Zdravstvo potrebuje reformo financiranja in seveda tudi depolitizacijo

Premier, ki bi zdravstvu namenil prioriteto, bi v hipu dobil možnost za ponovni mandat. Aktualni predsednik vlade pa si, nasprotno, minimalizira možnosti za ponovni uspeh.

Objavljeno
01. julij 2016 12.43
Diana Zajec
Diana Zajec

Asist. mag. Marko Bitenc je kirurg. Ustroj zdravstva pozna v filigranskih podrobnostih. Deset let je vodil zdravniško zbornico, dolga leta delal v ljubljanskem UKC. Potem se je odločil za nove izzive in si, kot koncesionar, sam začel določati delovne razmere, čeprav še vedno v sklopu javnega zdravstva. Danes je njegova vloga v zdravstvu dvojna: je zaposleni in je delodajalec.

Kirurgija Bitenc deluje simbiozno; ambulantno-diagnostični del poteka pod okriljem zavoda Zdravje v Ljubljani, kirurško-hospitalni v sklopu Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik. Sicer pa je Bitenc pred kratkim postal predsednik skupščine zdravniške zbornice. Ta naj bi poslej vodstvu zbornice aktivneje pomagala pri prepoznavi in odpravi problemov, ki zahtevajo pospešeno ukrepanje.

Zdravstvene reforme še vedno ni – kljub zelo jasnim znakom, da bi ključne spremembe morali uvesti že pred leti. Kako izboljšati razmere in razmerja v zdravstveni sferi? Kaj najbolj izrazito onemogoča potencial slovenskega zdravstva? Politika, ki ima v rokah vajeti, pa očitno ne ve najbolje, kaj naj z njimi počne?

Sprememba obstoječe, čeprav stare zakonodaje za uvedbo najnujnejših kratkoročnih reformnih ukrepov po moji oceni ni nujna. To potrjujeta dva argumenta. Stanje duha v naši politiki je tako, da njeni akterji onemogočajo sprejetje in zaživetje katerega koli zdravstvenega zakona, ki ga podpre kateri koli zdravstveni minister katere koli politične opcije. V takih primerih se odpre ring za spopade, zato je reforma, ki bi temeljila na spremembi zakonodaje, vnaprej obsojena na neuspeh – če ne zaradi drugega, pa zaradi dolgotrajnosti postopkov. Na političnem bojišču je, žal, zaviranje vsakršnih sprememb stalnica.

Drugi argument pa pove, da bi bilo že ta hip na podlagi obstoječe zakonodaje mogoče zelo operativno izpeljati številne učinkovite kratkoročne ukrepe – če seveda vemo, da je največji problem zdravstva pomanjkanje javnih sredstev. Do tega pomanjkanja je prišlo v času recesije, z njo povezane brezposelnosti in znižanja prispevkov. To je vplivalo na krčenje finančnega proračuna ZZZS, zavoda za zdravstveno zavarovanje.

Za saniranje problema javnih financ so zdravstvu v petih letih vzeli okoli 400 milijonov evrov, na račun slabšega ovrednotenja zdravstvenih programov. Ta ukrep se že izdatno maščuje, njegove posledice najbolj občutijo bolniki.

To bi lahko že takrat preprečili. Ali pa jih vsaj sanirali, danes, čim prej, z obstoječo zakonodajo. V zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju so namreč natančno predpisani postopki za spreminjanje prispevne stopnje za zdravstvo. Ključno vlogo pri tem ima skupščina ZZZS – ta ni le pristojna za to, ampak je, če ugotovi finančna nesorazmerja, celo dolžna državnemu zboru predlagati spremembo prispevne stopnje za obvezno zdravstveno zavarovanje. Državni zbor pa to lahko izpelje v zelo kratkem času.

Taka rešitev se zdi preprosta na papirju, v praksi, glede na dosedanje izkušnje, pa ne.

Ministrica za zdravje je, kot smo slišali, pripravljena razpisati celo referendum za krpanje finančne luknje. Vendar predstavnica izvršilne oblasti v iskanju rešitev ne bi smela posegati po tovrstnih vzvodih. Bistveno bolje bi bilo, če bi prek vladnih predstavnikov v skupščini ZZZS, v pogovorih s predstavniki delojemalcev in delodajalcev utemeljila in sprožila postopek za zvišanje prispevne stopnje. Pot za to je že napisana in jasno določena – je pa res, da mora človek imeti pogum, da stopi na to pot, usmerjen k čim hitrejšemu doseganju cilja.

