Tiskane izdaje
»Držite jezik za zobmi.« Izjava visokega uradnika Bele hiše Stephena Bannona, vodilnega stratega v vplivnem svetu za nacionalno varnost, pozicioniran je tik ob ameriškem predsedniku, je izzvenela kot grožnja. Imenovani niti ne skriva, da hoče cenzurirati medije, jim zamašiti usta. To je instinktivni vzgib oblasti, a v demokracijah neizgovorljiv, nezamisljiv. Toda z Donaldom Trumpom se je vse začelo na novo.
Njegova groba, nefiltrirana govorica, ki se ne ozira na nič, normalizirati hoče vse vulgarnosti in zavestno spodbuja sovraštvo, se je pokazala tudi v odnosu politike do medijev. Predsednik Združenih držav demonizira tisk, novinarje je razglasil za »ene najbolj nepoštenih ljudi na svetu«. Njegovo problematično razmerje z mediji traja od vsega začetka, množice svojih privržencev mu je uspelo prepričati, da je vsakršno novinarstvo, ki ne laska njemu osebno, nepošteno.
Brez medenih tednov
Tiskovni predstavnik Donalda Trumpa Sean Spicer je pred dnevi novinarje, ko se je prvič srečal z njimi, ozmerjal, da »napačno poročajo«, trdil je, da se je letošnje inavguracije udeležila največja množica, kar jo je pomniti. Nakar je predsednikova svetovalka Kellyanne Conway očitno laž Trumpove Bele hiše zanikala, zavila jo je v perfiden pojem »alternativnih dejstev«. Novinar NBC in javnost sta osupnila.
Še dlje je šel Steve Bannon, intervju za New York Times je izkoristil za to, da je razglasil ameriške mainstream medije za »opozicijsko stranko«. »Hočem, da me citirate: Mediji so tukaj opozicijska stranka. Ne razumejo te države. Še vedno ne razumejo, zakaj je Donald Trump predsednik Združenih držav.« Rekel je, da so bili mediji »ponižani«, zato naj »držijo jezik za zobmi«.
Bannon ni kdorkoli, je eden najvplivnejših ljudi, ki obdajajo predsednika, njegov osebni, strateški svetovalec v ovalni pisarni. Triinšestdesetletni nekdanji urednik desničarskega spletnega portala Breitbart News, ta ima na mesec 45 milijonov obiskovalcev, velja za najbolj temačno silo v zdajšnji Beli hiši; NYT ga je označil za shakespearovskega Jaga, ki manipulira s predsednikom, doseže, kar hoče. Pogosto ga na fotografijah videvamo v bermudkah in znošeni majici, s kozarcem piva v roki, videti je kot figura iz filma Veliki Lebowski. Toda je tisti z velikansko politično močjo, ob hčeri Ivanki in zetu Jaredu Kushnerju mu Trump najbolj prisluhne. Med drugim je spisal inavguracijski govor, v srži napad na politiko v Washingtonu. Njegov je nasvet o prepovedi vstopa muslimanom iz sedmih držav, uveljavljen v predsedniškem ukazu.
In zadnje dneve opažamo, da niti Kushner ne more ustaviti Bannona. Pomenljivo je, da v izjavi ob dnevu spomina na žrtve holokavsta predsednik ni omenil Judov, v gesti je prepoznati Bannonove prste. Kushner pa je potomec preživelcev holokavsta, svoje judovstvo jemlje zelo resno; družina slovi po filantropiji, že dlje vemo za zgražanje njegove babice, da so se Združene države v času iztrebljanja v nacističnih taboriščih dolgo obotavljale, preden so sprejele judovske begunce.
Ravnovesje na preskušnji
Zelo aktualno postaja vprašanje, ali bo ameriški politični sistem prenesel izziv brez precedensa, vse več je opozoril o nazadovanju demokracije v Ameriki. Sistem »zavor in ravnovesij« je bil vedno magična beseda ameriške demokracije, zdelo se je, da so ustanovni očetje dobro poskrbeli za ločitev in razpršitev oblasti, to je temelj delovanja sodobne zahodne demokracije. Pa vendar je videti, da so ob predsednikovem ravnanju parlamentarna in sodna veja ter mediji nemočni, avtoritarno smer problematizirajo tudi številni konservativni intelektualci. Tveganja za demokracijo so postala otipljiva, od uporabe in zlorabe kriz za upravičevanje nujnih varnostnih ukrepov prek utišanja kongresa do omejevanja medijev. Vprašljivo ostaja, ali bo Trump po tej poti lahko nemoteno nadaljeval, ali je to, kar gledamo v Združenih državah, le še en znak razkrajanja zahodnih demokracij, ali pa bo sčasoma sistem proizvedel protitelesa. Na preizkušnji je tudi odpornost oziroma odpor medijev.
