Tiskane izdaje
Tudi za Slovence velja, da so v Francu Jožefu videli glavni simbol, a hkrati tudi ključni kohezivni faktor države. Res je, da je v učbenikih slovenske zgodovine zaradi svojih reformnih ukrepov Marija Terezija (pogosto skupaj s sinom Jožefom II.) naslikana v lepših barvah, a dejstvo je, da so Slovenci prav pod njegovo vladavino dozoreli v političen narod z močnimi kulturnimi institucijami. Stoletnica smrti Franca Jožefa tako tudi na Slovenskem ni ostala neopažena, kar je med drugim pokazal dobro obiskani aprilski simpozij na ZRC SAZU, iz katerega je izšel tudi poseben zbornik.
Čeprav se zdi, da po stotih letih vemo o Francu Jožefu že (skoraj) vse in je večina izobraženih Srednjeevropejcev še vedno brez velikega miselnega naprezanja sposobna prepoznati njegov portret, pa zanimanje za njegovo življenje ne pojenja. Pri tem nimam v mislih samo množice turistov, ki obiskujejo Dunaj, da bi videli Schönbrunn in druge nekdanje »kajzerjeve« rezidence. Blišč habsburške prestolnice je seveda samo en del zgodbe. Lani sem imel prav na Dunaju priložnost poslušati predavanje in si ogledati dokumentarec Răzvana Roşuja, mlajšega romunskega raziskovalca, ki se ukvarja z »mitom o dobrem cesarju« na Sedmograškem. V odročnih vaseh nekdanje dežele z roba podonavske monarhije, ki jo tradicionalno bolj povezujemo z vampirskimi zgodbami, je poiskal sogovornike, ki so večinoma že presegli celo častitljivo življenjsko dobo Franca Jožefa. Pobaral jih je o tem, kaj so še kot otroci slišali o cesarju.
Ena od babic je spontano zapela nekaj ganljivih pesmi o njem, ki so prehajale iz roda v rod in bodo verjetno z njeno smrtjo tudi za zmeraj izginile. Vsem sogovornikom je bilo skupno veliko spoštovanje do vladarja v daljni prestolnici. Eden od starčkov se je med intervjujem celo razjokal, češ, v tistih časih nam je bilo lažje, saj je cesar za nas skrbel po očetovsko. Seveda je treba omenjene pogovore obravnavati v kontekstu nostalgičnih spominov na mladost, ko se nam zdi vse lepše že zaradi mladosti same, a vseeno preseneča nenavadna trdoživost Franca Jožefa v zgodovinskem spominu. Večni cesar, pač.
Franc Jožef, leta 1915. © Schloß Schönbrunn Kultur- und Betriebsges m.b.H. / Foto Edgar Knaack
Upanje in nehvaležnost
Nastop Franca Jožefa decembra 1848 je v prevratnem ozračju postmetternichovskega Dunaja vzbujal številne upe. Po Ferdinandu Dobrotljivem, ki je bil vladar zgolj še po imenu, je bilo treba prelomiti s preteklostjo. Mladostna odločnost je bila za Franca Jožefa tako v začetku vladavine prednost, čeprav bi se pomanjkanje državniških izkušenj lahko zanj že kar zgodaj tudi tragično končalo. »Pomlad narodov«, kot so jo poimenovali romantiki, je bila pravzaprav niz revolucij, ki so v temeljih zatresle habsburški prestol. Še zlasti se je izkazala za trdoživo madžarska osamosvojitvena volja, ki jo je Franc Jožef dokončno strl šele z očetovsko pomočjo ruskega carja. Kot pri obračunu z dunajskimi vstajniki je bil na Ogrskem položaj za dinastijo skrajno nevaren, a cesarski vojskovodje, med njimi tudi Josip Jelačić, so brez milosti izpolnili njegove ukaze. Precej lažje je bilo na italijanskih bojiščih, kjer je avstrijsko orožje tradicionalno prevladovalo in je slavni Radetzky še enkrat pokazal svoje vojne veščine.