Menite, da je skupščina ZZZS pripravljena na tak izziv?

Dileme obstajajo, jasno. Prav zato na tak ukrep gledam kot na kratkoročno rešitev. Seveda pa bi se v prihodnje morali izogibati takšnemu kratkoročnemu »friziranju« javnih financ za javno zdravstvo, kakršnemu je Slovenija izpostavljena zadnje čase.

To lahko dosežemo z reformo financiranja, ki je, vsaj po moji oceni, ključni element zdravstvene reforme. Slovenski sistem financiranja zdravstva je edini tovrstni primer v svetu, ki ni ne tič ne miš. In čeprav še vedno vsi dosledno trdijo, da imamo zdravstveno zavarovalnico, ZZZS v resnici ni zavarovalnica, ampak državni sklad. Tako smo bliže rešitvam v tistih državah EU, kjer je zdravstvo financirano iz proračuna. Sam sem sicer večni zagovornik Bismarckovega sistema, ki ima za financiranje zdravstvenih programov ustanovljene zdravstvene zavarovalnice, ne zavode. Te zavarovalnice potem v skladu z zakonom o zavarovalništvu plačujejo škodne primere in so na tem področju povsem avtonomne.

Slovenske rešitve so v resnici precej zašle s te smeri.

Pravzaprav imamo svetovni unikum. Najhuje je, da večina akterjev na tem področju, tudi odločevalcev, še vedno živi v prepričanju, da imamo zavarovalnico, kar pa sploh ni res. Zato je ZZZS treba z reformo preoblikovati v avtonomno zavarovalnico, ki pa lahko še naprej deluje pod okriljem države – navsezadnje je tudi zavarovalnica Triglav v večinski državni lasti. Obvezno zdravstveno zavarovanje je treba sprostiti, z njim se morajo začeti ukvarjati tudi zasebne zdravstvene zavarovalnice, ki jih že imamo.

Pa se bo tak recept v praksi obnesel?

Problem je zdajšnja dvojnost, v kateri je obvezno zdravstveno zavarovanje v domeni ZZZS, medtem ko so dopolnilna, prostovoljna in dodatna zavarovanja v zasebnih rokah. To zagotovo ni v javnem interesu, kar se je potrdilo v času recesije. Da bi ohranili stabilnost ZZZS, so pri nas med recesijo za približno 30 odstotkov znižali cene zdravstvenih programov – z že omenjenim odvzemom okoli 400 milijonov evrov pa so po drugi strani ustvarili razmere za največjo konjunkturo zasebnih zavarovalnic. Njihovi stroški so namreč odvisni od cene zdravstvenih programov, ki jih krije ZZZS; zaradi omenjenih ukrepov so se znižale cene škodnih primerov, medtem ko se vrednost zavarovalnih premij ni spremenila.

Nedopustno je, da so v času, ko se je javno zdravstvo spopadalo z res hudimi problemi, tudi z nedopustnim daljšanjem čakalnih vrst, te zavarovalnice zacvetele. To so vedeli vsi, nihče pa ni ukrepal, kljub številnim pobudam.

Prav zaradi tega bi bilo edino pravično, če bi imeli enoten sistem zdravstvenega zavarovanja. Z njim naj se ukvarjajo zavarovalnice – državne, zasebne, lahko tudi mešane. Le tako bo zdravstveno zavarovanje ostalo avtonomno – glede tega se absolutno strinjam z v. d. generalnim direktorjem ZZZS Samom Fakinom. Tako bi namreč dosegli depolitizacijo vplivov na obvezno zdravstveno zavarovanje.

Ta je danes prevladujoča …

… in odgovorna za nazadovanje. Če bi reformirali sistem financiranja, pa sem prepričan, da bi to samo po sebi sprožilo tudi preoblikovanje celotnega zdravstva. Financiranje bi postalo bolj transparentno. Upam si trditi, da trenutno pri javnih sredstvih, namenjenih zdravstvenim programom, za 30 odstotkov natančno vemo, kam gredo, medtem ko s 70 odstotki plačujemo tudi veliko megle.

Pri tem mislite na javno zdravstvo.

Tako je. Zanimivo je, kako se je pri nas »prijelo« in koliko zmešnjave je povzročilo populistično, torej namerno napačno ločevanje javnega in zasebnega zdravstva. Javnost zdravstvenega sistema določa javno financiranje – to slovenskemu davkoplačevalcu oziroma zavarovancu zagotavlja, da v primeru bolezni dobi zdravstveno obravnavo, ne da bi za to moral plačati iz svojega žepa.

