Zavarovalnica naj pove, ali bo sodobno zdravljenje plačala ali ne

Na videz krhek in občutljiv vzbudi v prisotnem občutek, da je šibek in nemočen, a tisti, ki ga poznajo bolje, pravijo, da je trden v sebi in da natančno ve, kaj hoče. Ni blesteč sogovorec, ki bi mu leporečenje virtuozno vrelo iz ust, nasprotno, je bolj tih in skromen, a so njegovi odgovori premišljeni in odločni. Kot je moral biti premišljen in dovršen vsak gib, ko je bil še smučarski skakalec. Ne kaže ga podcenjevati.

Andraž Kopač je strojni inženir, diplomirani organizator dela in magister ekonomije. Bil je solastnik in predsednik uprave Alpine Žiri, poslovni direktor Smučarske zveze Slovenije, nazadnje direktor invalidskega podjetja CSS iz Škofje Loke. Od začetka maja je generalni direktor UKC Ljubljana, z 8000 zaposlenimi največje organizacije na Slovenskem, bolnišnice, ki ima vsako leto skoraj milijon obravnav bolnikov. Star je 44 let. Njegov pogled na UKC in zdravstvo je svež in neobremenjen s tem, česa vse se ne da narediti.

UKC Ljubljana je imel v samostojni Sloveniji pet generalnih direktorjev. Vsa ta leta je imel finančne težave, prave rešitve, kako jih odpraviti, pa tudi zaradi omejevanja politike ne. Andraž Kopač je šesti direktor in po treh letih prvi, ki ni vršilec dolžnosti. Je tudi prvi, ki je prišel v UKC izključno z delovnimi izkušnjami iz gospodarstva. V nasprotju s prejšnjimi direktorji se zato od njega pričakujejo nove rešitve. Marsikomu v UKC to ni povšeči.

Odkar ste generalni direktor UKC, je to vaš prvi intervju. Kakšne izkušnje imate z novinarji od prej?

Z novinarji nimam slabih izkušenj, a novinarji so zelo različni. Ni vseeno, s kom se pogovarjaš in kakšen namen ima, ko pride k tebi, zakaj piše. Novinarje poznam še iz časa športa.

Bili ste smučarski skakalec. Katere lastnosti so najbolj pomembne za uspeh smučarja?

V športu sta zelo pomembna red in disciplina, seveda tudi v smučarskih skokih. Poleg tega pa tudi naravne predispozicije, vztrajnost, tekmovalnost. Vse te lastnosti pridejo prav tudi kasneje v življenju. Smučarske skoke sem treniral od šestega leta, skupaj 15 let. Bil sem član državne mladinske in članske reprezentance, državni mladinski prvak. Moja rekordna dolžina pa je 141 metrov na planiški velikanki. Glede na današnje dosežke skakalcev se ne sliši prav dosti. Takrat smo skakali še v klasičnem slogu.

Pred prihodom v UKC ste delali v gospodarstvu, bili ste pa tudi poslovni direktor Smučarske zveze Slovenije. Ko so vas v začetku maja izbrali za vodenje UKC, kar je zahtevna funkcija, je bila javnost šokirana, ker ste bili popoln nepoznavalec zdravstva. Imate zdaj občutek, da poznate UKC?

Poznam ga dovolj dobro, da bom lahko začel tiste spremembe, ki jih moramo izvesti, če hočemo izpeljati, kar sem si zadal v programu, predvsem to, da bomo ostali odličen univerzitetni klinični center. Zdravstvo je organizacija kot druge, ni nekaj zelo posebnega. Je neka specifika, a tu so procesi podobni kot v vseh podjetjih ali zavodih. Stvari je treba peljati tako, da sledimo ciljem, ki si jih postavimo sami ali nam jih postavi svet UKC. Sam sistem financiranja ni tako zapleten, da ga ne bi mogel hitro osvojiti.

Ste že obiskali vse klinike, oddelke, sodelavce?

Ne, to pa ne, čeprav sem jih obiskal že veliko. Moj fokus je, da pridem čim prej v jedro in način delovanja ustanove, da bi lahko uvedel spremembe, ki jih potrebuje UKC.

