Tiskane izdaje
Razpravljanje o krizi demokracije je treba pripeljati od simptomov k (glavnim) vzrokom. Enega od ključnih predstavlja enormno povečevanje neenakosti v zadnjih treh ali štirih desetletjih, ki mu ni videti para v novejši politični zgodovini. V zadnjem času doživlja neenakost dodatni pospešek s tem, ko so še včerajšnji zagovorniki globalizacije obrnili ploščo in začeli slediti brezobzirnemu nacionalizmu (brexit, Trump in drugi), ki ga ekonomisti obravnavajo kot protekcionizem. Zadnji gleda na mednarodne politične in ekonomske odnose kot na bilateralne dogovore med poslovnimi/ekonomskimi elitami in ne kot na multilateralne sporazume med državami na podlagi mednarodnega prava.
Agenda makiavelizma
Če razumemo mednarodno politiko kot nadaljevanje notranje, potem je očitno, da gre v tem primeru za uveljavljanje in prenos erozije demokracije v (nacionalnih) državah na mednarodno raven v korist avtoritarne in skrajno protekcionistične (nacionalistične) politike. V njej zmagujejo v skladu z agendo socialnega darvinizma in makiavelizma močni in pretkani, pri zadnjem »levi« in »lisice«. Ali če zapišemo drugače, porušena arhitektura demokracije na nacionalni ravni v korist avtoritarne in nacionalistične politike podaljšuje enako destruktivne učinke tudi v mednarodno okolje.
Na tem mestu se pojavlja vprašanje o zgodovinsko kontingentni neodpornosti demokracije pred avtoritarnim in malignim nacionalističnim virusom. Vsaj v politični teoriji bi morala demokracija igrati določeno, če že ne odločujočo vlogo pri prerazporejanju ustvarjenega družbenega bogastva. Zakaj je demokracija na tem mestu odpovedala in ni znala ali mogla ustaviti eksponencialne rasti neenakosti, ki ji danes zadaja smrtne udarce? Kdo bi se moral s konkretno politiko zavzemati za demokracijo, pa se ni? Na vprašanje Sherlocka Holmesa, ki se mu je zdelo nenavadno, zakaj »pes ni zalajal v neki usodni noči«, je ponudil dober odgovor francoski ekonomist Thomas Piketty v obsežnem delu Kapital v 21. stoletju. Za Pikettyja so za povečevanje neenakosti predvsem odgovorne tradicionalne stranke levice, ki se več ne zavzemajo za delavske in srednje sloje. To je tudi povzročilo njihovo izginjanje v evropskem političnem prostoru (v Franciji, Nemčiji, Grčiji in drugod), ne nazadnje tudi za zadnji volilni poraz demokratov v ZDA.
Piketty je spomnil, da sta v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja obe levi stranki v Franciji in ZDA, socialistična in demokratska, še predstavljali volivce z nižjo izobrazbo in nizkimi dohodki, v sedemdesetih in osemdesetih pa se je tradicionalna levica oprla na volivce z visokošolsko izobrazbo, desnica pa na tiste z visokimi dohodki. Še več, obe sta medtem tudi »zavohali« denar v korporacijah in finančni industriji.
Demokracija za milijarderje
Dean Baker, eden od ustanoviteljev Centra za ekonomske in politične raziskave v ZDA, je oddaljevanje demokratske stranke od njene nekdanje volilne baze prepoznal v njeni politiki redistribucije družbenega bogastva navzgor. To je ponazoril na primeru ogromnih honorarjev za govore, ki jih je ne samo Wall Street izplačeval Hillary Clinton in Baracku Obami. Po Bakerju je bila to dobra naložba Wall Streeta, ki ga ta seveda še zdaleč ne bi namenil politikom, ki bi mu utegnili vzeti denar, poklicati na odgovornost ali celo strpati v zapor.
K delegitimizaciji ameriške demokracije je nasprotno bolj kot verjetno vmešavanje Rusov v njihove volitve vplival denar, ki so ga najbolj premožni »podarjali« politikom in strankam. Pri tem je v prid najbolj premožnega sloja odigralo pomembno vlogo politizirano vrhovno sodišče s tem, ko je leta 2010 odločilo, da ni zakonskih ovir za višino denarnih prispevkov, ki jih lahko posamezniki in korporacije namenjajo za politične kampanje. To je seveda še bolj načelo že tako ali tako skrhano zaupanje državljanov v (vrhovno) sodstvo kot nepristranskega varuha vladavine prava.
Pri tem so se še posebej na zadnjih volitvah najbolj izkazali – tudi z devetmestnim številom – superbogataši, kot so bratje Koch, družina Mercer in medijski mogul Rupert Murdoch, vsi seveda na republikanski strani oziroma na strani Donalda Trumpa. Takih kronskih dokazov o »ukradeni demokraciji« oziroma »demokraciji za milijarderje« pa je še več in jih je podrobno predstavil ekonomist in nekdanji podsekretar v ameriškem finančnem ministrstvu George R. Tyler v knjigi Billionaire Democracy. Po njegovem je kvaliteta demokracije v njegovi državi padla v zadnjem času na najnižjo točko v primerjavi s preostalimi razvitimi demokracijami, v ameriškem primeru lahko zato prej ko ne govorimo o njenem prividu. Naj spomnim, da sta na zadnjih treh predsedniških volitvah v dveh primerih »zmagala« kandidata, ki nista prejela večine volilnih glasov (!).
Svetovni prvak v skrajni neenakosti
Podobno mnenje deli v vlogi posebnega poročevalca OZN o stanju revščine in človekovih pravic na svetu avstralski akademik in profesor za pravo na Univerzi v New Yorku Philip Alston. V njegovem poročilu je predsednika Trumpa in republikansko vodstvo v kongresu obtožil, da spreminjata državo v »svetovnega prvaka v skrajni neenakosti«, kar povzroča destruktivne posledice za demokracijo. Spomnimo, da je lucidni raziskovalec demokracije Alexis de Tocqueville v knjigi Ameriška demokracija (1835, 1840) določil vlogo temeljnega stebra demokracije enakosti, in ne neenakosti.
Vrhunski raziskovalci problema odnosa med demokracijo in enakostjo, med njimi Wolfgang Merkel, profesor za komparativno politično znanost z Univerze Humboldt v Berlinu, gredo še dlje, ko ugotavljajo, da tako politična kot ekonomska enakost ne nasprotujeta svobodi, kot to zagovarja ideološki neoliberalizem. Družbam in politiki potemtakem ni treba izbirati med enim in drugim principom, ker je mogoče oba maksimirati, se pravi, da se medsebojno oplajata.
Vzemimo primera Danske in Švedske, ki se uvrščata med države z najmanjšo stopnjo dohodkovne neenakosti v svetu. Prva porabi za socialne dajatve (socialno državo) 28 in druga 31 odstotkov, medtem ko jih »neoliberalna« Velika Britanija daje samo 20. Obe državi sta močno odvisni od svetovnega trga; pri prvi predstavlja izvoz 35 odstotkov bruto nacionalnega dohodka, pri drugi pa 40 oziroma 17 za Veliko Britanijo. Primer skandinavskih držav, kot to potrjujejo številne raziskave, je prepričljiv dokaz o tem, da enakost, in ne neenakost, pozitivno korelira z ekonomsko uspešnostjo ter da so izgovori za krčenje socialne države na imperative konkurence neutemeljeni.
Politično nevidni
Po Alstonu sedanji trendi povečevanja neenakosti v ZDA spodkopavajo demokracijo, se pravi same temelje, zaradi katerih je ta država uživala mednarodni ugled, medtem ko se danes ponaša z najnižjo volilno udeležbo med razvitimi državami in na drugi strani, kar je tudi posledica upada demokracije, z 41 milijoni revnih, kar predstavlja 13 odstotkov prebivalstva, ki so brez glasu in politično nevidni.
Razumljivo je, da politična elita, ki ji je politična formula, da si lahko »zmagovalec vzame vse« (Winner-Take-All Politics), napisana na kožo, miži pred tem problemom. V resnici bi morale ZDA po besedah senatorja Bernieja Sandersa kot najbogatejša država v svetovni zgodovini ponujati zgled za decentno življenje svojih državljanov. Vendar se v nasprotju s takimi pričakovanji ZDA med tridesetimi članicami OECD uvrščajo na tretje mesto med državami z najvišjo stopnjo relativne revščine, pred njo sta samo Mehika in Turčija. Tu je priložnost za odgovorno vlogo držav(e), o čemer je lani v IB Reviji argumentirano pisal Marjan Svetličič. Tako vlogo trdi zagovorniki neoliberalne dogme razumljivo potiskajo na stranski tir pod pretvezo, da je treba zaupati trgu, ki se sam regulira.
Po republikancih so tudi demokrati posvojili politično patologijo, oprto na trditev, da ne obstaja kaj takega, kot je brezplačno kosilo, pod katerim pa oboji razumejo nizke (regresivne) davke, zadrževano rast plač, zmanjševanje javnih dobrin in drugo. Po podatkih ameriške vladne agencije za delovno statistiko urne postavke za plače glede na njihovo kupno moč za najmanj deset dolarjev zaostajajo za trinajstimi evropskimi državami. Samo v Nemčiji so se plače v obdobju med letoma 2014 in 2016 povečale za toliko, kot so se realne plače v ZDA povečale v celotnem obdobju od leta 1979.
Ko ljudi vodi strah
Prikrajšani ameriški volivci, ki sta jih oba politična mainstreama pustila na cedilu, so tako ostali brez politične strehe, nazadnje jim ni (pre)ostalo drugega, kot da so se zatekli k populizmu (nacionalizmu) in političnim demagogom – primer, ki spominja na politično zgodovino Evrope v prejšnjem stoletju. Se pravi v času, ko so ljudje izgubili sleherno upanje in jih je vodil le še strah, ki predstavlja »rudnik zlata« za najrazličnejše politične demagoge. Transparency International ugotavlja, da državljani v ZDA, bolj kot je to primer v Evropi, ne zaupajo v njihove zakonodajne in sodne ustanove. Malo manj kot polovica jih je prepričana, da ameriška družba niti ne potrebuje demokracije, medtem ko jih dobra tretjina podpira »močnega voditelja, ki se ne ozira na kongres ali volitve«.
Zgodovinska ironija je, da so države severne Evrope, predvsem skandinavske, z razvijanjem demokracije doma in kot zgled svetu zamenjale vlogo Amerike, ki se je vse do nastopa Donalda Trumpa predstavljala kot branilka demokracije, po besedah Madeleine Albright »nepogrešljiva« (indispensable) država, ki ji zato pripada tudi pravica do uporabe sile.
Samo trideset let je bilo dovolj, da se je po Pikettyju zgodil največji prenos (»denacionalizacija«) družbenega bogastva v zgodovini človeštva: da danes en odstotek Američanov razpolaga s štiridesetimi odstotki bogastva v državi, spodnjih devetdeset odstotkov pa samo s sedemindvajsetimi odstotki. Pred tremi desetletji so bile številke ravno obratne, se pravi, da je spodnjih devetdeset odstotkov razpolagalo s štiridesetimi odstotki vsega bogastva. K temu lahko dodamo še podatke Omrežja za pravično obdavčevanje (Tax Justice Network), da so najbolj premožni na svetu in velike korporacije z namenom, da se izognejo plačilu davkov, spravili »na varno« v davčne oaze med 21 in 32 trilijoni (10¹²) dolarjev. Ni treba dosti ugibati, kdo (za sedaj) zmaguje v vojni razredov.
Na globalni ravni ni stanje nič boljše, kvečjemu še slabše. Ali lahko, na primer, kdo razume, da šest najbolj bogatih ljudi na svetu razpolaga z večjim bogastvom kot spodnja polovica svetovnega prebivalstva (3,7 milijarde)? Ali se spričo takšne z ničimer, ne ekonomsko in ne moralno opravičljive neenake prerazporeditve bogastva in dohodka, sploh še lahko čudimo, da ljudje izgubljajo zaupanje v demokracijo, se pravi v vladavino od ljudi in za ljudi?
