Sloveniji ostrejša in daljša kot v okolici, je sredi leta 2016 postalo jasno, da nacionalna ekonomija okreva.
Hkrati pa se je že ob koncu leta 2015 pomembna figura na Cerarjevi politični šahovnici, finančni minister Mramor, znašla pod udarom hudih kritik. Inšpekcija ministrstva za javno upravo je namreč odkrila, da so na fakultetah – tudi na ljubljanski ekonomski fakulteti – nekateri zaposleni prejemali dodatek na stalno pripravljenost. Dekan ekonomske fakultete v času izplačevanja dodatka pa je bil prav finančni minister Dušan Mramor.
Pomenljivo je, da je inšpekcija ministrstva za javno upravo, ki ga vodi podpredsednik vlade Boris Koprivnikar, greh izplačanih dodatkov na stalno pripravljenost našla prav na instituciji, ki jo je nekoč vodil finančni minister Mramor. Hkrati pa je inšpekcija spregledala, da povsem enake dodatke, ki jih sicer omogoča zakonodaja, izplačujejo tudi ministrstva. Celo več. Tudi na ministrstvu za javno upravo bi našli uslužbence, ki so bili deležni istega dodatka. In ne moremo trditi, da je bil pravni temelj za izplačilo dodatka na stalno pripravljenost na ministrstvu za javno upravo in drugih delih državne uprave bolj čvrst kot na univerzi. Ekonomska fakulteta, denimo, v obdobju, ko je začela izplačevati dodatke na stalno pripravljenost, proračuna ni prosila za dodatne vire. To lahko razumemo tudi kot odločitev, da bo fakulteta dodatek, ki je bil v javnosti očrnjen, izplačevala iz tistega denarja, ki ga je zaslužila na trgu.
Izbruh afere o izplačevanju dodatka na stalno pripravljenost je močno premešal moč kart, ki so jih v rokah držali člani Cerarjevega kabineta. Če je finančni minister Mramor do izbruha afere neformalno veljal za drugega človeka ekipe, je po izbruhu afere ta status izgubil. Sredi leta 2016 je sporočil, da je zaradi osebnih razlogov odstopil.
Nenavadne okoliščine afere – predvsem dejstvo, da dodatki za stalno pripravljenost v vladnih strukturah nikakor niso redkost – omogočajo vprašanje, ali pri zadevi vendarle ni šlo za interno intrigo, katere tarča je bil po mnenju dela vlade premočni finančni minister.
Sindikalni boj
Mramorjev odstop sovpada z obdobjem, ko so bili pozitivni gospodarski trendi že jasni, s tem pa se je odprlo tudi vprašanje, kaj se bo zgodilo s politiko proračunskega varčevanja. Višja gospodarska rast je namreč dopuščala, da sindikati javnega sektorja vladi zastavijo vprašanje, kdaj bodo varčevalni ukrepi manj rigorozni.
Socialni dialog je razkril eno hujših hib Cerarjeve vlade. Vtis, da je ključna težava Mira Cerarja pomanjkanje odločnosti, je namreč napačen, čeprav se je sam premier precej ukvarjal z dilemo, kako naj občinstvo prepriča, da ne jamra. Javnost je namreč Cerarja poznala vsaj desetletje pred vstopom v politiko in ljudje, ki so ga volili, od njega niso pričakovali, da bo očala metal v steno, skodelice za kavo pa v glave državnih uradnikov. Ponovimo – težava Cerarjeve ekipe ni pomanjkanje odločnosti. Ustrezno mero odločnosti je pokazal kar hitro, denimo v trenutku, ko se je ministrici za šolstvo Stanislavi Setnikar Cankar zahvalil za sodelovanje, ker je v preteklosti ob redni plači od fakultete, na kateri je bila zaposlena, dobivala še zavidanja visoke avtorske honorarje. Težava je bila drugačna – nekatera mesta so zasedali ministri, ki jim kompetentnosti ni manjkalo. Del ekipe pa je bil izrazito slabši. Hkrati pa so se ravno najmanj kompetentni ministri navzeli Cerarjeve domislice, da je treba izkazovati odločnost.
Protest učiteljic in učiteljev pred vlado. Foto: Matej Družnik/Delo
Med dialogom s socialnimi partnerji je bilo pomanjkanje kompetenc najbolj kritično. Vladni pogajalci niso bili dorasli sindikalnim pogajalcem. Sindikati javnega sektorja so namreč z gospodarsko rastjo v roke dobili soliden argument: med krizo smo se morali bolj odrekati, s konjunkturo je prišel čas, ko je treba te diskrepance vsaj za silo odpraviti. Sindikalisti so na pogajanja prihajali oboroženi z zajetnimi zbirkami podatkov, razumevanjem zgodovinskih trendov in spodobnim obvladovanjem pogajalskih taktik in strategij. Vladni pogajalci pa so na drugi strani trenirali odločnost, torej dobrino, ki naj bi bila v Cerarjevi vladi redkost. Kombinacija odločnosti in nizke kompetence pa je slab koktajl, ki povzroča glavobole.