Ko ste marca letos napisali program za prijavo za direktorja UKC, ste v istem času skupaj z več podpisniki podpisali tudi javno pismo za ohranitev Alpine Žiri. Pismo je pozivalo vlado, naj reši tovarno in naj da tja kompetentnega direktorja. Kako si razlagate, da so politiki, ki neposredno ali posredno vse vodijo, vse pomešali? Vi ste kot poznavalec Alpine v zdravstvu, tam pa je nekdo, ki Alpine ne pozna.

Leta 2006 je bila stvar takšna, da je hotela država oziroma največji štirje lastniki podjetje prodati. Moje mnenje je bilo, da Alpine ne more kupiti nekdo, ki nima kapitala, s kreditom brez realnega kritja, ker to pomeni, da bo podjetje samo še dodatno obremenjeno s posojili. Podjetje bi moralo generirati toliko več dobička, da bi lahko plačevalo obresti in vračalo glavnico. Kar je zelo težko, sploh v panogi, kot je čevljarska. Cen čevljev se ne da kar povišati, ker jih ne bo nihče kupoval. Bil sem proti taki prodaji, a je bila Alpina prodana. Podjetje sem zapustil, ker se z novim direktorjem nisva mogla dogovoriti o sodelovanju. To je sicer običajno, ko pride do prevzema. Letos pa so bili signali iz okolja, da upravljanje ni optimalno, da se troši denar za svetovalce po nepotrebnem. Takrat sem se pridružil podpisnikom, da je treba nekaj narediti. Alpina je blagovna znamka, ki bi je bilo škoda, da propade. Upam in verjamem, da bo novo vodstvo zdaj sprejelo prave odločitve.

Ali se tudi na zdravstvo atakira podobno? Imate kake indice, da hoče tudi zdravstvo kdo tajkunizirati, raznesti?

Težko rečem, da je kaj podobnega. V UKC za zdaj tega nisem opazil. Zagotovo pa so tudi tukaj zasebni interesi. Sam se zavzemam za javno zdravstvo, ki je po vseh analizah boljše kot zasebni sistemi.

Preden ste postali generalni direktor UKC, ste rekli, da zelo zaupate UKC in da bi se z veseljem zdravili tu. Zdaj ga poznate od znotraj. Mislite še vedno enako?

Seveda. Zaupam sodelavcem, zdravnikom, zdravstveni negi. Mislim, da dobro opravljajo svoje delo. Nimam nobenih pomislekov.

Kaj vas je najbolj presenetilo v javnem sektorju, torej v UKC, v primerjavi z gospodarstvom?

Pri poslovanju kakšnih velikih razlik ni. Razlika pa je v tem, da je eden od financerjev glavni, drugače od gospodarstva, kjer je virov za prihodke veliko. Razmere kreirata ZZZS in ministrstvo. Spodaj smo mi, izvajalci, ki poskušamo temu slediti in smo precej odvisni od tega, kar zgoraj narekujejo: koliko je sredstev in kakšna je raven storitev, ki jih mi kot izvajalci zagotavljamo ali jih moramo zagotavljati glede na zakone in pravice pacientov. Opažam, da tam zgoraj v bistvu stvari niso usklajene. Ni ravnovesja, da bi rekli: materialne možnosti so take, tole pa so pravice, ki pripadajo pacientom. In to je to. Če je to v neskladju, imamo težave. Ljudem obljubljamo, a je obljube težko zagotoviti z denarjem, ki je na voljo. V podjetju je drugače. Tam se naredi plan prihodkov in odhodkov. Ni nekoga zgoraj, ki bi te dodatno omejeval ali usmerjal.

Podjetje dela za trg, prodaja, zaračuna, prosto oblikuje cene. UKC pa nima vpliva na cene.

Imamo vpliv na cene. Če je neka storitev podcenjena, je naša naloga, da opozorimo ZZZS, kakšna je kalkulacija, naj nam pove, ali smo kje naredili napako. Če nismo, se dogovorimo za višje cene. To možnost imamo.

Ste to že poskušali narediti?