Revni podpirajo bogate
Z izjemo papeža Frančiška med svetovnimi voditelji komajda najdemo koga, ki bi ga to resn(ič)no vznemirjalo. Papež je velikokrat opozarjal pred brezsrčnim »kultom denarja in diktaturo ekonomije«, na »vladavino konkurence, v kateri preživijo najmočnejši«, in na to, da se »bogati in mo(go)čni hranijo od nemočnih in revnih«. Žal je pri tem naletel na gluha ušesa tako med tistimi, ki so odgovorni za tako stanje, kot tudi v lastni hierarhiji, čemur smo priča v naši državi.
Najmanj že deset let številni raziskovalci in tudi ugledne mednarodne organizacije, kot so Mednarodna organizacija za delo, OECD, Mednarodni denarni sklad in Svetovni ekonomski forum – zadnji trije prej z besedami kot dejanji –, opozarjajo, da globalni trend povečevanja neenakosti ogroža gospodarsko rast, socialno kohezijo, poslovno življenje in tudi samo delovanje trgov. Pred slabima dvema letoma je skupina akademikov z uglednih univerz, kot so Oxford, London School of Economics in Univerza Cornell, objavila izsledke svojih raziskav. Ti govorijo o tem, kako se v družbah, v katerih najbogatejši upravljajo večino družbenega bogastva, povečujejo stresi, zaskrbljenost in jeza pri večini prebivalstva. Pred nelagodjem, bojaznimi in strahom pa ni imuna niti privilegirana elita.
Ugledna britanska socialna epidemiologa Kate Pickett in Richard Wilkinson že od sedemdesetih let objavljata odmevne knjige in znanstvene članke o negativnih družbenih posledicah in enormnih stroških, ki jih povzroča neenakost. Za države, ki trpijo velike dohodkovne razlike med bogatimi in revnimi, sta ugotovila, da se spoprijemajo s številnimi zdravstvenimi in socialnimi problemi. O tem pričajo slabo fizično in duševno zdravje prebivalstva, krajša življenjska doba, višja stopnja samomorilnosti, šibko znanje otrok v matematiki in pri pismenosti, večja odvisnost od drog in več možnosti, da se znajdejo v zaporu ... Vse našteto pozitivno korelira z neenakostjo, ki sta jo Pickettova in Wilkinson raziskovala na vzorcu velikega števila držav, vključno v petdesetih ameriških državah. Ravno nasprotno pa so družbe z večjo enakostjo mnogo bolj kohezivne, obstojne, boljše in uspešnejše.
Kot sta še ugotovila raziskovalca, velike materialne razlike med ljudmi povečujejo njihovo socialno distanco. To je mogoče videti še posebej pri vertikalni dimenziji družbe, se pravi pri socialni piramidi, ki se nanaša na razred(e) in statusne razlike. Številni indikatorji potrjujejo, da (pre)velike dohodkovne razlike (o)hromijo socialno strukturo, kar v prvi vrsti prizadene socialno mobilnost, niža število zakonskih zvez med pripadniki različnih razredov (slojev), povzroča bivalno segregacijo in drugo. Skratka, neenakost dela družbe manj povezujoče, jih razdira in krepi asocialnost. K temu je treba dodati še poslabšano duševno zdravje prebivalstva, kjer so mednarodne raziskave pokazale, da so družbe z visoko stopnjo neenakosti obremenjene z močnejšim občutenjem tesnobe in skrbi, povezanih s statusom.
Davoški človek,
Konservativni ameriški politolog Samuel Huntington je leta 2004 za premožno elito, ki je obogatela v času plenilske globalizacije, prispeval naslednje uporabne oznake: »davoški človek«, »zlati ovratniki« in »kozmokrati«. Ti ljudje tvorijo novi razred, v tistem času je štel že več deset milijonov ljudi, ki so se, po zaslugi neregulirane globalizacije, dokopali do ogromnega bogastva. Novokomponirano elito sestavljajo po Huntingtonu najvišji funkcionarji (CEO) globalnih korporacij, uspešni tehnološki podjetniki, javni uslužbenci, ki delujejo v mednarodnem prostoru, ne nazadnje pa mednje uvrščajo tudi posameznike iz akademskih vrst.
