Tiskane izdaje
Zgodba govori o Angležu Jonathanu Pinu (Tom Hiddleston), bivšem vojaku, ki zdaj dela kot nočni receptor v prestižnem hotelu Nefretete v Kairu, in to prav v času, ko po ulicah mesta cveti upor arabske pomladi. Jonathan Pine se zaplete z arabsko lepotico, ljubico mladega bogataša, in ta mu preda dragocene dokumente, ki razkrivajo trgovino z orožjem. »Čeprav si nočni receptor, si lep tudi podnevi,« mu reče. Pine dokumente posreduje agentki Angeli Burr (Olivia Coleman) v London; ko negativci to ugotovijo, lepotico ubijejo. Pine se želi maščevati in Burrova se odloči, da ga bo infiltrirala v gnezdo negativcev, saj želi ujeti »najbolj hudobnega moškega na svetu« – Richarda Roperja (Hugh Laurie), ki prodaja uničujoče orožje in okoli prsta vrti vlade najmočnejših držav na svetu. In potem se vse začne.
Oba glavna junaka živita dvojno življenje, nočno in dnevno. Roper je čez dan spoštovani dobrodelnež in bogataš, ki predava o tem, kako pomagati beguncem, in jim rad razdeli nekaj paketov hrane, ponoči pa se spremeni v hladnokrvnega preprodajalca z orožjem, ki služi milijone. Kot pravi: »Nič ni lepšega kot ponoči gledati svetlobo napalma.«
Pine je nočni receptor, samotni volk, ki z užitkom zamenja svojo identiteto, ko se kot agent priključi Roperju in njegovim prijateljem, in jo potem zamenja še enkrat, ko se tudi sam spremeni v poslovneža, ki minomete prodaja hladnokrvno in elegantno, kot da ponuja zaročne prstane z diamantom v Tiffanyju. Najbolj uživa biti on, ko ni več on. Čeprav sta si Roper in Pine povsem različna, oba lovita svobodo. Prvi tako, da je zlo, drugi tako, da to zlo lovi. »Postati moški pomeni, da spoznaš, da je svet gnil. Ko končno dojameš, kako slaviti to gnilobo, si svoboden,« Roper nietzschejansko poduči Pina.
Nadaljevanko je režirala danska režiserka Susanne Bier, ki je za res odličen film Boljši svet leta 2011 prejela oskarja. V intervjujih je večkrat priznala, da si najbolj na svetu želi režirati Jamesa Bonda. Zato morda ni naključje, da je Tom Hiddleston takoj postal eden izmed kandidatov za vlogo novega filmskega agenta 007.
Njegove najljubše
Le Carréjeve vohunske knjige so neskončno filmske. Vohun, ki je prišel s hladnega (1965), Ruska hiša (1990), Krojač iz Paname (2001), Zvesti vrtnar
Nočni receptor je prva televizijska adaptacija kakšnega od Le Carréjevih romanov, po petindvajsetih letih. In ne samo to, producenta nadaljevanke sta pisateljeva sinova.
Le Carré s filmskimi priredbami svojih del mnogokrat ni bil zadovoljen in se je velikokrat, kot priznava, spraševal, ali je režiser sploh prebral knjigo. In kateri filmi oziroma nadaljevanke so mu najljubši? Zvesti vrtnar, seveda. Film so snemali na avtentičnih lokacijah in filmski ustvarjalci, ki jih je presunila revščina ljudi, so zbrali denar ter v revni in onesnaženi Kiberi odprli bolnišnico in ob jezeru Turkana šolo; obe delujeta še danes.
Vedno se mi je zdelo izjemno, kako zna Ralph Fiennes s povsem mirnim obrazom, čisto brez mimike, prikazati toliko čustev; v tem žalostnem filmu je njegova igra briljantna.
Le Carré obožuje tudi BBC-jevo televizijsko nadaljevanko Kotlar, krojač, vojak, vohun iz daljnega leta 1979 z Alecom Guinnessom v vlogi Smileyja. Ko je bila nadaljevanka končana, jo je BBC prikazal posebej izbrani publiki, štiri epizode nadaljevanke so gledali pred kosilom in tri po kosilu. Le Carré je vedel, kdo so bili gledalci, saj je kasneje zapisal: »Če bi tistega dne kdo v dvorani podtaknil bombo, bi izgubili najboljše uslužbence britanske obveščevalne službe.«
Všeč mu je bila tudi najnovejša filmska različica tega istega romana, ki ga je posnel švedski režiser Tomas Alfredson in v katerem je glavne vloge zaupal samim izjemnim igralcem, kot so Gary Oldman, Colin Firth, Benedict Cumberbatch in Tom Hardy. V tem filmu se po Hitchcockovem vzoru, v prizoru novoletne zabave, pojavi tudi pisatelj – prvi je, ki strumno vstane, ko začne družba prepevati rusko himno. Le Carré za trenutek nastopi tudi v nadaljevanki Nočni receptor; igra besnega gosta v restavraciji, ki mu eden od pijanih Roperjevih sodelavcev prevrne mizo s kosilom, Pine pa spretno pomiri situacijo in mu plača pijačo ter novo kosilo in tako naredi na svojega šefa zelo velik vtis.