Zmagovalni kapital, ki so mu ga vojskovodje pridobili na bojiščih, je Franc Jožef želel unovčiti pri utrjevanju oblasti. Kot ugotavlja Jean-Paul Bled, eden redkih znanstvenih biografov Franca Jožefa, ki ga lahko beremo tudi v slovenščini, je francjožefinski neoabsolutizem v marsičem spominjal na drugi imperij Napoleona III. Bled v svoji najbolj znani monografiji nazorno opisuje vladarjeve ambicije po koncentraciji moči, za katere pa se je kmalu pokazalo, da slonijo na trhlih temeljih. Krilatica, da so Jelačićevi Hrvati po zatrtju revolucije za nagrado dobili to, kar so Madžari za kazen, lepo kaže, da je cesar kmalu pozabil, komu se mora zahvaliti za obstoj na prestolu.
A nehvaležnost Franca Jožefa do Hrvatov je bila še malenkost, če jo primerjamo z njegovo politiko med krimsko vojno, ko je obrnil hrbet ruskim zaveznikom, ki so reševali njegovo kožo med ogrsko vstajo. Če citiramo njegovega zaupnika, je Avstrija takrat resnično »presenetila svet s svojo nehvaležnostjo«. Krimska vojna in tej sledeče ozemeljske izgube v boju za prevlado v italijanskem prostoru v petdesetih letih 19. stoletja so pokazale vse slabosti avstrijske diplomacije, hkrati pa opozorile na slab gospodarski položaj, ki ga je po polomu pri Solferinu simbolično ponazoril samomor finančnega ministra Karla Ludwiga Brucka. Franc Jožef je sicer na čelu poražene armade preživel solferinski pekel in s tem omogočil Josephu Rothu, da napiše eno najlepših del o pozni habsburški monarhiji, kjer nastopa slovenska rodbina Trotta kot zgled ultralojalne častniško-uradniške družine.
Čeprav se je Franc Jožef po vojaškem porazu leta 1859 nekako pogodil z Napoleonom III., ki je spretno izkoriščal težave avstrijskega kolega na italijanski in nemški diplomatski fronti (vmes pa povrhu še njegovega mlajšega brata Maksimilijana potegnil v tragično mehiško avanturo), je bil to zgolj nekajletni predah pred dokončno odločitvijo z orožjem. Po Sadovi leta 1866 so se Habsburžani morali ukloniti Bismarcku, ta je nato po svoje uredil zemljevid srednje Evrope. To je bil seveda velik udarec za potomca dinastije, ki je stoletja vladala Svetemu rimskemu cesarstvu, saj je živel v prepričanju, da ga je Božja previdnost postavila za varuha nadnacionalne cesarske ideje v osrčju Evrope.
Četudi ga je vzpon pruske rivalske dinastije Hohenzollernov močno jezil, pa v svoji maščevalnosti ni šel do konca. Na koncu je vendarle prišla do izraza njegova znana izjava: »Jaz sem nemški knez.« Izrekanje za nemškega kneza so mu kasneje številni slovanski – tudi slovenski – politiki očitali kot dokaz antislovanske usmeritve. Takšno gledanje je vseeno preveč črno-belo in ne upošteva, kakšen je bil miselni svet habsburških vladarjev. Res je tudi Franc Jožef verjel v vodilno vlogo nemške kulture v Srednji Evropi, a je hkrati menil, da je kompatibilna z zaščito interesov manjših narodov podonavske monarhije. Tudi po Bledovem mnenju »je bila kakršna koli nacionalistična ideologija tuja njegovi nemški politiki«.
Toda avstrijski državni okvir je v dobi vzpona nacionalizmov vseeno potreboval moderno državnopravno reformo, a je Franc Jožef ni bil sposoben osmisliti. Ko je neslavno propadel njegov absolutistični projekt, je sicer nekaj let intenzivno iskal čarobno formulo med centralizmom in federalizmom, a ga je spopad s Prusi prisilil v pogodbo z zmernejšim delom madžarske liberalne elite. Avstro-ogrska dualistična ureditev je bila od leta 1867 stalna tarča notranjepolitičnih kritik, a Franc Jožef jo je trmasto branil. Omogočila mu je namreč vsaj začasno konsolidacijo države, ki se je zaradi številnih zunanjepolitičnih porazov in finančnih težav znašla na dnu. V sedemdesetih letih 19. stoletja je na njeni podlagi celo ponovno začel razmišljati o ozemeljskih širitvah, čeprav so bile zaradi primeža drugih velesil te možne samo še na Balkanu. Zunanja politika in armada sta tudi po kompromisu med krono in madžarskimi liberalci ostali dve vladarjevi pristojnosti, ki ju je ljubosumno držal zase.