Posebej je zanimiva Huntingtonova politološka in sociološka označitev omenjenih elit, da te ne čutijo nobene potrebe po nacionalni (narodni) lojalnosti in da gledajo na nacionalne (državne) meje kot na ovire, ki jih je treba čim prej odstraniti. Tudi nacionalne vlade so po njihovem ostanek preteklosti, katerih uporabnost je kvečjemu v tem, da podpirajo globalno delovanje kozmokratskih elit.
Številni sociologi in politologi ta čas analizirajo razloge, zakaj demokracija kot taka ni mogla ustaviti ali vsaj upočasniti trendov povečevanja neenakosti. Med njimi izstopajo predvsem naslednji: prvič, oba, tako levi kot desni politični mainstream, sprejemata neoliberalno dogmo prostotržnega kapitalizma; drugič, z (i)migracijami in nizko volilno udeležbo ponižanih revnih slojev se je povečala volilna moč premožn(ejš)ih slojev, ki hočejo ohraniti obstoječe stanje in zato niso naklonjeni radikaln(ejš)im politikam, ki bi utegnile ogroziti njihov privilegiran položaj; tretjič, bogati namenjajo vedno več denarja strankam, ki za protiuslugo zmanjšujejo davke in povečujejo njihovo bogastvo; četrtič, politični proces je s spodbujanjem polarizacije po starorimskem načelu »deli in vladaj« in s protežiranjem posameznih političnih strank s spreminjanjem volilnih okrajev občutno zmanjšal odgovornost izvoljenih politikov do večinskega volilnega telesa.
Nezdružljivost plutokracije
Norveški sociolog in politolog Stein Ringen, ki predava in raziskuje na Oxfordu, je opozoril na zgodovinsko izkušnjo, povezano s propadom atenske demokracije, ki spominja na podobne trende v ZDA. Atenska demokracija je propadla, ko so bogati postali superbogati in so nehali upoštevati pravila igre ter začeli rušiti tedanji sistem vladavine. Aristotelovo spoznanje, da je kakovost prave demokracije odvisna od tega, koliko si politika prizadeva in koliko ji uspeva pri omejevanju ekonomsko (pre)močnih državljanov, je danes še mnogo bolj kot v njegovem času poučno in uporabno. Plutokracija je seveda nezdružljiva z demokracijo.
Tako kot trg tudi demokracija ne deluje samodejno – kot »avtopilot«. Za demokracijo se je treba boriti, kot je bilo to v času francoske revolucije, predvsem z vzpostavljanjem enakosti. Ozreti pa se je treba še bolj nazaj v zgodovino, da bi se lahko poučili o tem, kako so se, podobno kot danes, oligarhi v antični Grčiji zavarovali pred demokracijo. O tem zvemo veliko iz dveh novejših knjig: iz prve z naslovom Klasična grška oligarhija, ki jo je napisal Matthew Simonton z univerze v Stanfordu, in iz druge Oligarhija Jeffreyja Wintersa z univerze Yale.
Enotni oligarhi
Simonton je na primeru Grčije ponudil »rešitev« v tem smislu, da tudi oligarhije in oligarhi, tako kot nobena druga institucija na tem svetu, niso večni in prej ali slej dočakajo svoj konec. Za zdaj ostaja neodgovorjeno vprašanje, ali bodo današnji oligarhi, ki se praviloma nagibajo k avtoritarni vladavini, še naprej »uspešni« pri odpravljanju demokracije in utrjevanju njihove oblasti z razglašanjem izrednega stanja in vojnami. Lahko pa bi njihovo omejevanje ali celo propad namesto distopični prihodnosti odprl priložnosti za progresivno alternativo. Za to, da se bo to zanesljivo zgodilo, seveda ni nobenega jamstva. Tudi sicer je treba spomniti na v tej zvezi pesimistično spoznanje, da so se mnogi, ki so prerokovali prihodnost, velikokrat (z)motili. Nihče od njih pa zanesljivo ni mogel odmisliti močno zakoreninjenega instinkta upanja, ki hrani alternativo.
Ddr. Rudi Rizman, profesor sociologije in političnih ved na univerzi v Ljubljani in Bologni.