To, ali imamo državne ali zasebne zdravstvene zavarovalnice, ali imamo javne ali zasebne izvajalce zdravstvene službe, ni označevalec javnega zdravstva. O privatizaciji zdravstva lahko govorimo le, če mora pacient z gotovino plačati za zdravstvene storitve, ki jih potrebuje. Problem je drugje: delež takih primerov, ko mora pacient plačati, da pravočasno pride do diagnostike ali zdravljenja, narašča. In ta trend se bo, če ne bo ustreznih ukrepov, nadaljeval.

Kdo je za to odgovoren?

Za to so odgovorni vsi, ki ne uredijo nevzdržnih razmer v zdravstvu in ne poskrbijo za to, da nobenemu pacientu ne bi bilo treba plačevati za storitve, ki bi mu morale biti na podlagi zdravstvenega zavarovanja pravočasno na voljo. Glavni razlog za privatizacijo je torej nekonsistentno in neuspešno načrtovanje potreb našega prebivalstva po zdravstvenih programih. Dobremu načrtovanju bi morala avtomatično slediti objektivna prerazporeditev finančnih sredstev. Pri tem pa seveda prihaja na plan še en pomemben razlog za privatizacijo zdravstva – razhajanje med potrebnimi in razpoložljivimi sredstvi; o tej kvoti pa še vedno odloča politika.

Ta trend bi morali spremeniti – ne danes, včeraj. Zdravstvo mora ostati javno, kakovostno, dostopno, varno.

Tudi sam sem zagovornik tega. Z izjemo dela zobozdravstvene dejavnosti smo tako javni zavodi kot zasebni izvajalci večinoma na istem izhodišču – vsi smo izvajalci javne službe. Razlikujemo se le v tem, ali smo v državni oziroma občinski lasti – ali pa smo zasebniki.

To področje je bilo leta in leta prekrito z meglo, marsikdaj namerno. Na ta račun so zdravniki, ki so se odločili spremeniti svoj delovno-pravni status in postali koncesionarji, v preteklosti prejeli nemalo neupravičenih očitkov …

Prav zato me moti, če nekdo, ki dela v ustanovi, ki je v javni lasti, jadikuje, češ da nima enako dobrih razmer za delo, kot jih imamo koncesionarji. Lastniki teh ustanov – torej država oziroma vlada in ministrstvo za zdravje – imajo vse možnosti, da razmere dela prilagodijo svoji lastnini, namesto da poskušajo ukinjati tisto, kar je v našem zdravstvu dobrega.

Da bi se to na splošno zelo obrestovalo, potrjuje tudi podatek, da je zdravstvena blagajna, ki bi si jo marsikdo želel prisvojiti, druga največja v državi.

In prav zato so nedopustne tudi številne anomalije, ki se pojavljajo v praksi. ZZZS še vedno izbira izvajalce javne zdravstvene službe brez javnih razpisov, s katerimi bi – pri enaki kakovosti! – iskali najnižjo ponujeno ceno. V ta odnos bi se, vsaj po moji oceni, lahko poglobilo tudi računsko sodišče, ki zastopa javni finančni interes. A pri nas je očitno mogoče ohranjati kontinuiteto monopolističnega vodenja, inercije 25 let starega indeksa financiranja zdravstvenih ustanov, nihče pa ne preveri, kakšna je primerna cena javne zdravstvene storitve. Če bi nekomu srednjeročno uspelo spremeniti sistem financiranja, državni sklad pa preoblikovati v zavarovalnico, bi ta sama od sebe po poslovni logiki začela iskati najboljše ponudnike kakovostnih zdravstvenih storitev – s preverjanjem realne cene.

Kakšna pa je pri tem vloga menedžmenta?

Zdi se, da direktorji na vseh ravneh, od regionalnih do terciarnih bolnišnic in tudi zdravstvenih domov, tekmujejo med seboj, komu bo uspelo privarčevati še več. Ta trend se prenaša na celotno Slovenijo, vključno s predsednikom vlade. Morda bi v zadnjem času edino izjavo ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc, češ da je denarja v zdravstvu premalo, zato ga ni mogoče privarčevati še več, lahko razumeli kot osamljeno znanilko pomladi. Počakajmo. Kmalu bomo videli, ali se bo to nevzdržno varčevalno početje v zdravstvu res ustavilo ali ne. Jasno je, da bi bilo ta trend nujno treba spremeniti. Zato, da bodo Slovenci v svoji državi, ki ni ne najrevnejša in ne najmanj uspešna – niti v širšem mednarodnem prostoru, kaj šele v EU –, imeli primerno zdravstvo.