To so izkusili na lastni koži celo dolgo časa na dvoru zelo popularni nemški liberalci, ki jih je zaradi nasprotovanja okupaciji Bosne in Hercegovine leta 1878 postavil pred vrata. Takrat jim dejstvo, da je bil njihov vladar »nemški knez«, ni veliko pomagalo. Izkazalo se je, da je bil prodor v Bosno in Hercegovino v bistvu – če izvzamemo vojno napoved Srbiji leta 1914 – zadnji drzen zunanjepolitični korak, ki si ga je privoščil Franc Jožef. Njegova država je sicer formalno še sodila v klub velesil, a njeno gospodarstvo je komaj še držalo stik z najmočnejšimi, kar je v svoji briljantni študiji že pred tremi desetletji prepričljivo dokazal Paul Kennedy.
© Schloß Schönbrunn Kultur- und Betriebsges m.b.H.
Prelepa cesarjeva žena, Sisi
Zasebno življenje Franca Jožefa je poglavje zase. V Elizabeti iz bavarske rodbine Wittelsbachov je sicer našel ženo, ki jo je ljubil, a njeno pojmovanje vloge cesarjeve žene z njegovim ni imelo veliko skupnega. Popularna Sisi, zaradi katere je Romy Schneider postala slavna igralka, istoimenska filmska trilogija pa eden ključnih znanilcev habsburške nostalgije po drugi svetovni vojni (ne pozabimo Mojih pesmi, mojih sanj), na znameniti sliki Franza Xaverja Winterhalterja resnično deluje kot boginja. A že kmalu po poroki se je pokazalo, da dunajski dvor za občutljivo Sisi ni bilo najljubše mesto na svetu. Veljala je za zelo inteligentno in čustveno žensko, a je že kar bolestno gojila kult lepega telesa in se s strogimi, na trenutke na anoreksijo meječimi dietami, trudila vzdrževati vitko linijo.
Njun zakon ni bil srečen, pri čemer sta svoje naredila tudi zgodnja smrt komaj dveletne hčere Zofije in mayerlinška tragedija, ko si je sodil sam njun edini sin, prestolonaslednik Rudolf. Primerjava portretov cesarja in cesarice, ki jih lahko občudujemo v belvederskem muzeju, lepo kaže na njuno naraščajočo odtujenost. Winterhalterjeve svetle tone so zamenjali temni Antona Romaka, pri čemer se je Sisi vedno bolj umikala iz javnosti. Kot je znano, je bila leta 1898 (torej prav v letu jubileja cesarjeve 40-letnice vladavine) umorjena v atentatu; od tod tudi cesarjeva izjava, da mu »nič na tem svetu ni prihranjeno«.
Kot ugotavlja Helmut Rumpler, je bil Franc Jožef po izgubi sina in žene duševno strt. Verjel je, da je država pred propadom. Samo iz vojaškega občutka dolžnosti je še vztrajal. Leta 1903, ko je imel za sabo spet še en krog neprijetnih pogajanj z nezadovoljnimi madžarskimi politiki, je v pismu svoji dolgoletni sopotnici, igralki Katharini Schratt, zaupal, da ima vladanja dovolj. Toda svojega nečaka, prestolonaslednika Franca Ferdinanda, ki je zagovarjal revizijo dualistične ureditve, nikoli ni v celoti sprejel za pravega naslednika in v njegovo korist ni želel odstopiti.
Sploh je imel Franc Jožef vedno probleme v komunikaciji s prestolonasledniki; izjema je bil zgolj zadnji, ki ga je leta 1916 kot cesar Karel I. tudi nasledil. Že v času, ko je na prestol čakal mlajši brat Maksimiljan, ga je ljubosumno držal na distanci, dokler se ni slednji odločil, da svoje ambicije zadovolji kot cesar Mehike. V prvem delu Meksikajnarjev sta Zoran Smiljanić in Marijan Pušavec lepo ponazorila nasprotja med bratoma, ki kulminirajo ob zahtevi Franca Jožefa, da se bodoči mehiški cesar odpove nadvojvodskih dednih pravic. Starejši brat je svojo zahtevo utemeljeval z interesi habsburške rodbine, češ da se slednje ne sme zapletati v mehiško avanturo. Podobno kot ni dovolil nečaku Francu Ferdinandu, da se poroči s plemkinjo prenizkega rodu, nakar se je nadvojvoda v zameno za dovoljenje za morganatično poroko z Zofijo Chotek moral slovesno odreči dednih prestolnih pravic za svoje otroke.
