Tiskane izdaje
Spregledan vzpon
Ti premiki so pomembno prispevali k temu, da se je Slovenija na celotni lestvici Svetovne banke v zadnjem letu povzpela z 51. na 29. mesto. Gre za izjemen uspeh, vendar so bile tovrstne ugotovitve pri nedavnih novicah in komentarjih spregledane.
Da je nekaj zelo narobe, kaže že podrobnejši pregled podatkov po letih. Podatki Svetovne banke namreč očitno odražajo drugačno stanje od dejanskega, saj so se v njihovih meritvah do lani vrsto let zapored ponavljali do dneva enaki rezultati. Pri gospodarskih sporih naj bi Slovenija najugodnejše čase dosegala v obdobju 2004–2006 (1003 oz. 913 dni), nakar je čas poskočil na 1350 dni in tak ostal do leta 2009, med letoma 2010 in 2013 znašal enakih 1290 dni, v letu 2014 malenkost padel na 1270 dni in tak ostal tudi v 2015. A neposredni podatki o dejanskih gospodarskih sporih kažejo radikalno drugačno sliko. Ob upoštevanju predpostavk, kot jih zahteva Svetovna banka, po ocenah nekaterih poročevalcev potrebovani čas v Sloveniji v podobnih primerih znaša zgolj 653 dni oziroma nekaj več kot polovico prikazanega in že vrsto let pada. Z rezultati, ki jih je predstavila Svetovna banka, se prav gotovo ne moremo sprijazniti, saj ima lahko takšna predstavitev izjemno škodljive posledice za slovensko gospodarstvo. Od kod taka razlika?
Kako realni so podatki
Eden od pogojev za kakovost podatkov je angažma poročevalcev, ki jih morajo izpolnjevati vestno oziroma z upoštevanjem dejanskega stanja in vseh predpostavk iz vprašalnikov. Identičnost podatkov v zaporednih letih dopušča oceno, da je večina poročevalcev najverjetneje vračala kar kopije starih vprašalnikov z zgolj manjšimi popravki ali celo brez njih, morebitne odklone od takšnih poročil pa je Svetovna banka verjetno obravnavala kot izjeme in jih ni upoštevala. Seveda lahko obstajajo tudi drugi razlogi, vendar jim ne morem pripisati bistveno večje verjetnosti.
Medtem ko so podatki in poročanje o stanju sodstva z leti ostajali enaki, so se tako postopki in način dela kot tudi večina ljudi v njem korenito spremenili. Normalen sodni postopek, ki je pred desetimi leti trajal povprečno dve leti, zdaj traja nekaj več kot pol leta. Enostavnejši, kot sta zemljiška knjiga in izvršba, so trajali pol leta ali več, zdaj pa le nekaj dni. Prebivalci to pri vsakdanjih opravilih opazijo. Časovna izboljšanja so posledica organizacijskih in tehnoloških sprememb, ki jih je sodstvo uvedlo že pred leti. Ker postopki zdaj že vrsto let trajajo po le nekaj dni, tovrstnih skrajšanj potrebnega časa verjetno ni bilo mogoče več dolgo spregledovati. Skoki v enem letu z 42. na 12., z 38. na 15. ali 90. na 36. mesto podpirajo domnevo, da je šlo v preteklih letih na teh področjih dejansko za posledico nepravilnega zbiranja in obdelave podatkov. S tem pa se krepi sum, da se podobna razhajanja pojavljajo tudi pri podatkih o gospodarskih sporih. Najbrž pa še kje.
Napačne predpostavke onemogočajo prave diagnoze
Situacija nikakor ni tako slaba, kot se jo skuša prikazati, vseeno pa terja resno obravnavo in predvsem delo, saj se stvari ne da spremeniti čez noč. Tudi na področjih, kjer je Svetovna banka z radikalno preuvrstitvijo delno sanirala »nedoslednost« preteklih let, so dejanske izboljšave postopkov še možne in z njimi se ves čas ukvarjajo. Vendar pa eno glavnih težav za zagotavljanje trajnostnih trendov pri krepitvi učinkovitosti in kakovosti delovanja sodišč in sodne uprave predstavlja že ustaljen politični diskurz, ki neprestano in nesorazmerno opozarja na nerealne podatke in neobstoječe probleme. Energijo, ki bi morala biti posvečena prioritetnim področjem, preusmerja na neplodna tla.
Tega sicer ni deležno le sodstvo, ampak tudi številne druge družbene institucije. Postavlja pa se vprašanje, komu takšna obravnava koristi. Prepogosto je, na primer, prezrt simptomatičen podatek, da je slovensko sodstvo največjo stopnjo zaupanja uživalo okoli leta 2000 – takrat, ko je bilo največ sodnih zaostankov in je delovalo najpočasneje. Ko je začelo opravljati svoje delo, je postajalo vedno večji trn v peti tistim, ki so neustrezno delovanje sistema izkoriščali, nekateri pa od takšnih metod celo postali eksistencialno odvisni. Zaupanje v sistem je sorazmerno s številom očitkov in napadov začelo padati, čeprav se je njegova učinkovitost povečevala. Temu se, vsaj glede na trend, zdi podoben podatek, da je Svetovna banka trajanje gospodarskih sporov v Sloveniji pred desetletjem ocenjevala bolje kot ga danes.
Če si kot družba iskreno želimo sprememb na bolje, jih ne moremo graditi na napačnih predpostavkah. Potrebne so pravilne diagnoze. Naivno je pričakovati, da bodo te prišle od zunaj, kot tudi, da moramo tiste, ki pridejo, brez razmisleka sprejeti in na temelju teh diagnoz zahtevati ukrepe. S takim pristopom se povsem zavestno spregleduje, da mnoge rešitve očitno delujejo in ustvarjajo pozitiven trend. Očitki sodstvu, ki se pri nas redno vežejo na takšna sklepanja, med drugim zahtevajo lustracijo in podreditev političnim interesom, vedno bolj grobi pa postajajo tudi osebni napadi, saj se z njimi sledi drugim ciljem. V medijih in splošni javnosti hkrati dosegajo mnogo večji odmev kot uravnotežena stališča, kaj šele dejanski uspeh. Zato je realnost vedno bolj zamegljena v metežu obtožb in nepreverjanih trditev.
Od tistih, ki brez ustreznega razmisleka ali ob zasledovanju lastnih interesov brez večjih zadržkov ponavljajo neresnične stereotipe, bi veljalo pričakovati, da se zavedajo posledic, ki jih z njihovo krepitvijo prinašajo za širšo družbo in gospodarstvo – v tem primeru od vpliva na bonitetne ocene države in višine obrestnih mer do večje konfliktnosti prebivalstva. Kapitalski trgi v notranjih sporih najbrž uživajo, saj vedo, da te bodo, če se sam podcenjuješ in uničuješ, lahko kupili še ceneje.
***
Gregor Strojin je svetovalec na vrhovnem sodišču. Zapis je avtorjevo osebno stališče.