Moramo narediti v naslednjih mesecih, drugače ne bo šlo. Imamo taka neskladja, da je groza. Na primer aortne zaklopke. ZZZS ne prizna polne razlike v ceni med klasičnim posegom in perkutano zaklopko, ki je manj invazivna metoda in ki je za določene bolnike edina možnost. Morali bomo iti na ZZZS in reči: takole je, povejte, ali to delamo ali ne, ali so perkutane aortne zaklopke v Sloveniji omogočene ali ne? Posegov s sodobnimi srčnimi spodbujevalniki za sinhronizacijo srca, defibrilatorji, imamo po programu z ZZZS plačanih 68, naredimo jih že skoraj 200 na leto, pa jih nihče ne plača. Ali naj posege še izvajamo ali ne? To ne more biti naša presoja, to se morajo dogovoriti na višjem nivoju. Mi pa smo izvajalci in delamo lahko le za ceno, za katero smo dokazali, da je upravičena. Saj vedo, koliko stane tak poseg v tujini. Podobno stane tudi pri nas. ZZZS mora skupaj z ministrstvom postaviti sistem, ki bo omogočal sodobno zdravljenje.

Vemo, da prave cene v zdravstvu niso izračunane, da so poljubne, zgodovinske. Se boste lotili izračuna pravih cen?

Podatke imamo, od naših sodelavcev na klinikah smo zahtevali, da bodo pripravili stroške, in jih že pripravljajo. Izhodišče za izračun so skupine podobnih primerov, a cene po skupinah podobnih primerov se ne prilagajajo glede na dejansko gibanje stroškov. Poleg tega imamo tudi nove posege, razvijamo in uvajamo nove tehnike. Če imamo novo metodo, nov poseg, mora biti plačan. Ali pa se je treba dogovoriti, da določen poseg še ne gre v izvajanje. Svoje izračune bomo predložili zavarovalnici in ona bo povedala, ali bo plačala ali ne. Če ne, jih ne bomo izvajali. V UKC pa je bila praksa, da se novi posegi izvajajo ne glede na to, ali je financiranje zagotovljeno, potem pa je na koncu izguba. In vsi planejo na UKC. UKC jemlje nase veliko odgovornost, da morajo biti vsi, ki pridejo na naša vrata, obravnavani in imeti na voljo najboljše zdravljenje. Nihče pa se ne vpraša, ali to zmoremo.

Začeli smo načrtovati delo za leto 2017. Moramo vedeti, kaj nameravajo naši financerji narediti naslednje leto, kakšne so njihove možnosti, da bomo znali narediti plan in si postaviti določene cilje. Če ne vemo, kaj bo plačano in po kakšni ceni, ne moremo načrtovati. Lahko pišemo nerealne številke, a to ni pravi način.

Kaj bi se zgodilo, če bi vodili UKC kot gospodarsko družbo? Bi bilo to možno?

Saj ga vodim podobno kot gospodarsko družbo, to je mogoče. Z vizijo razvoja, sledenjem sodobnim trendom v medicini ter zagotavljanjem kakovostne in varne obravnave našim pacientom.

Vas je v UKC kaj posebno prijetno presenetilo?

(Premišljuje.) Najbolj zavedanje sodelavcev, da morajo na vsak način pomagati našim pacientom. Včasih je to morda celo preveč izrazito, kot sem že prej rekel, preveč jemljemo nase odgovornost zdravljenja, nihče ne gleda, kaj bo na koncu. Ne mislim na zdravnike in negovalno osebje, ampak predvsem na poslovni del vodenja klinik, ki je v prvi vrsti odgovoren za finančni rezultat.

Hočete povedati, da je tudi finančni rezultat enako pomemben?

Zagotovo je zdravljenje prvi fokus, a če finančno poslovanje ni dobro, bo kakovost zdravljenja čez čas padla. Tudi doma ne moreš živeti le na kredit ali na odlog. Težava je, ker bo zmanjkalo denarja za osnovno vzdrževanje objektov, opreme, vsega, kar je nujno potrebno za kakovostno obravnavo naših pacientov. Lahko delamo s primanjkljajem, če vemo, da bo izgubo nekdo pokril čez nekaj let. A tega zagotovila ni.

V svojem programu ste napovedali pozitiven finančni rezultat, kot ga seveda mora napovedati vsak direktor. A zdaj ima UKC 12 milijonov evrov primanjkljaja, kar je štirikrat več kot lani ob polletju. Zakaj so stroški podivjali?

Bolnišnice imajo letos ob polletju za 300 odstotkov večje izgube kot lani v istem obdobju. Pri nas je podobno. UKC je imel po prvih treh mesecih, ko me še ni bilo, 5,8 milijona izgube in ta trend se je nadaljeval do konca junija. Prihodkov ne moremo povečevati, ker jih diktira ZZZS in so, kakršni so. Če bi hoteli na hitro zmanjšati izgubo, bi pomenilo, da ne bi zdravili vseh bolnikov ali bi jih obravnavali slabše. To si težko privoščimo. Začeli smo že z reorganizacijo procesov in bomo na ta način poskušali nekaj privarčevati. Prav tako smo velik poudarek dali nabavi. Večina nabav gre prek javnih razpisov, pri katerih pa je treba zagotavljati optimalne specifikacije, da so dovolj široke, da se lahko prijavi dovolj ponudnikov in posledično dosežemo najboljše cene. Se je pa treba zavedati, da stroški zdravil kliničnih centrov v svetu rastejo s stopnjo od 10 do 15 odstotkov na leto.

Kar se tiče obravnav bolnikov, pa je del težave v tem, da vsako leto obravnavamo med štiri in pet tisoč bolnikov več, kot jih prizna in plača zavarovalnica. To ni prav, tu moramo biti enaki z drugimi izvajalci. Noben zasebni koncesionar, ali pa so redki, ne naredi več kot sto odstotkov s pogodbo dogovorjenega programa. UKC pa dela več. V prvega pol leta smo zdravili tri tisoč bolnikov več. To je pet odstotkov hospitalizacij. Drugi del težave so zdravljenja, ki so plačana samo delno, pa jih vseeno izvajamo. Tu bomo poskusili doseči drugačne cene, da bomo lahko postavili realen plan.

Največjo izgubo imajo tri največje klinike: kirurgija, interna klinika in pediatrija. So vzroki za izgubo pri vseh podobni?

Začel bom s pediatrično kliniko, ki ima dobre štiri milijone izgube. Polovica vseh bolnikov v UKC, ki jih ZZZS ne plača, je otrok. Ker 2000 bolnikov na pediatrični kliniki ni plačanih, to pomeni okoli tri milijone evrov izgube. Potem so tu draga zdravila, ki jih ZZZS pediatriji ne priznava. Nekatera priznava, precej pa jih ne priznava. Gre za strahotno draga zdravila. Po podatkih pediatrične klinike je za približno dva milijona neplačanih zdravil na leto. Tukaj bo treba iskati rešitve na ZZZS. Če izvajamo visoko raven zdravstva za otroke in če ponujamo draga zdravila, ki se predpisujejo po naših in evropskih doktrinah, bi stroški morali biti povrnjeni. Zavarovalnica trdi drugače in stroškov ne plačuje. Mi pa vseeno dajemo otrokom zdravila. To bodo morali uskladiti vodstvo pediatrične klinike, komisija za zdravila UKC in komisija za zdravila ZZZS. Ko se bodo uskladili, bomo v UKC dovolili predpisovati samo tista zdravila, ki jih bodo plačali. In verjamem, da bo dogovor v korist otrok, da bodo deležni najboljše možne obravnave.

Novi generalni direktor UKC meni, da je največja ustanova pri nas obvladljiva, absolutno pa je pomembna ekipa. Z dobrimi sodelavci in timskim delom se da marsikaj narediti. Foto: Roman Šipič

Če imate v mislih akcijo, ki je stekla za zdravljenje otroka z rakom, to ni potrebno, saj ZZZS zdravljenje financira v celoti. Denar lahko zbirajo za druge potrebe, ne za potrebe otrokovega zdravljenja. Otroci dobijo v UKC najsodobnejše zdravljenje, v izjemnih primerih pa jih ZZZS napoti na zdravljenje v ustrezne centre v tujini.

Pri pediatrični kliniki je primanjkljaj štirih milijonov skoraj četrtina njenega proračuna. Kirurška klinika ima nekaj čez šest milijonov evrov primanjkljaja, kar je okoli osem odstotkov glede na njen proračun. Zakaj je v tolikšni izgubi kirurgija?

Pri kirurgiji in tudi na interni kliniki je ogromno posegov, ki so dražji, kot plačuje zanje ZZZS, a jih vseeno zagotavljamo. Potrebe se povečujejo. Letos smo že v prvi polovici leta dosegli plan za umetna srca za celo leto. To so bolniki, ki ne pridejo na vrsto za transplantacijo in dobijo umetno srce. Ta program je podcenjen. Dali smo že vlogo na ZZZS, da bo število ljudi, ki jim lahko vgradimo umetno srce, povišano. Dogovorjeno je, da bo ZZZS pokril te dodatne stroške.

Prej ste že omenili javne razpise. V javnosti se velikokrat govori o tem, da so cene dobaviteljev previsoke, da je korupcija. Ste že zaznali kakšno goljufijo, ustavili kakšno pogodbo?

Nekatere razpise smo že ustavili. Na primer pri obnovi enega oddelka je bila ponujena cena na razpisu previsoka glede na našo oceno. Razpis smo ponovili. Zaključen bo naslednji mesec in prepričan sem, da bo tako, kot mora biti.

To vas sprašujem, ker vam je neki medij očital, da ste se zaprli v svojo sobo in ne podpisujete pogodb ...

Najlažje je podpisati pogodbo. Če obstaja faksimile podpisa, še toliko bolj. Vseh pogodb seveda takoj ne podpišem. Če nisem prepričan, da je vse v redu, ne podpišem. Zahtevam pojasnila in morebitne korekcije, nato pogodbo podpišem.

UKC ima vsako leto izgubo, kar jasno kaže, da je denarja premalo. Kolikšne dolgove ima iz preteklosti?

Poleg 12 milijonov primanjkljaja v letošnjem letu imamo še okoli 80 milijonov kumulativne izgube iz preteklih let, podoben znesek smo dolžni tudi dobaviteljem. Plačilni rok je okoli 120 dni.

Prejšnja leta je UKC veliko denarja dolgoval tudi zaposlenim za opravljeno nadurno delo. Kako je zdaj?

Nadure se izplačujejo, je pa nekaj nadur, ki se izravnavajo skozi mesece. Obseg ur, ki gredo v izravnavo, ni tolikšen, da bi to bila težava. Zaposleni jih lahko izkoristijo tudi kot proste ure.

Ali boste lahko odpravili 12 milijonov primanjkljaja brez škode za bolnike, če vam ne bo uspelo s svojimi predlogi pri zdravstveni blagajni?

Ne, to je nemogoče.

Od UKC se kar naprej pričakuje, da bo še varčeval. Ali je še kaj možnosti za prihranke?

Vedno se še kaj da. Prihranili bomo z reorganizacijo pri stroških dela, z zmanjševanjem stroškov nabave, a če nam ne bo uspelo pridobiti dodatnih sredstev za opravljeno delo na ZZZS oz. na ministrstvu, minusa ne moremo odpraviti v celoti.

Z 8000 zaposlenimi in 445 milijoni evrov prihodkov je UKC največja ustanova na Slovenskem. Ali je z mesta generalnega direktorja takšna ustanova sploh obvladljiva?

Je obvladljiva, absolutno pa je pomembna ekipa. Z dobrimi sodelavci in timskim delom se da marsikaj narediti. Mislim, da smo dosegli to sodelovanje. Verjamem, da bomo uspešni pri pogajanjih z zavarovalnico in ministrstvom, da bomo lahko za leto 2017 postavili realen plan.

Katere so vaše prioritete za vodenje UKC?

Kot sem rekel, najpomembnejša je finančna konsolidacija. Nujna je, če želimo delovati naprej normalno, da bodo sredstva tudi za investicije, razvoj. Tako na prihodkovni kot na odhodkovni strani bo treba narediti prilagoditve. Začeli smo že z reorganizacijo vseh procesov, tako v zdravstveni dejavnosti kot tudi v podpornih dejavnostih. Nabavo sva že obravnavala. V prihodnje bomo izvajali tudi čim večjo standardizacijo materialov. Klinik je veliko in treba je določiti standarde. Tako bomo lahko dosegli tudi nižje cene pri nabavah. A za to je treba nekaj časa, ne gre na hitro.

Izven naše moči pa je neenakost javnih zavodov v primerjavi z zasebniki glede sklepanja pogodb za opravljanje zdravstvenih storitev. Zdravnik, ki dela pri zasebniku, je lahko plačan pod drugimi pogoji, kar ni prav. To bo treba uskladiti, sicer bomo imeli še naprej težave z interesi. Morda je dovolj že drugačno tolmačenje predpisov, ki jih mi razumemo drugače kot odločevalci.

S stališča bolnikov so daleč največja težava predolge čakalne dobe. Jih lahko odpravite?

Prijavili smo se na razpis ministrstva, dali so usmerjena sredstva za programe, kjer so bolniki najbolj ogroženi. To je treba nadaljevati tudi v naslednjem letu, glede na finančne možnosti v še večjem obsegu.

A na tem področju je tudi nekaj težav pri razumevanju. Prej ste me vprašali, ali bi se šel zdravit v UKC. Bi, tudi če bi bil doma daleč stran, bi rad prišel na zdravljenje v UKC. A UKC ima na primer v pogodbi z ZZZS plačanih 100 posegov na leto, naredimo jih 110 ali 120, v tem času pa se k nam prijavi novih 150 bolnikov. Zaradi povečanega števila diagnoz ali pa zato, ker bi se radi zdravili tukaj. Smo torej delali dobro ali ne, če se je toliko ljudi prijavilo k nam in se je čakalna vrsta zato podaljšala? Ljudje imajo neke razloge, da se želijo zdraviti pri nas, torej nismo slabi. Seveda takšen primer ni pravilo, jih je pa kar nekaj. Zato bomo poskušali še kaj narediti z optimizacijami, prerazporeditvami, a na koncu imamo omejena sredstva in za zdaj ne moremo vseh bolnikov zdraviti brez čakalnih dob.

Preden ste postali direktor, ste ocenjevali, da je pri kritičnih točkah – srčnih operacijah otrok, na nevrološki kliniki v zvezi s primerom Radan – treba urediti odnose. Kako vam gre od rok urejanje teh težavnih točk?

Mislim, da so stvari precej boljše, kot so bile. Uresničujemo, kar je bilo začrtano, izboljšujejo se odnosi, hkrati pa v tem času tudi ni bilo nekih novih momentov, ki bi nas obremenjevali.

Ste se že postavili v vlogo bolnika? Ste se usedli v kakšno čakalnico in pogledali, kako je z druge strani?

Veliko sem na terenu po UKC, opazujem in poskušam na našo ustanovo gledati tudi z druge strani. Da bi se pa prav kam usedel, pa žal še ni bilo priložnosti.

Moje vprašanje je merilo na to, ali bo UKC izboljšal razmere v čakalnicah – ali boste kupili nove stole, klopi, odeje, ki so včasih težava za čakajoče, pižame?

Nova urgenca se gradi. Ko bo marca 2017 ta faza dokončana, bo odpravila precej navedenih težav. Za zdaj gre gradnja po načrtu in vsi že težko čakamo odprtje.

Vse nas je pretreslo streljanje v izolski bolnišnici. Izkazalo se je, da gre za širšo težavo nasilja bolnikov nad osebjem v bolnišnicah, največ jih je ravno na urgenci. Kako je na urgenci UKC?