Trening odločnosti, ki je bil podkrepljen le z avtoriteto vladnega položaja, je pripeljal v paradoksalno situacijo. Država je hkrati v obdobju robustne gospodarske rasti in sredi odločnega stavkovnega vala. V zadnjih treh desetletjih se ni zgodilo ravno pogosto, da bi na ljubljanski Kongresni trg prišlo 30.000 stavkajočih. Predvsem se to ni dogajalo v času debelih krav.
Še težje je razumeti, da v središče Ljubljane iz vse države pride več deset tisoč učiteljic in učiteljev, ki za svoje delo na prvem mestu pričakujejo izraz spoštovanja, šele na drugem mestu pa odpravo, kot se reče, plačnih nesorazmerij. Ker je vlada trenirala odločnost, učiteljicam ni bila sposobna izkazati ustreznega spoštovanja. Šolski sindikat ni dobil ne simbolne geste ne sprememb finančnega statusa.
Konjunktura je vladnim pogajalcem zagotavljala soliden manevrski prostor, ki pa ga niso znali uporabiti. Uspešna pogajanja s socialnimi partnerji namreč zahtevajo razumevanje pogajalskih obredov in veščin. Zahtevajo visoko stopnjo medsebojnega zaupanja. Zahtevajo vsaj dva tira – pa ne tira od Divače do Kopra, temveč dva tira pogajanj. Če je en tir pogajanj formaliziran, je drugi neformalen, mnogo bolj diskreten, namenjen pa je razumevanju motivov obeh pogajalskih strani. Pogajanja se zgolj za pogajalsko mizo ne morejo uspešno končati. Pogajanja so večkratni teater. Po eni strani pogajalci uprizarjajo dramo, namenjeno nasprotni pogajalski strani. Hkrati pa morajo biti prepričljivi tudi do lastne baze. Sindikalni pogajalec bi v svoji bazi lahko obveljal za neodločnega, če bi sprejel prvo verodostojno ponudbo vlade. In vendar so pogajalci Sviza ta ponedeljek prvo verodostojno ponudbo vlade – ob vseh tveganjih, da bodo obveljali za neodločne – sprejeli. Potem pa so čakali na parafiranje dogovora, a se to ni zgodilo.
Interpretacija, da dogovor ni bil parafiran, ker so po relativnem uspehu Sviza s stavko zagrozili drugi sindikati javnega sektorja, ocene o vladnih pogajalskih kompetencah ne spremeni. Vladni pogajalci morajo pred trenutkom, ko nekaj obljubijo, predvideti tudi morebitne reakcijske rivalskih sindikalnih skupin. Gre za zapleteno igro, ki so ji ljubiteljski šahisti le težko dorasli, zlasti če se znajdejo v časovni stiski. Predvolilni čas pa je obdobje, ko lahko zastavica na šahovski uri sindikalnih pogajanj zelo hitro pade.
Vlada je s tem, ko je za glavno pogajalko imenovala Lilijano Kozlovič, generalno sekretarko vlade, do neke mere popravila slab vtis, ki ga je med pogajanji puščal prepogosto slabo pripravljeni Boris Koprivnikar. Vendar je 12. marca, ko šolski sindikat ni dočakal parafiranja dogovorjenega, soliden prvi vtis zbledel. Zato je bilo med sindikalnim protestom na Gregorčičevi ulici 14. marca, na dan Cerarjevega odstopa, v zraku več gneva kot 14. februarja na Kongresnem trgu.
Dodaten paradoks je, da bi pod vrhovi vladne ekipe lahko našli ljudi, ki so se v preteklosti že uspešno pogajali in za sindikate ne predstavljajo neznanke. Preizkušeni vladni pogajalci pri sindikalnih voditeljih prej vzbudijo potrebno zaupanje kot novinci. Ne drži, da v državni administraciji ni ljudi s kompetencami, ki so potrebne, da se pogajanja končajo na način, ko lahko obe strani razglasita relativen uspeh.