Sporočilo, kako nujen je ta preobrat, Slovenija dobiva že leta. Tudi na račun držav, s katerimi se včasih nismo hoteli primerjati, danes pa nas prehitevajo na vseh ravneh …

Znano je, da v Sloveniji vse, kar je v državni lasti, spremljajo anomalije in kraje. Zato mi enega večjih izzivov predstavlja iskanje odgovora na vprašanje, zakaj pri nas volivci vedno volijo tisto politično opcijo, ki bo vnaprej zagotovila, da bo vse ostalo enako. To pa je tudi edini razlog, da nas danes po kupni moči že prehitevajo Čehi, Poljaki, Slovaki, čeprav smo pred 25 leti imeli pred njimi dvakratno prednost.

A razlog za takšno dogajanje moramo iskati tudi v sebi; navsezadnje smo volivci tisti, ki odločamo, komu bomo zaupali vodenje države, načrtovanje njenega razvoja. Presenetljivo je, da vedno volimo tiste, ki obljubljajo kontinuiteto, in ne tistih, ki obljubljajo nove pristope – no, takšne opcije pravzaprav sploh ne morejo vznikniti.

Najhuje je, da je Slovenija še kot del nekdanje Jugoslavije predstavljala vzor odlično urejenega in delujočega zdravstva – v primerjavi s celotno srednjo Evropo. Do danes smo to prednost izgubili. Morda jo v primerjavi z drugimi nekdanjimi jugoslovanskimi republikami še ohranjamo, a če v našem zdravstvu sprememb ne bo, bomo pristali na repu.

Tisti, ki zahtevajo in udejanjajo varčevalne ukrepe v zdravstvu, bodo grešni kozel, čeprav se danes morda še vedno zelo kratkovidno hvalijo z doseženim.

Res je, da tako direktorji in ministri na račun varčevalnih »dosežkov« lažno izpadejo kot heroji – le zato, ker nihče ne prouči vpliva teh ukrepov na kakovost storitev v zdravstvu. Nihče ne spremlja tragičnih usod številnih posameznikov in njihovih družin, ki so v sistemu, kakršnega imamo, kljub resnim eksistenčnim težavam prisiljeni iskati samoplačniške stranpoti, da bi z ustreznim zdravljenjem dobili vsaj kanec upanja za izboljšanje svojega zdravstvenega stanja.

Resnično pogrešam kadrovsko politiko, ki bi v zdravstveno sfero pripeljala ljudi, ki bodo znali zdravstvu priboriti dodatna sredstva – ne le tista, ki jih nujno potrebujemo, ampak tako kvoto, da bo omogočala tudi razvoj.

To je nujno tudi z vidika čezmejnega zdravljenja, že uveljavljenega prostega pretoka pacientov. Te možnosti Slovenija ni znala unovčiti.

Namesto da bi ta potencial izkoristili, smo ga izgubili, že v izhodišču. Namesto da bi k nam prihajali državljani iz sosednjih držav, na račun njihovih zdravstvenih zavarovalnic, se zdaj Slovenci zdravimo v tujini, na račun naše javne zdravstvene zavarovalnice. Tako izgubljamo konkurenčno prednost zdravstva – podobno se dogaja tudi na drugih področjih. Nisem le žalosten, ampak dobesedno užaljen, ker je Slovenija dopustila, da se to dogaja.

V razvitih državah je odgovornim jasno, da je varčevanje v zdravstveni sferi nedopustno, saj dolgoročno vodi v opazno poslabšanje zdravja prebivalstva.

Pri nas tega zavedanja ni, preobrat je nujen. Javno zdravstvo, ki ga finančni ministri in finančniki razumejo kot porabnika javnih sredstev, je v resnici pomemben generator bruto družbenega proizvoda, ne le porabnik. Še posebno od takrat, ko smo z ničelne stopnje prometnega davka pred vstopom v EU uvedli ddv na vsa zdravila in medicinske pripomočke. To je bil prvi vdor v zdravstvo, zaradi katerega se javne finance, namenjene zdravstvu, prek ddv vračajo v proračun, od tam pa romajo neznano kam.

