Tiskane izdaje
Bliža se čas volitev in predvolilnih obljub. Predlogi za ureditev razmer v zdravstvu bodo zagotovo v središču pozornosti. Vse stranke seveda obljubljajo ureditev čakalnih dob, večjo dostopnost in solidarnost. Teh splošnih in vsem ljudem všečnih stališč torej nima smisla ponavljati. Da bi bralce in volivce obvarovali pred množico pavšalnih kritik in neuresničljivih obljub, se bomo v tem kritičnem zapisu osredotočili na vprašanje racionalne porabe denarja, namenjenega zdravstvu.
Zbiralnik denarja, ki ga namenjamo zdravstvu, pušča na treh mestih: pri nabavi opreme, zdravil in medicinskega potrošnega materiala, pri dobičkih prostovoljnega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in pri nerazumnem ravnanju zavarovancev, ki jih popolnoma brezplačno zdravstvo ne spodbuja k varčevanju.
Izdatki za zdravila, ki neporabljena obležijo v domačih zalogah, za nepotrebne nenujne reševalne prevoze ali za obiske pri zdravniku zaradi nepomembnih težav seveda pomenijo, da je manj denarja za reševanje resnih zdravstvenih težav. Kdo ve, morda pa tudi kdo od političnih voditeljev še bere časopis in je toliko odprte glave, da zmore prisluhniti mnenju, ki ima en sam namen: kar največ zdravja in pravičnosti za denar, ki ga zmoremo nameniti zdravstvu.
Kaj nam ponujajo politične stranke?
Vse stranke v svojih programih obljubljajo odpravo korupcije pri javnih naročilih. Na konkretne ukrepe lahko sklepamo le pri strankah sedanje vladajoče koalicije, ki kot rešitev ponujajo centralizacijo naročil za vse javne zdravstvene zavode. Ta rešitev jemlje zavodom vso pobudo in odgovornost za kar najbolj racionalno izbiro opreme in materiala in temelji na zmotnem prepričanju, da bodo v Ljubljani najbolje vedeli, kaj posamezen zdravstveni zavod res potrebuje.
Še pomembnejša slabost pa je neznanka o pogojih plačila. Pri pogajanjih z dobaviteljem sta bistvena dejavnika zaupanje v plačnika in kratek rok plačila. Dobavitelj, ki bo pripravil enotno ponudbo za vse slovenske zdravstvene zavode, bo ceno seveda prilagodil slabim plačnikom. Tako se bo tudi v prihodnje dogajalo, da bodo velike bolnišnice za enak material plačevale višjo ceno kot zasebnik, ki blago plača takoj.
Slovenija ima v svetu edinstven model zdravstvenega zavarovanja: Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije je plačnik storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, prostovoljno dopolnilno zdravstveno zavarovanje pri eni od zasebnih zavarovalnic pa nam krije plačilo participacije. Tri ključne slabosti tega sistema so nesolidarnost z revnimi – kajti za dopolnilno zavarovanje plačujemo enak znesek vsi, ne glede na dohodek – izguba »vzgojnega« učinka participacije in dobički, ki se iz zasebnega zdravstvenega zavarovanja stekajo v zasebne žepe. Prav dobički zasebnih zavarovalnic so bili glavni motiv, da je bila ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja jasno zapisana v koalicijski pogodbi – pa verjetno tudi glavni vzrok, da tega cilja v skoraj štirih letih vladanja niso izpolnili. Tik pred volitvami je ministrstvo prišlo na dan s predlogom novega zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki naj bi odpravilo sedanjo slaboumno ureditev.
Po tem predlogu bi vsi plačevali zdravstveno doplačilo v treh različnih mesečnih zneskih, odvisno od višine dohodkov. Zdravstveno doplačilo je obvezni prispevek, ki naj bi ga plačal prav vsakdo, zato obračanje besed ne spremeni dejstva, da gre za nov davek. Predlog s tremi stopnjami je že v osnovi slabo pripravljen: tistemu, ki bo za dva evra presegel slovensko povprečje osebnih dohodkov, se bo zdravstveno doplačilo povišalo za dvajset evrov. Popolnoma nejasno je, kakšne pravice bo imel tisti, ki bo sicer plačal redne davke, zdravstvenega doplačila pa ne bo plačal.
Vse stranke v svojih programih obljubljajo odpravo korupcije pri javnih naročilih. Foto: Jure Eržen
Nenavaden, verjetno tudi pravno sporen je predlog za nekakšno nacionalizacijo zavarovalnic, ki sedaj tržijo dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Predlog nove ureditve zdravstvenega zavarovanja ukinja tudi doplačilo participacije (za plačilo katere smo doslej imeli dopolnilno zdravstveno zavarovanje) in s popolnoma brezplačnim zdravstvom ne spodbuja zavarovancev, da bi varčevali pri stroških iz police svojega zavarovanja.
Po mnogih neuresničenih obljubah in v času, ko vsi govorijo o nujni davčni razbremenitvi gospodarstva, se s predlogom novega davka vladajoča koalicija podaja na volitve. Kaj pa o ureditvi zdravstva govorijo drugi?
Od političnih strank, ki niso v sedanji vladi, so konkretne predloge za ureditev zdravstva zapisali le pri Novi Sloveniji. Njihov najpomembnejši predlog je konkurenca pri obveznem zdravstvenem zavarovanju: če bi lahko vsak državljan izbiral med več ponudniki obveznega zdravstvenega zavarovanja, bi se zavarovalnice trudile, da ponudijo kar največ po najboljši ceni. Okrepiti je treba tudi nadaljnjo rast prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja.
V podporo svojim stališčem navajajo podatke osmih držav, ki imajo pri obveznem zdravstvenem zavarovanju konkurenco, med njimi na primer tudi Nemčije s kar 355 zavarovalnicami. Zelo težko jim verjamemo, da bi takšna razdrobljenost zavarovanja vodila v manjše administrativne stroške. Še težje verjamemo, da ne bo trpela solidarnost z najhuje bolnimi: kdo bo zavaroval starejšega bolnika s sladkorno boleznijo, z zvišanim krvnim tlakom in s kronično obstruktivno pljučno boleznijo? Vem, odgovor so zapletene izravnalne sheme, toda to prinese še več administriranja. In še tretji ugovor proti množici ponudnikov obveznega zdravstvenega zavarovanja: v tem primeru ni nobenih ovir, da zdravniki zase ne bi ustanovili svoje zavarovalnice.
Ker imamo višje plače in smo trikrat manj na bolniški kot drugi bolniki, bi imela naša zavarovalnica manjše premije ali pa velike dobičke. Boljši zgled kot Nemčija nam je lahko Velika Britanija, ki ima en sam sklad nacionalnega zdravstvenega zavarovanja in v svetu enega najbolj stroškovno učinkovitih zdravstvenih sistemov.
Razumni ukrepi za ureditev financiranja zdravstva
Ko bomo zamašili luknje, skozi katere zdaj odteka denar, namenjen zdravstvu, seveda ne bomo rešili vseh problemov. Nedvomno pa je to nujni prvi korak.
Pri javnih naročilih zagovarjam kar največjo odgovornost plačnika, torej zdravstvenega zavoda, za strokovno izbiro in finančni dogovor. Vloga države je, da omogoči prosto konkurenco: proti dobičkom preprodajalcev se bomo najbolje zavarovali, če bomo dovolili in celo spodbudili nakup neposredno pri proizvajalcu. Zakon o javnih naročilih moramo torej dopolniti z določilom: ne glede na rezultate razpisa javnega naročila sme naročnik skleniti pogodbo s ponudnikom, ki ni sodeloval na razpisu, če je njegova ponudba ugodnejša od drugih. In končno: v primeru preplačila mora odgovorna oseba v javnem zdravstvenem zavodu takoj zapustiti svoje mesto. Da, veliko bi prihranili, če bi vodilnim v zdravstvu ponudili dobro plačo, vendar bi ob tem dosledno zahtevali osebno odgovornost za poslovne in strokovne odločitve. Dostojna plača torej, a tudi razrešitev brez odlašanja ali tožarjenja.
In kje je ključ do rešitve zagate z dopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem? Naj res kar z zakonom ukinemo ali prepovemo prostovoljno dopolnilno zdravstveno zavarovanje in nato debelo gledamo, ko nam bodo povedali, da je novi zakon protiustaven ali v nasprotju z evropskim pravnim redom? Ne, prav nobenih novih zakonov ne potrebujemo. Rešitev je v pristojnosti Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki naj v sodelovanju s Finančno upravo Republike Slovenije uvede skandinavski model progresivne participacije k stroškom obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Najprej naj omenim nekaj izjem, ki naj participacije ne plačujejo: otroci, nosečnice in porodnice, psihiatrični bolniki. Za vse druge pa naj velja, da prav za vsako zdravstveno storitev zavarovanec plača deset odstotkov cene, dokler skupni stroški participacije posameznika v koledarskem letu ne dosežejo treh odstotkov lanskih dohodkov, od tod dalje pa je vse zdravstvo brezplačno. Kaj to v praksi pomeni? Upokojenka s 400 evri mesečne pokojnine bo v naslednjem letu plačala največ 144 evrov participacije in bo hitro izračunala, da se ji mnogo bolj splača dati nekaj denarja na stran, kakor da skozi vse leto vsak mesec plačuje po 29 evrov za dopolnilno zavarovanje. Na drugi strani lestvice je direktor ali poslanec s 4000 evri mesečnih dohodkov, ki bo v naslednjem letu za participacijo prispeval do 1440 evrov.
Ni treba hude matematike, da ugotovimo, da takšnemu premožnemu državljanu nobena zavarovalnica za mesečno premijo 29 evrov ne bo želela plačevati participacije. Sedanji sistem prostovoljnega dopolnilnega zavarovanja, ki nas danes zavaruje za plačilo participacije, se bo tako brez zakona in brez prisile ukinil, saj bodo revnejši zavarovanje odpovedali, premožnih pa zavarovalnica ne bo hotela zavarovati. Prostovoljno zdravstveno zavarovanje bo seveda ostalo. Prevzelo bo vlogo, kot jo ima dopolnilno zavarovanje povsod po svetu: če bomo želeli, se bomo zavarovali za tisto, česar nam obvezno zdravstveno zavarovanje ne pokriva. Tu bo resnično odigrala svojo vlogo konkurenca, kakor jo opisuje Matej Tonin, saj bo vsak posameznik skrbno izbiral med zavarovalnicami in njihovimi ponudbami.
Po ukinitvi sedanje sheme dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja s kritjem participacije bomo zajezili tok zdravstvu namenjenega denarja v zasebne žepe. Progresivna participacija, kot smo jo na kratko opisali, vrača v naš zdravstveni sistem solidarnost. Tretja velika prednost nove ureditve je, da se bodo ljudje ob plačevanju participacije zavedeli, da zdravstvo ni brezplačno, in bodo varčevali s stroški svoje zdravstvene police.
Bralcem sporočam, da nisem plačani svetovalec te ali katere prihodnje vlade in da svoje predloge ponujam vsem političnim strankam v brezplačno uporabo.