Treba je pogledati podatke skozi leta. Pri tem vidimo, da gre za rahel porast varnostnih dogodkov, verjetno tudi zaradi bolj doslednega beleženja. Razlogi za to so po mojem mnenju tudi v neobjektivnem prikazovanju stanja v slovenskem zdravstvu, ki naj bi bilo katastrofalno. To vpliva na ljudi, da so nezadovoljni. Primera, kot je bil v Izoli, se ne da preprečiti, moramo pa preveriti varnostne protokole in jih v primeru spremenjene ocene tveganja tudi korigirati. Pred kratkim smo imeli v UKC inšpekcijo za notranje zadeve, ki je preverjala tudi varnostni načrt, a ni bilo nobenih posebnih pripomb. Že pred dogodkom v Izoli smo začeli razmišljati, da je UKC preveč odprt, kar pomeni povečano varnostno tveganje. Ljudje prihajajo skozi nešteto vhodov, prihajajo na oddelke in med drugim motijo tudi procese dela. Tu bo treba nekaj spremeniti.

S čim se trenutno ukvarjate?

Danes je bil najpomembnejši sestanek o dolgoročnem prostorskem načrtovanju. UKC nima dolgoročnega načrta, kaj bo z mestno otroško bolnišnico, kaj z bolnišnico Petra Držaja v Šiški, kaj bo z nekaterimi drugimi objekti. Imamo tudi nekaj težav, na katere je med drugim opozorila akreditacija DNV. V naslednjih mesecih bomo pripravili načrt, kaj obnavljati.

Zaradi tako veliko zaposlenih, razvejane in zahtevne dejavnosti pa tudi velikih pričakovanj ljudi je mesto generalnega direktorja UKC eno od tistih delovnih mest, ki je najbolj pod drobnogledom javnosti. Vam je kaj žal, da ste prišli?

Prav nič. Zame je to osebni izziv. Mislim, da se že na srednji rok da narediti spremembe, ki bodo pozitivno vplivale na obravnavo naših pacientov in tudi na poslovanje UKC. Menim tudi, da je neskladje med tem, da je na eni strani UKC zaželeno mesto zdravljenja, da ima ogromno strokovnjakov in velik potencial, na drugi strani pa se ustvarja slika, ki ni v prid ugledu UKC. In to moramo popraviti.

Hočete reči, da mediji ne odsevamo realnega stanja?

Ne, tega ne trdim. Razlika je, kaj misli večina ljudi o UKC in kaj poročajo nekateri mediji. Velika večina zdravljenih je zadovoljna, opažamo pa, da se veliko manj poroča o dobrih stvareh, novih razvojih, ki jih je zelo veliko. Zadnji primer je urologija. Objavljene so bile stare fotografije, ki so prikazovale stanje izpred leta, dveh. Ko so hoteli priti snemat, smo jim razložili, da to ni mogoče, ker prostore ravnokar obnavljamo. Pa žal niso razumeli, da ne morejo vsak trenutek priti kamorkoli. Saj tudi podjetja in druge urejene organizacije ne dovolijo, da se kadarkoli lahko vstopa in moti delovne procese.

Na sodišču tečejo proti svetu zavoda tožbe treh neizbranih kandidatov za generalnega direktorja, češ da vaše imenovanje ni bilo zakonito. Je že sodba?

Ne, postopek še ni zaključen.

Bi vas lahko te tožbe odnesle?

Ne vem, to ni odvisno od mene.

Ste optimist za naprej?

Seveda.

Kako vidite prihodnost UKC in zdravstva?

Za UKC je najbolj pomembno, da mu zagotovimo uravnoteženo poslovanje, saj se bo le tako lahko razvijal. Ne smemo pozabiti, da se prebivalstvo stara, kar vpliva na našo strategijo. Stroški se povečujejo. Imamo vse več težkih pacientov, ki veliko stanejo. To bo treba upoštevati pri reformi zdravstva, pri oblikovanju univerzalne košarice pravic, ki bo zagotavljala določeno raven storitev in materialov. Poskrbeti bo treba za tisto, kar bo več kot v tej košarici. V Sloveniji se pravo zavarovalništvo na področju zdravstva še ni razvilo, a bi ga potrebovali za nadstandardne materiale in storitve, boljše sobe, boljšo obravnavo. To bi se moralo razviti. Imamo dopolnilno zavarovanje, za katero vsi plačujemo, zavarovalnice pa velik del tega porabijo za lastno delovanje. To so milijoni, ki odtekajo iz zdravstva, in mogoče bi tudi na ta način lahko izboljšali razmere v našem zdravstvu.