Tudi težaven in v bistvu tragičen starševski odnos med Francem Jožefom in edinim sinom Rudolfom, ki je po dolgoletnem kljubovanju očetovi politiki storil samomor v dvorcu Mayerling, pove veliko o vladarjevem značaju.
Oče naroda
Tako je ostareli monarh do konca vztrajal na prestolu po neki inerciji, čeprav je država nujno potrebovala sveže reformne ideje. Heinrich Srbik je nekoč zapisal, da je v usodo vdani Franc Jožef vse bolj »predstavljal slavno preteklost, ki se ni mogla uskladiti s sedanjostjo«. Toda vladarjeva popularnost v javnosti se je vsako leto stopnjevala. Starejši ko je bil, bolj se je krepila njegova podoba »očeta narodov«, ki jim je vladal. Resnici na ljubo je svoje naredila tudi imperialna propaganda, njegovi portreti pa so spremljali slehernega državljana podonavske monarhije. Ob otvoritvi uvodoma omenjene letošnje razstave v Avstrijski nacionalni knjižnici smo lahko slišali tudi, da je bil pravzaprav prva medijska zvezda v zgodovini podonavskega prostora. Snovalcem razstave je tako uspelo izbrskati portret prav za vsako leto življenja Franca Jožefa, kar kaže, da je njegova okolica že od zibelke načrtno gradila podobo Habsburžana, ki so mu usojene velike stvari.
Tudi v slovenski publicistiki se je izoblikoval kult vladarja, ki se s svojim neumornim delom in disciplino žrtvuje za dobro svojih narodov. Zaradi dolge vladavine Franca Jožefa so razvojne uspehe slovenskega naroda na političnem, kulturnem in gospodarskem področju kronisti povezovali neposredno z njegovo osebo. Ko pa je šlo za neizpolnjene zahteve, so bili praviloma krivi ministri in uradniki. Kritike cesarja so bili večinoma sestavni del spominov, nastalih šele po razpadu habsburške monarhije. Težko si je bilo predstavljati, da bi si kdo drznil o cesarjevih napakah razpravljati v javnosti še v času njegovega življenja. Različne publikacije, ki so na Slovenskem izhajale ob cesarjevih obletnicah, so bile tako seveda polne hvalnic.
Dolgoletni slovenski parlamentarec Fran pl. Šuklje je tako na primer v svojih povojnih publikacijah sicer našel veliko vladarjevih napak, a je ohranil nanj tudi kakšen lep spomin. Šuklje se je namreč udeležil znamenite bitke pri Sadovi, v boju obležal hudo ranjen in je moral v prusko ujetništvo. Po vrnitvi iz ujetništva je leta 1867 v Šiški na valeti ob maturi, ko je očitno nekoliko pregloboko pogledal v kozarec, »nazdravljal Rusiji in razpadu Avstrije«. In bil obsojen na dva meseca težke ječe. A po vzoru na Rothove junake iz Radetzkyjeve koračnice je avdienca pri cesarju naslednje leto zadostovala, da veterana iz vojne proti Prusom pomilostijo.
Cesar zvezdnik
Popularnost Franca Jožefa je pred prvo svetovno vojno presegala celo meje njegove monarhije. Čeprav je bil od leta 1879 z »nibelunško zvestobo« vezan na nemško cesarstvo, je velik ugled užival tudi na drugih dvorih. Še zlasti je to veljalo za britanskega, saj sta s kraljem Edvardom VII. ohranjala medsebojno spoštovanje kljub zunanjepolitičnim razlikam, pogojenim z naraščajočim rivalstvom med Londonom in zavezniškim Berlinom. Še leta 1913 se je dal Franc Jožef zadovoljno portretirati v rdeči uniformi britanskega feldmaršala, ki mu je pripadala po Edvardovi zaslugi.