Projekt desetletja
Tudi pri ključnem vladnem strateškem projektu, projektu načrtovanja gradnje drugega tira od Divače do Kopra, pomanjkanje odločnosti ni bilo temeljni problem vlade. Vlada je sicer z odločitvijo, da gre v gradnjo drugega tira na način, ko bo najprej spisala zakon o železniški progi, šele potem pa se bo lotila operativnih vidikov, pokazala določeno oklevanje. A recimo, da je s tem, ko se je projekta lotila tako, da je najprej v parlamentarno proceduro poslala zakon o železniški progi, želela projektu zagotoviti dodatno legitimnost. Na tej točki je vlada enostavno preslabo analizirala situacijo na šahovnici. Vsak zakon, ki je izglasovan, lahko povzroči referendumsko zahtevo. Zakonsko »pokritje« projekta sicer zmanjšuje neposredno vladno odgovornost za morebitne zaplete v izvedbeni fazi, hkrati pa drastično poveča možnosti zapletov v prvi fazi. Ob koncu devetdesetih let je denimo vlada želela graditi tretji blok trboveljske termoelektrarne, vire za financiranje projekta pa je želela zbrati z zakonom o zagotavljanju sredstev za Tet 3. Referendum je tedaj zahtevalo 30 opozicijskih poslancev, na glasovanju pa je projekt podprlo vsega 20 odstotkov udeležencev referenduma, skoraj 80 odstotkov pa jih je glasovalo proti.
Tudi pri pisanju zakona o drugem tiru je imela vlada največ težav zato, ker je bila preveč, ne pa premalo odločna. Ko je postalo jasno, da bo projekt dobil zakonski okvir, je na ministrstvu za infrastrukturo tekla razprava med politiko in strokovnimi gremiji. Ta razprava se je končala slabo – z zelo šibkim posluhom za opozorila strokovne javnosti. Ker je bil posluh za opozorila strokovnih gremijev slab, je Vili Kovačič kot pobudnik referenduma lažje zbral potrebnih 40.000 podpisov. Ker so se pogovori med politiko in strokovno javnostjo končali s slabim priokusom, so se tveganja, povezana z gradnjo proge, povečala. Ocenimo lahko, da je vladna stran ob treniranju odločnosti pokazala premalo političnih kompetenc, saj bi opozorila strokovne javnosti ob boljšem posluhu vsaj do določene mere lahko vključila v vladni projekt.
Vladi ne moremo naprtiti odgovornosti, ker ni predvidevala, da bi bil lahko referendum na vrhovnem sodišču razveljavljen. To se še ni zgodilo. Res pa je, da je ustavno sodišče ob koncu devetdesetih že odločalo o tem, kateri rezultat na referendumu o volilnih sistemih je pravi (ustavno sodišče je tedaj presodilo, da je na glasovanju zmagal večinski volilni sistem, ob sami razglasitvi referendumskih izidov pa so bili pobudniki prepričani, da so referendum izgubili). Povedano drugače: vsak zakon je lahko izpostavljen glasovanju. Hkrati pa je lahko sam rezultat glasovanja predmet presoje sodne veje oblasti. V dobrih dveh desetletjih je sodna veja oblasti dvakrat posegla s svojo interpretacijo referendumskega rezultata.
Da imajo deli vlade največ težav s kompetencami, ne pa z odločnostjo, ilustrira tudi anekdotičen škandal z maketo, na kateri je upodobljena trasa drugega tira. Na ministrstvu za infrastrukturo so sklenili, da bodo za potrebe pridobivanja javne naklonjenosti naročili maketo, vredno 130.000 evrov, čeprav se je za izdelavo makete potegoval tudi cenejši ponudnik. Anekdotični škandal je zanimiv predvsem zato, ker naročnik makete ni imel elementarnega občutka, kolikšna cena je še sprejemljiva. Kolikšna cena je sprejemljiva za javnost? Z nekoliko naklepnega pretiravanja bi lahko rekli, da bi podobno maketo osnovnošolski modelarski krožek izdelal zastonj, če bi mu vlada kupila nekaj vreč mavca in nekaj loncev barve. Izolska Mehanotehnika (ki sicer ne obstaja več) pa bi krožku podarila lokomotive, tire, vagončke in druge sestavine otroške železniške proge. Vsakdo, ki se je v otroštvu igral z malo železnico, je zelo dobro vedel, koliko žepnin mora dati na stran, če si želi kupiti modelček parne lokomotive. In koliko stane vagonček.
Težave s kompetenco so cena, ki jo država plačuje, ko na volitvah nagrajuje »nove obraze«. Po drugi strani pa je res, da so na drugi strani tehtnice volilne izbire težave, ki so še bolj resne – denimo korupcijska tveganja in zlorabe politične moči pri strankah, ki jih sestavljajo manj novi obrazi.
In ko bodo ljudje v samoti volilne kabine delali bilanco o odhajajoči vladajoči koaliciji, bodo imeli pred očmi niz dejavnikov – od vprašanja, ali živijo bolje, do tega, ali je v času Cerarjevega mandata prihajalo do korupcije, zlorab politične moči, kratenja človekovih pravic, hazardiranja z nacionalnimi interesi ... Do vprašanja, kakšne so bile kompetence odhajajoče ekipe.
