Zakaj se Italija ne more spremeniti

Francija in Nemčija se pripravljata na dogovor o evropski prihodnosti, Italija, tretja največja članica evroobmočja in po brexitu med najpomembnejšimi v EU, pa je tik pred parlamentarnimi volitvami. Glavni akterji so nepredvidljivo Gibanje 5 zvezd, desnosredinska koalicija, ki jo vodi 81-letni Silvio Berlusconi, in demokrati Mattea Renzija, njihova podpora kopni. Evropa zaskrbljeno pogleduje proti državi, katere politika je bila vedno kaotična.

Pravkar se je končal festival v Sanremu in njegova liturgija na neki način zvesto odslikava Italijo kot tako, njeno teatralnost, ceremonialnost, veličasten ritual. Sanremo je lep, prazen obred, letos že 68. zapored, poln je lahkotnosti in mediteranskega šarma, nabit je z nostalgijo, na odru teatra Ariston se čas zavrti nazaj. Toda canzone, kot so bile tiste nekdaj, ne obstajajo več.

Nostalgija in fantazija

V italijanski politiki pa je še vedno aktualen ostareli Silvio Berlusconi. Že zdavnaj so ga odpisali, potekel mu je rok trajanja, videti je grotesken, vendar je spet tu, vnovič v veliki prednosti pred političnimi tekmeci. Na vrhuncu politične moči v devetdesetih je bil predmet identifikacije velikega dela italijanske družbe, zdaj je del kolektivnega spomina, volivcem se ponuja kot par zanesljivih, preizkušenih, varnih rok. Ko se je konec preteklega leta vrnil na politično prizorišče, so v Evropi začudeno opazovali njegovo ponovno vstajenje. Pa vendar je za Bruselj bolj zaželena izbira kot novinec Gibanja 5 zvezd Luigi Di Maio ali skrajno desna Severna liga Mattea Salvinija.

Italijanska predvolilna kampanja je fantazija, stranke se dobrikajo, prilizujejo in obljubljajo vse, od fiskalnih popustov, bonusov, podpor do ukinjanja davkov. Njihovi programi so utopični projekti, levica nima konsistentne gospodarske strategije, Berlusconi ponuja svoje izrabljene recepte, prazne obljube so se pomešale z lažmi. To je odraz politične kulture v državi, takšna kampanja je pisana na kožo povprečnemu Italijanu.

Gledamo zgodovinske slabosti italijanske države in družbe, povezane s splošno degradacijo družbe v minulih dveh desetletjih. V preteklem obdobju je Italija doživela vse mogoče sentimente: jezo in gnev proti kasti, izgubo legitimnosti vodilnega političnega razreda, razočaranje nad antikorupcijo, a tudi razočaranje nad mlado zvezdo, predsednikom vlade Matteom Renzijem, ki je obljubljal, da bo spremenil ustavo, pometel z nekdanjo vladajočo garnituro, da bo pravzaprav spremenil vse. Zdaj spet mnogi mislijo, naj vse ostane tako, kot je.

Težko je predvideti, kakšna bo prihodnja vlada v Rimu, 4. marec najbrž ne bo prinesel nedvoumnega zmagovalca. Najverjetnejši scenarij je, da nobena stranka in nobena koalicija ne bo dobila zadostne večine za oblikovanje vlade. Javnomnenjske ankete kažejo prednost Gibanja 5 zvezd, ima kakih 29 odstotkov, vendar tudi stranka Beppeja Grilla, ki nastopa proti establišmentu, očitno ne bo imela potrebne večine v obeh parlamentarnih domovih. Demokratsko stranko je pred meseci zapustila struja Pietra Grassija, mnogi jo obtožujejo razbitja enotnosti leve sredine, odprli so manevrski prostor Berlusconiju; PD ima zdaj kakih 25 odstotkov in vztrajno izgublja podporo. Bivši trikratni premier, voditelj Naprej, Italija, je na čelu koalicije s Severno ligo Salvinija in Brati Italije Giorgie Meloni, skupaj imajo največ, skoraj 36 odstotkov podpore. Napovedi nakazujejo nekoliko drugačno politično ravnotežje od tistega po volitvah leta 2013, predvsem je opazen trend padanja podpore demokratski stranki. Volitve bodo velika preizkušnja za Mattea Renzija.

Politika in antropologija

Med možnimi povolilnimi izidi je velika koalicija, v njej bi igrala ključno vlogo Berlusconijeva stranka, recimo z demokrati in še kom. V palači Chigi bi tako lahko obstal aktualni ministrski predsednik Paolo Gentiloni. Stranka Naprej, Italija je v preteklosti že podpirala tehnično vlado premierov Maria Montija in Enrica Lette, sedanje izjave Berlusconija in laskanje Gentiloniju – kar vznemirja njegove desnosredinske zaveznike in kaže globoke razpoke s Salvinijem – gredo v to smer. Še en morebitni scenarij je desnosredinska vlada, ki bi vključevala tudi Ligo, pa malo verjetna možnost vlade samo Gibanja 5 zvezd, če bi to dobilo potrebno večino, ali pa povezava slednjega s skrajno desno Ligo in stranko Fratelli d'Italia.

Evropo vznemirjajo protievropski glasovi. Tuji veleposlaniki, akreditirani v Italiji, poročajo v svoje prestolnice o bizarni volilni kampanji: obljubah največje stranke, da bo odpovedala pokojninski zakon Fornero, napovedih Di Maia, da bo v osmih letih zmanjšal javni dolg za 40 odstotkov, izjavah desnice o uvedbi linearne dohodnine, izgonu 600 tisoč migrantov iz države, ukinitvi univerzitetnih prispevkov.

Ekonomski svetovalec Gibanja 5 zvezd Lorenzo Fioramonti, omenjajo ga kot možnega ministra za gospodarski razvoj, je pozval k evropski razpravi o restrukturiranju javnega dolga Italije in »številnih drugih držav«. Rekel je, da je evropski sistem zrel za spremembe, in spet aktualiziral neortodoksne poglede najmočnejše italijanske stranke. Giorgia Meloni, obraz skrajno desne stranke, ki je naslednica fašistov – ima samo pet odstotkov podpore, vendar brez nje Berlusconijeva desnosredinska koalicija nima večine –, zagovarja »varnost in red« in agresivno protipriseljensko politiko. Nedavni napad v srednjeitalijanskem mestu Macerata, težko bi ga definirali drugače kot rasizem, je pokazal, kako blizu sta si sovražni govor in nasilje. Identificirani napadalec je pripadnik Lige, njen voditelj je obsodil nasilje, a to je stranka, ki neti protipriseljenski gnev in razlaga, da prišleki ogrožajo »belo raso«. Roberto Saviano piše o volilnem telesu, ki je dovzetno za ksenofobijo, in o vrnitvi fašizma v Italijo, ki paralizira politični sistem. Ob tem se splača spomniti na breme, ki ga je zaradi neobstoječe evropske priseljenske politike deset let in dlje več kot spodobno nosila Italija. EU je brezbrižno gledala stran, zdajšen odpor do prišlekov je tudi posledica tega.

Vprašanje je, kaj bo po marčnih volitvah s politično stabilnostjo in kaj z vlado, vendar so strahovi, da bi Italija opustila evro, pretirani. Niti Liga, ki problematizira skupno valuto in trdi, da je kriva za gospodarske težave Italije, ne misli resno z izstopom, premierski kandidat Gibanja 5 zvezd Luigi Di Maio se je referendumu o evru odrekel. Vtis, da smo spet na robu velike, eksistencialne krize, je umišljen.

Bolj skrb zbujajoč je populizem. V Evropi je razmeroma novodoben fenomen, Italija ga je izkusila že pred desetletji, z njim ima dolgo prakso. Številne rimske vlade, med drugim tri Berlusconijeve, so bile populistične. Večkratni premier je leta 1994 ustanovil stranko Forza Italia, na ruševinah razpadlega italijanskega povojnega strankarskega sistema se je povzpel na oblast, s kombinacijo velike gospodarske, politične in medijske moči si je prilastil državo. Davno pred Donaldom Trumpom je spisal priročnik populizma. Ploden teren za populizem so bile italijanske politične in ekonomske krize, vključno z izgubo legitimnosti politike in njenih institucij. Nakar so populisti dodatno razgradili politični sistem, njihove obljube so se izkazale za prazne, nezadovoljstvo in nezaupanje sta se samo poglobili. Na zadnjih volitvah pred petimi leti so Gibanje 5 zvezd, Naprej, Italija in Severna liga dobili skupaj več kot 50 odstotkov volilnih glasov.

Vrsto let so bili pogledi usmerjeni samo v eno evropsko smer, proti Angeli Merkel. Dovolj je bilo razbirati njene geste in interpretirati njen molk. Zdaj, ko kanclerkina zvezda zahaja, postaja evropski oder širši, s poslavljanjem Velike Britanije in od evropske mize odrinjeno Poljsko je prostor predvsem za Francijo, a tudi za Italijo. Je ustanovna članica evropske skupnosti in še vedno ena vodilnih industrijskih držav na celini, med drugim z izdelki, ki jih v svetu zna proizvesti edino ona. Morala bi imeti ustrezno težo v kakršni koli konstelaciji Evropske unije.