Ne samo v britanskem imperiju, tudi v Združenih državah Amerike, kamor se je izseljevalo veliko njegovih podanikov, je bil cenjen. Nekdanji ameriški predsednik Theodore Roosevelt, ki se je s Francem Jožefom srečal aprila 1910, ga je menda imel sploh za edinega zanimivega politika v Evropi. Franc Jožef je takrat kot odgovor na Rooseveltovo vprašanje, v čem pravzaprav vidi smisel vladarskega poslanstva v 20. stoletju, svoje naloge povzel z besedami: »Sem zadnji monarh stare šole. Moja naloga je ščititi svoje narode pred njihovimi politiki.«
Še za časa življenja Franca Jožefa so se številni pisci v tujini ukvarjali s fenomenom njegove dolge vladavine, hkrati pa prerokovali habsburški monarhiji skorajšnji propad. Njegov britanski biograf Francis Gribble je leta 1914 v knjigi The Life of the Emperor Francis Joseph ugotavljal, da Avstrija ne sodi med »neizbežne« države, kot sta Anglija in Španija. Ti obstajata ne glede na obliko vladavine, saj naj bi ju določala geografski položaj in nacionalni značaj prebivalstva. Drugače pa naj bi bilo z Avstrijo, »mešanico ras, ki sovražijo druga drugo«, skupaj pa jih drži predvsem dejstvo, da spadajo pod skupno oblast habsburške dinastije. Gribble je ugotavljal, da je ta v dekadenci, zato je le deloma dopuščal možnost, da jo bo prestolonasledniku Francu Ferdinandu uspelo reformirati.
Bolj optimističen je bil takrat znameniti Scotus Viator, škotski publicist Robert William Seton-Watson, vodilni poznavalec srednjeevropskih narodnostnih problemov na Zahodu. V knjigi o jugoslovanskem vprašanju v habsburški monarhiji je leta 1911 sicer ugotavljal, da nobena evropska država nima takšne »raznolikosti zapletenih problemov«. Obžaloval je, da nasprotniki južnih Slovanov v avstro-ogrskih vladnih krogih preprečujejo rešitev jugoslovanskega vprašanja, ki naj bi bilo ključno za obstoj monarhije. Toda vseeno je puščal odprta vrata za Franca Ferdinanda, ki naj bi videl v južnih Slovanih naravno oporo avstrijske moči na Balkanu.
Obe knjigi sta izšli pred sarajevskim atentatom, zato pisca nista mogla predvideti, da se bo Franc Jožef po prestolonaslednikovi smrti 28. junija 1914 že tako kmalu znašel pred najtežjo preizkušnjo v življenju. Vojna napoved Srbiji, za katero se je odločil, je sprožila niz usodnih reakcij, ki so vodile v spopad globalnih razsežnosti. Cesar je po najboljših močeh vztrajal, njegov delovni urnik je ostal enako strog: vstajal je ob pol štirih zjutraj, ob pol petih je začel delati, ob osmih je poklical k sebi pribočnike, da so se dogovorili, kakšne obveznosti čakajo monarha tistega dne. Do poldneva je sprejemal ministre, častnike in druge goste, vsako dopoldne osem do deset ljudi. Popoldneve je preživljal za pisalno mizo, za katero je neumorno podpisoval različne dokumente.
Nedavno odkriti dnevnik cesarjevega pribočnika Adalberta Spanyija, ki ga je v odlomkih deloma objavil dnevnik Kurier, priča o dobri zdravstveni kondiciji cesarja, na trenutke celo boljši kot pred vojno. Toda teža odgovornosti je bila ob slabih vesteh z bojišč in vedno večjem pomanjkanju živil vsak dan večja, kar seveda ni ostalo brez posledic za cesarjevo zdravje. Konec februarja 1916 je Spanyi prvič zapisal v dnevnik, da je cesarja obšla slabost. A je slednji hitro okreval in nato še mesece opravljal svoje naloge z njemu lastno disciplino. Toda sredi novembra se je zdravstveno stanje ponovno poslabšalo.
Sredi vihre svetovne vojne, 21. novembra 1916, je umrl »zadnji monarh stare šole«. Čeprav ga je monarhija preživela zgolj za slabi dve leti, mu je bilo ob številnih življenjskih razočaranjih prihranjeno vsaj to, da se v zgodovino ni zapisal kot zadnji habsburški vladar.
***
Dr. Andrej Rahten je znanstveni svetnik in redni profesor za sodobno zgodovino.
