Pomisleki: Zapiski Franca Novaka

Statistični podatki govorijo, da je najpogostejši slovenski priimek Novak, Franc pa je ime, ki ga ima največ moških. In prav Franc Novak se piše človek, bralec se bo strinjal, da je star med štirideset in petdeset let, neznanega bivališča, ki je avtor naslednjega besedila. Na dan je prišlo po naključju, o katerem je smiselno pripomniti samo to, da res spominja na stare pisateljske trike, ki sodijo ne samo v predinternetne, ampak tudi v predmoderne čase, toda obsežnejše pojasnjevanje bi lahko ogrozilo tako dobronamernost objave kot identiteto Franca Novaka. Prepričani smo lahko, da morebitni pomisleki ob objavi neavtoriziranih zapiskov ne dosegajo občutka o njihovi tehtnosti, kar pa ne pomeni, da v vseh pogledih tudi zglednosti. Besedilo je fragmentarno, celoto lahko torej le slutimo, nedvomno pa kaže smisel za kronologijo; tukaj objavljeni odlomki so očitno nastajali v zadnjih štirih, petih mesecih.


Obešal sem kopalke na štrik in gledal v sonce, ki je zahajalo za šotorom, ko sem po radiu slišal za prisluškovalno afero v zvezi arbitražnim sporazumom. Kakšno sranje! Na referendumu pred petimi leti sem bil za, prepričan, da je pravica na naši strani, zdaj pa zgleda, da se je dobro zalomilo. In to zaradi dveh nesposobnih uradnikov. Kajti jasno je, da ni problem v tem, da sta se pogovarjala, ampak v tem, da sta se pustila ujeti. Kdor pozna Hrvate, ve, da so komunicirali in še kaj drugega tudi oni, ampak njim ni nihče prisluškoval. Slovenske obveščevalne službe so amaterske, to je jasno, kljub slavni udbovski preteklosti, mi državljani pa se naj zdaj počutimo kot šolarji, ki so jih ujeli pri kajenju na stranišču. Vsako leto, ko taborim v Istri, se že najde kakšen razlog, da se moram počutiti neprijetno. Toda kam naj grem na počitnice, rad imam morje, ki ga imajo Hrvati za obzorje v svojih glavah itak preveč, zraven pa hočejo še našega. Na Bled in v Bohinj? Tja naj hodijo Avstrijci in drugi jodlarji. Ah, adijo, poletni mir ...

*

Berem, da je prav zdaj obletnica Cerarjeve vlade. Lani na volitvah nisem imel trdnega zaupanja v tega pravniškega škrica, ampak saj ni bilo nobene pametne izbire. In poleg tega, klobuk dol pred njegovim očetom! In njegovo mamo tudi. No, za zdaj se je nekako obnesel, vsaj kapitalne napake še ni naredil, zagotovo pa tudi nič takega, da bi ga človek zaljubljeno gledal.

*

Prvi begunci na naši meji! Saj je jasno, da je bilo samo vprašanje časa. Jasno je bilo tudi, da se bodo Hrvati obnašali, kot se. Ni pa jasno, zakaj jih proti njihovi volji vlačijo po begunskih centrih in zakaj jih skušajo vračati Madžarom, kot da jih tam nimajo dovolj. Je pa dobro, da naši zagotavljajo, da ne bodo postavljali nikakršnih ograj. To mi je všeč, na živce pa mi gre javkanje in stokanje po medijih, kako je treba tem revežem pomagati, eni se kar cedijo od humanitarnega ganotja, po televiziji kažejo samo uboge otroke in ženske, kot da smo tukaj same surovine in kot da nihče ničesar ne razume. Bomo videli, kaj bo, če jih bo res prišlo na tisoče, kot govorita Erjavec in tisti Šefic, le od kod se je na vsem lepem vzel.

*

Eni ljudje so lačni, eni pa nočejo jesti. In to, če prav razumem, zaradi tega, ker ministrstvo za kulturo ne podpira kulture v vesolju. Ali kaj naj bi to pomenilo drugega: kulturalizacija vesolja? Slučajno sem si ogledal tisti stvor pod Pohorjem, nič ne rečem, zelo impozantno zgleda, kot da je sredi vasi padlo nekaj z drugega sveta, ampak ko sem stopil noter v vežo, sem najprej naletel na razstavo kmečkih žena, prtički, lončki in takšne reči. Ne razumem, komu je to razkošno čudo sploh namenjeno. Toliko umetnikov stoka, da ne morejo živeti od svojega dela, potem pa se najde zanesenjak, ki strada zaradi kulture na nebu.

*

... ampak nikjer ni takšne štale kot v zdravstvu. Ni dovolj tisti množični morilec na nevrološki kliniki, nesrečni otroci na srčni kirurgiji, vse zdrahe na onkološkem inštitutu, kar naprej moramo poslušati o zdravstvenih lobijih in korupciji, o slabo plačanih sestrah, ki jih je premalo, zdaj hočejo na vrh Kliničnega centra spraviti še nekoga, ki je očitno egocentričen pacient in se ne zna obnašati. Vsi govorijo o nujnosti zdravstvene reforme, a očitno se ne morejo zmeniti, kje in kako naj poteka meja med javnim in zasebnim zdravstvom. V takih razmerah je najbolj nespametno zboleti, če pa že ne gre drugače, tedaj si je pametno izbrati bolezen, ki jo zdravijo na tistih oddelkih, ki se najmanj pojavljajo v medijih.