Pravzaprav smo še zelo daleč od tako rekoč zapovedanega sodelovanja vseh vladnih resorjev, usmerjenega v celovito varovanje zdravja prebivalstva. Ministrstvo za zdravje bi moralo imeti v vladi pomembno mesto, a je ta vloga bolj ubesedena, kot udejanjena.

To je vedno odvisno od predsednika vlade. Premier, ki bi se odločil, da prioriteto nameni zdravstvu – in za to ima na voljo vse objektivne matematične argumente, kajti davkoplačevalci zdravje še vedno uvrščajo med prednostne vrednote –, bi v hipu dobil možnost za ponovni mandat.

Zdajšnji predsednik vlade pa si s tem, ko zdravstvu ne daje prioritete, izrazito minimalizira možnosti za vnovični uspeh na volitvah. Ko je bil pred leti, denimo, zdravstveni minister Dušan Keber, ki je prav tako tekmoval pri varčevanju v zdravstvu, je njegova stranka LDS na naslednjih volitvah izgubila. Prepričan sem, da si veliko zaslugo za to lahko pripiše prav tedanji minister Keber – pa tudi takratni premier Anton Rop, ki ni znal pravilno oceniti percepcije volivcev glede pomembnosti delovanja zdravstvenega sistema.

Že dolgo je jasno, katere ukrepe bi veljalo sprejeti, zgodilo pa se ni nič. Očitno si nobena od izvršilnih oblasti ni upala dregniti v področje, ki ji ne bi prineslo izkupička volilnih glasov. Zelo odločne pa so bile, nasprotno, pri kadriranju vodstev in svetov zdravstvenih zavodov, pri katerih vedno znova prevlada politična volja – rezultat tega pa je znan, tudi v največjem podjetju na Slovenskem, ljubljanskem UKC.

Kadrovanje, ki smo mu priča, je, milo rečeno, nespametno. In povsem politično. V svetih zavodov sedijo ljudje, ki so vse prej kot prevladujoče kompetentni. Direktor bolnišnice je lahko tako rekoč vsakdo, ki je kvaziavtoriteta, za katero jamči vladna koalicija. Glavni pogoj, ki bi ga moral izpolnjevati kandidat za to funkcijo, je poznavanje osnovnih procesov dejavnosti. Tak človek mora biti spontana avtoriteta. Oba univerzitetna klinična centra bi moral voditi zdravnik, ki sicer ima menedžerska znanja in veščine, a ga sodelavci priznavajo predvsem kot človeško avtoriteto. Le take osebnosti so sposobne obvladati in strokovno uokviriti tako velike institucije.

Po drugi strani pa je jasno, da bi UKC Ljubljana že davno morali reorganizirati po sistemu korporativnega upravljanja, saj so nekatere tamkajšnje klinike in klinični oddelki večje enote kot posamezne regionalne bolnišnice.

Kako to spremeniti?

Z zavedanjem, da so spolitizirane rešitve kontaminirane in kot take že vnaprej obsojene na neuspeh. Z odpravljanjem takih potez, ki zavirajo razvoj in onemogočajo ohranjanje kakovosti. Dopolniti oziroma udejanjiti je treba partnerski princip oblikovanja in sprejemanja rešitev, vključiti tudi civilno družbo.

Če bi bilo resorno ministrstvo dovolj modro, bi tak pristop moralo spodbujati, politizacijo rešitev pa zminimalizirati. Parlamentarna razprava je pri nas nemogoča, kar je le še en dokaz več, da se Slovencev po osamosvojitvi ni prijela prava definicija demokracije. Ni spoštovanja, ni možnosti optimizacije sinergističnih učinkov različno mislečih – pri nas je, žal, prevladala takšna definicija demokracije, po kateri je treba drugače mislečega sovražiti, ga uničevati. Ker vem, da tega ne bo mogoče kmalu popraviti, se še toliko bolj zavzemam za vrnitev k partnerskemu načinu sprejemanja sprememb, tudi reforme zdravstva.

Minilo je 25 let od prvih volitev vodstvenih organov zdravniške zbornice. Razpoloženje med zdravniki je bilo bistveno drugačno. Kaj bi bilo treba narediti, da bi zdravniki dobili zagon za nadaljevanje razvoja slovenske medicine? Kako mladim zdravnikom zagotoviti podporo za nadgrajevanje strokovne poti doma, ne v tujini?

Tudi zame je bila ustanovitev zbornice pred 25 leti entuziastični mejnik, povezan z razpoloženjem med osamosvojitvijo in tik po njej v kateri koli poklicni skupini. Zdravniki smo bili navdušeni, da bomo dobili možnost za svobodno opravljanje poklica. Vedno sem sanjal o tem, zato sem ob prvi pravi možnosti skočil na ta vlak, kljub številnim, tudi eksistenčnim dilemam, ki so spremljale takšno odločitev očeta štirih otrok.

Referendum o osamosvojitvi je bil uspešen zaradi večne želje slovenskega naroda, da se iz socialističnega bloka premesti med najrazvitejše zahodnoevropske demokracije – ne le zaradi demokracije, tudi zaradi boljšega zaslužka, kakovosti življenja. A vznesenosti je sledilo obdobje, ko smo številne adute čez noč izgubili. In današnje razpoloženje je, žal, povsem drugačno.

To, da je danes edina karierna pot mladega zdravnika, da postane in ostane državni uradnik, je nevzdržno. Mladi slovenski zdravniki so po študiju čez noč pahnjeni v kruto realnost »javnih hiš«, kjer po težkem obdobju napredka stopijo na pot nazadovanja. Sam skrbim za kontinuiteto strokovnega dela – z načrtno vzgojo naslednikov. Trenutno dvema specializantoma krijem stroške specializacije in dajem plačo, jeseni pride še tretji … Zato kot majhen zasebnik težko razumem direktorja bolnišnice, ki ima na voljo več sto milijonov, pa ne najde možnosti za specializacijo 200 mladih zdravnikov.

Kaj se bo zgodilo, če bo zdravniška zbornica izgubila javna pooblastila?

To bi moral biti razlog, da zdravniki znova strnemo svoje vrste. A žal se strnitev vrst še ni zgodila. Ta pooblastila zbornica mora ohraniti, sicer bodo največ izgubili uporabniki naših storitev – zavarovanci, bolniki. Slabo bo, če se bodo s kakovostjo našega dela začeli ukvarjati državni uradniki. Zelo slabo. K temu, da danes obnavljamo zdravniški kader, je pripomoglo to, da je zbornica dobila javno pooblastilo za razpisovanje specializacij. Ko so to imeli v rokah direktorji javnih zdravstvenih zavodov, v določenih obdobjih zdravnikov sploh niso zaposlovali, čeprav bi bilo to nujno – zato, da bi čim več privarčevali. Zdaj, ko so očitno že vsi pozabili, da je bila zbornica tista, ki je ublažila res skrb vzbujajoče kadrovske prepade, se utegne ta zgodba ponoviti. Tega pa si ne želi nihče, še najmanj bolniki.

In kakšna usoda se piše obolelim v vaši veji medicine?

Vsi objektivni epidemiološki podatki potrjujejo, da bi se morali v Sloveniji že davno pripravljati na večje potrebe po zdravstvenih programih – a se denar za javno zdravstvo kljub temu zmanjšuje, medtem ko se povečuje kvota za sanacijo bank. Polemiziranje o tako kratkovidnem ravnanju ni smiselno.

Število bolnikov s pljučnim rakom se povečuje, iz leta v leto. Kmalu bo minilo deset let, odkar delam v zasebni praksi; na začetku sem operiral po 40 bolnikov na leto, lani že 240.

Torej podpirate sprejetje strožje tobačne zakonodaje?

Absolutno! Poleg tega bom v imenu sekcije torakalnih kirurgov predlagal uvedbo presejalnega testa za zgodnje odkrivanje pljučnega raka, z računalniško tomografijo z majhnim sevanjem (low dose CT) – v ZDA so lani dokazali, da je tako mogoče bistveno bolj zgodaj odkriti bistveno večje število bolnikov s pljučnim rakom. To je prvi in edini ukrep, ki daje upanje za njihovo boljše preživetje.

Kajenje je neposredni dejavnik tveganja za razvoj te bolezni, ki se mu lahko izognemo. Žal pa gre skozi pljuča ves zrak, ki ga dihamo. Danes vdihavamo veliko packarije – in to je klasičen problem, pri katerem nima ključne vloge zdravstvo, ampak vsa področja družbe, ki lahko vplivajo na okolje, v katerem živimo, torej tudi na naše zdravje. Tu pa Slovenijo čaka še veliko dela.