Najbrž je lepo, četudi samo za nekaj sekund, igrati stranskega junaka v svetu, ki si ga je sam izmislil, in si izmenjati dialog z likom, ki ga je sam ustvaril.
Beseda in podoba
Pri dobri adaptaciji knjige v film se mu zdi pomembno, da režiser ohrani ogrodje zgodbe in strast, ki jo ima roman. Če se pisatelj odloči, da bo filmarjem dovolil, da po njegovi zgodbi posnamejo roman, se ne sme obnašati kot pes čuvaj, pravi štiriinosemdesetletni Le Carré, ker bo samo izgubljal čas. Jasno mu mora biti, da se bo knjiga, ki jo bralec potrpežljivo bere več dni, preoblikovala v film, ki zahteva le sto minut nepotrpežljivega gledanja. »Največ, na kar lahko upa pisatelj, je, da bo njegova zgodba preživela in da so gledalci, ki zapuščajo kinodvorano, tam srečali zanimive junake ter z njimi delili nekaj občutij, kot bralec, ko zapre knjigo.« Kajti, kot razmišlja, je bila na začetku beseda. Pisatelj živi in umre ob njej. Za režiserja pa je na začetku vedno podoba.
Kaj vse je videl v filmskih adaptacijah? »Videl sem, kako so moje junake, ki sem jih pisal tako dolgo, dokler niso bili skoraj resnični ljudje, spremenili v dvodimenzionalne nezanimive like. Videl sem, kako so dobri igralci junake, ki v mojih knjigah nikoli niso oživeli, spremenili v resnične ljudi. Videl sem prizore iz mojih romanov, za katere sem potil kri, da bi jih naredil skrajno napete, ki so jih režiserji posneli dolgočasno in brez duha. Videl sem, kako so moje najbolj dolgočasno in nedodelano pisanje obudili v življenje.«
Filmske pravice za Nočnega receptorja je že pred desetletji prodal ameriškemu režiserju Sydneyju Pollacku, ki se je zaljubil v roman, a nikoli ni posnel filma. Zato je bil skeptičen, ko je izvedel, da želi BBC posneti nadaljevanko. Ko je izvedel, da bo scenarist David Farr roman, ki se dogaja med njemu tako ljubimi kolumbijskimi narkomafijci, prestavil na Bližnji vzhod, da v njej ne bo Srednje Amerike niti Quebeca, niti veličastne jahte, na kateri živi Roper s svojim spremstvom, je bil zelo skeptičen. Ko je slišal, da bo njegov agent Burr v nadaljevanki postal visoko noseča agentka Burr, pa je bil čisto iz sebe. Zakaj si ne napišete svojega romana, je rekel filmarjem. A kmalu so se mu vse to zdele izvrstne ideje. Režiserka Susanne Bier pravi, da so se za žensko agentko odločili, ker so Le Carréjeve knjige zelo britanske in zelo moške.
Ko so mu poslali že posneto nadaljevanko, si je ogledal tri dele popoldne in tri dela zjutraj naslednji dan. Bil je navdušen. V nadaljevanki je opazil stvari, ki jih režiserka ni, in ona je v njegovem romanu opazila stvari, ki jih je on spregledal. Všeč mu je bilo, da so nadaljevanko povezali z bližnjo zgodovino, predvsem pa ga je navdušila igra obeh glavnih igralcev. Odnos med Roperjem in Pinom je bil kar naenkrat videti drugače. Veliko bolj kompleksen se mu je zdel, kot si je sam upal izmisliti. Se skoraj zaljubita drug v drugega, se je spraševal. Se zlo zaljubi v svojega eksekutorja? »Sem res vse to spravil v roman? Rad bi verjel, da sem. Če nisem, bi se rad zahvalil nadaljevanki, da je to storila namesto mene.« Lahko ustvarjalci serije sploh še dobijo lepši poklon?