*

Berem, da je v Evropi vse narobe, da poka po šivih. Eni jo že sladostrastno pokopavajo, drugi se stiskajo k Bruslju kot mali pujsi k materi svinji, tretji, najbolj tisti z vzhoda Evrope (včasih me je kar sram, da sem Slovan), pa bi jo radi zaplankali in krmili s krščanskimi vrednotami. Ko je Merklova na kratko držala Grke, so jo mediji, tudi naši, zmerjali z mačeho in tako rekoč Hitlerjevo hčerko, zdaj, ko je v Nemčiji že skoraj milijon emigrantov, jo imajo za mater Terezo. Evropski uradniki na najvišji ravni še zmeraj govorijo o veličini skupne ideje, tisti eno nadstropje nižje pa potihem brenkajo na nacionalne interese. Zmeda je velika, ampak eno je menda jasno: če Evropa ne bo oboje, domovina posameznih narodov in hkrati skupni dom z eno veliko streho, bo res morala leči v prerani grob, kakor je pel eden od naših pesnikov. Tudi jaz moram priznati, da sem zbegan. Pred dvajsetimi leti je tako dobro kazalo, mislil sem, da smo rešeni, da bo prihodnost kot lepo vreme, zdaj pa ena sama negotovost, strah in občutek, da je ves svet nevihta s točo ...

*

In zdaj še policaji! Čeprav se mi nič ne smilijo, ker je jasno, da se prevečkrat postavijo točno tja in točno takrat, ko potrebujejo denar za malico, pa me je zdaj, ko njihovi sindikalisti razkladajo, kakšne plače imajo in v kakšnih bednih razmerah delajo, vendarle stisnilo pri srcu. Ali bi jaz za ta denar nastavljal svoj ksiht barabam ali pa, ker tudi to morajo, poštenim protestantom? Ne bi! Me prav zanima, ali bo njihova blond ministrica, postavna baba, ki sicer pravi, da jih podpira, držala z njimi tudi takrat, ko bo sama s Cerarjem in tistim bledikavim finančnim ministrom. Jaz jim privoščim boljše plače, potem tudi za malice ne bo takšna nuja.

*

Nikoli si nisem mislil, da se bom kdaj znašel med štrebarji, ki ne znajo nobene stvari zadržati zase in so prepričani, da s svojo zapisano besedo pomagajo držati svet pokonci. A zdaj, ko sem se že tega lotil in tudi marsikaj preberem, se ne morem načuditi, kako preprosta je pravzaprav človeška psihologija, kako lahko jo je predvideti in obvladovati. Do terorističnega napada v Parizu so ljudje gledali na emigrante sicer z mešanimi občutki, a vendarle strpno. Takoj potem, čeprav ti napadi z njimi nimajo bistvene zveze, so vsi postali potencialni teroristi. In celo najbolj glasni aktivisti, ki si prizadevajo za pozitivno podobo prišlekov, so morali skloniti glavo. Me prav zanima, koliko časa bo ta pokora trajala, že zdaj pa je jasno, da je psihoza močnejša od zdrave pameti.

*

S Cerarjem očitno ne bo nič. Potihem sem upal, da bo shodil, ponujal se je kot Don Kihot, ki kljub svoji idealistični helebardi dobro ve za realnost, zdaj pa vse bolj spominja na Sanča Panso, le da namesto smeha žanje jezo. Proti sebi in svojim ministrom ima sindikate, zdravnike, policiste, vojake, kulturnike, zaradi žice pa tudi Belokranjce, Primorce, Istrane in vse civilnodružbene organizacije. Kljub temu hoče vzbujati vtis, da mu nič ne more do živega. A če z ničimer drugim, se je zadrgnil z žico. Če jo je bilo na začetku mogoče razumeli kot nujen pripomoček pri obvladovanju stihije na meji, in to v omejenem obsegu, kjer je to zaradi terena smiselno, se zdaj cela Slovenija prijemlje za glavo. No, vsi ravno ne, ker so ljubitelji žic zmeraj bili in bodo, tudi pri nas jih ne manjka, ta, ki jo menda delajo v madžarskih zaporih, pa je sploh takšna, da kar kliče po malanju sovražnika, ki si takšno rezanje in praskanje zasluži. Ali so si naši sploh ogledali, kaj kupujejo? Upam, da si Cerar ne domišlja, da je ta žica njegovo trnje na Kristusovi kroni. Nihče ni tako pameten, da bi znal odgovoriti na vsa vprašanja, ki jih je pred nas nanosila druga četrtina tega leta, a malo je tako neumnih, ki bi nanja odgovarjali na enako zarukan način.