Od začetka ni bilo dvomov o stotih dneh miru, ki pripadajo novoizvoljenemu predsedniku. Tako kot z njegove strani ni bilo kratkotrajnega predaha, ki ga običajno prinese inavguracijski obred in nagovor Američanom. Nobenih medenih tednov, torej, kar gledamo, je vojna. V odnosu z mediji z oblastne strani niti ne prihaja samo zavajanje oziroma potvarjanje dejstev, ampak ustrahovanje. Zveni kot svarilo, naj ne tresejo čolna preveč.
Stvari niso nove. Resnega novinarstva, ki preverja in prevprašuje uradne vire, ne mara niti najbolj napredna oblast. Dobro novinarstvo je vedno trn v peti oblasti, slabi novinarji so prevečkrat tisti, ki si ne marajo delati sitnosti; trepetajo, kaj bo, če bodo zatresli čoln. Zgodovina je prepolna takšnih primerov. Novinarje poskušajo vedno prepričati, da obstaja neki višji cilj, recimo skupno dobro, nacionalni interes, politični, domovinski in ekonomski razlogi, ki so vredni tega, da žurnalisti opustijo »brskanje po nesnagi«. Navsezadnje je bil »višji cilj« razlog, da so ameriški mediji leta 2003, z referenčnim New Yorkerjem vred, enoznačno podprli iraško vojno in da se niso spraševali o obstoju orožja za množično uničevanje, ki naj bi ga po zagotovilih ameriške administracije imel Sadam Husein.
Ta zgodba je dobro znana tudi tukaj. Slovenija je bila zraven, podprla je ameriško vojno, privolila je v tako imenovano vilniuško izjavo. V poletju, ki je sledilo, sem ministra na tiskovni konferenci vprašala, ali občuti zadrego, ker se je vilniuška izjava izrecno sklicevala na orožje za množično uničevanje, ki ga očitno ni. Izgubil je živce, njegova glasnost je prešla v vpitje. Vodja Mladike, tisti, ki je bil tam najdlje, si ni dovolil spraševanja o najbolj žgoči dilemi tistega časa. Rekel je, da je »lanski sneg«.
Brskalci po nesnagi
Ta čas se splača spomniti na gibanje »brskalcev po nesnagi« (muckrakers), v dvajsetih in na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja so kritizirali slabosti ameriške družbe. Na prelomu stoletja je tudi Theodore Roosevelt gojil ambivalenten odnos do drznega, preiskovalnega žurnalizma, to je stalnica vsakokratne politične garniture, ne glede na to, kako liberalna je. V svojem govoru urednikom, zbranim v Washingtonu leta 1906, srečanje naj bi bilo zasebne narave, se je lotil pionirjev takratnega raziskovalnega novinarstva, ki so poročali o obupnih delovnih razmerah, poraznih stanovanjskih kapacitetah in rasnem nasilju. Obtožil jih je, da se vse preveč ukvarjajo z negativnimi platmi oziroma brskajo za grdimi zgodbami.
Ob tej priložnosti je predsednik Združenih držav za ponazoritev citiral odlomek iz enega najsijajnejših romanov v angleškem jeziku, Božjepotnikovega napredovanja (Pilgrim's Progress) Johna Bunyana iz leta 1678; novinarja je primerjal z osebo z gnojnimi vilami, »človekom, ki ne gleda drugam kot navzdol, v vile, ki jih drži v rokah«. Iz tega Rooseveltovega izbruha je izšel pojem brskalci po nesnagi, muckrakers. Številni novinarji so oznako nosili s ponosom. Znano je, da je gibanju med drugim pripadal, se s tem ponašal, tudi nobelovec Sinclair Lewis, v romanu Džungla je problematiziral nemogoče razmere v klavnicah in mesnopredelovalni industriji ter izkoriščanje delavstva na začetku 20. stoletja.
Spet je na potezi civilna družba, veliko je odvisno od novinarjev: ali bodo vztrajali, znova in znova postavljali neprijetna, zagatna vprašanja, gledali oblasti pod prste. Interesi korporacij in korporacijska mentaliteta so že dolgo tega vdrli v politični sistem, zdaj domujejo v Beli hiši. Za predsednika, ki je milijarder, si je težko predstavljati, da ga zanima kaj drugega kakor lastno bogastvo, njegov kabinet so milijarderji, za katere si je težko predstavljati, da jim je mar kaj drugega kot njihove milijarde. Poslovneži še manj kot politiki čutijo odgovornost do javnosti, to ni njihov svet. Ne predsednik ne administracija nimata stika s stvarnostjo oziroma zavedanja o funkciji, ki je javni servis, ki služi javnosti, ki mora biti pod drobnogledom javnosti. �
