Tiskane izdaje
Pokrizne politike finančne strogosti, pri katerih ne gre za varčevanje, temveč za davkoplačevalsko pokrivanje finančnih lukenj, povzročitelji lukenj pa profitirajo; množična brezposelnost; eksplozija prekarnega dela; sistematično pretakanje javnih sredstev, ustanov in lastnine v pozasebljenje in neoliberalna politika, ki je zavzela formo klovnovstva, so okoliščine, v katerih neopatriarhat izrisuje vse bolj razločne obrise.
Politično klovnovstvo je novi slog predvsem tistih neoliberalnih strank in voditeljev, ki se sklicujejo na tradicionalno zahodno politično desničarstvo s temelji v eksplicitno konservativnih »vrednotah«. Poleg vsakovrstne ekscesnosti klovnovska politika izkazuje izpraznjenost političnega govora zaradi njegove neavtentičnosti: ko politična sekta nima več programa socialne kohezije in blaginje za vse državljane in prebivalce, nima več o čem zares govoriti, zato so njen program, javni govor in ukrepi sporočeni in dojeti kot klovnovstvo, njeni ekscesi pa kot imuni za vsakršno sankcioniranje ali kaznovanje. Veliko manj zabavni pa so realitetni učinki berlusconijevskih, sarkozijevskih, orbanovskih, trumpovskih … politik.
Klovnovska politika se praviloma tesno naslanja na populistična gibanja množic ali si jih celo sama organizira. Zlahka jih je prepričati, da so rešitve preproste, če se bo le vse postavilo na svoje »naravno« mesto: izgnalo moteče tujce in tujeverce, utišalo intelektualce, vzpostavilo religiozno moraliteto pradedov in splošen policijski nadzor nad ljudmi. Takoj pa, ko govor o enostavnem, naravnem in versko zapovedanem zavzame politični prostor, so prve žrtve ženske.
Žensko in otrokovo telo v neopatriarhatu
Konec januarja letos je ruska duma z ogromno večino in z javno podporo pravoslavne cerkve izglasovala amandma h kazenskemu zakoniku, po katerem ženske kot večinske žrtve domačega nasilja niso več zaščitene: ko se nasilje v družini zgodi prvič, je storilec spoznan za krivega zgolj prekrška in oglobljen, za kazenski pregon pa so pogoj hude telesne poškodbe. Po podatkih iz leta 2013 je v Rusiji skoraj 10.000 žensk umrlo zaradi nasilja v družini, več kot še enkrat toliko pa jih je utrpelo hude poškodbe.
Za primerjavo: v ZDA, ki ima skoraj dvakrat tolikšno populacijo kot Rusija, je bilo primerljivo število žensk, žrtev domačega nasilja, ubitih v enajstih letih skupaj. Svetlana Aviazova, specialistka za študije spola, je sprejetje amandmaja označila za dokaz, da rusko zakonodajno telo ni le »konservativno ali tradicionalno, temveč tudi arhaično«.
V Sloveniji po podatkih policije število prijav nasilja v družini upada, nevladne organizacije pa opažajo obraten trend: zaradi nasilja se nanje obrača vse več žensk. Očitno je torej, da se žrtve prijavam izogibajo, med razlogi pa so omalovaževanje nasilja, splošno nezaupanje v delo policije, sodišč in socialnih služb, ki se vse otepajo obravnave nasilja in se zatekajo v deljenje odgovornosti.
V Britaniji raziskave kažejo, da ženske v povprečju pretrpijo 35 nasilnih domačih epizod, preden nasilje prijavijo. V Sloveniji so pred leti socialne delavke iz varnih hiš ugotavljale, da so ženske v povprečju trpele nasilje kar sedem let, preden so se umaknile iz nasilne situacije.
Kaj pa otroci? Ruska pravoslavna cerkev je sprejetje amandmaja pospremila z javno izjavo, po kateri so klofute znamenje ljubečih staršev, saj je starševstvo »esencialna pravica, ki je staršem dana od Boga«, in amandma označila kot ukrep, ki bo »ustvaril razmere za močne družine«.
Tudi v Sloveniji smo priče vse glasnejšim mnenjem, da je vsaka družina dobra, tudi disfunkcionalna, duševno, spolno in fizično nasilna, samo da je biološko povezana; tudi v Sloveniji za to doktrino trdno stoji katoliška cerkev. Družina torej ni več skrb celotne družbe, temveč se vrača pod oblast očeta, otroci, to naše največje bogastvo, pa so tudi ponovno »privatizirani« pod družinski patriarhat.
Svet Evrope je pred časom ocenil, da je eden od petih otrok v EU žrtev spolnih zlorab. V ZDA socialne službe ocenjujejo, da je v vsakem trenutku kar 15 milijonov otrok, ki jim grozi fizično ali spolno nasilje. V letu 2015/2016 je bilo v slovenskih osnovnih šolah 172.000 otrok, torej je bilo med njimi, v skladu s statistično verjetnostjo, 34.400 otrok, ki so (bili) žrtve spolnih zlorab. Vendar je policija pri nas med letoma 1995 in 2015 obravnavala le 3351 kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, od tega v letu 2015 samo 81 primerov, kar je dvakrat manj kot leta 2010. Večina otroških žrtev spolnega nasilja so deklice.
Lansko jesen je zaznamoval tudi nepričakovano odločen boj poljskih žensk proti nameravani zakonodaji, ki naj bi umetno prekinitev nosečnosti tako rekoč povsem onemogočila, ženske, ki bi splavile, pa kriminalizirala in kaznovala z do pet let zapora. Po več mesecih protestov in aktivizma je poljska vlada popustila, za zdaj. Mogočna podpornica predlagane zakonodaje je bila kajpada katoliška cerkev.
Tudi v Sloveniji najete molivke vznemirjajo zdravniško osebje in uporabnice ginekoloških klinik. V marcu 2016 je skupina občank in občanov, ki jih je spletni cerkveni medij javno sramotil, da so »ubijalci otrok«, ker so se zavzeli za z ustavo zajamčeno pravico do splava, na sodišče podala kazensko ovadbo medija. Tožilstvo in policija še danes »zbirata dokaze«.
Vendar če so v evropskih postsocializmih politične napetosti in »arhaizmi« vsaj deloma stvar posebnih, socialističnih in postsocialističnih zgodovin in razmer, naraščajoča zakonodajna mizoginija tako rekoč ne pozna meja. Sredi februarja letos je parlament zvezne države Oklahoma v ZDA na predlog republikanskega predstavnika s premočno večino izglasoval zakonski predlog, po katerem morajo ženske, ki želijo splaviti, za to pridobiti dovoljenje »fetusovega očeta«. Čeprav je zakon zelo verjetno protiustaven, kar priznava sam predlagatelj, je v televizijske kamere v slikovitem oklahomskem narečju povedal: »Hotel sem samo, da imajo očetje pri vsem tem neko vlogo.« In to po tem, ko je bilo v razpravi slišati tudi izjavo, da je ženska od trenutka, ko zanosi, »gostiteljica« novega življenja, nič več sam svoj človek. Ni verjetno, da predlagatelj ve, da biološki očetje zelo bistveno vlogo pravzaprav že imajo: statistično rečeno je zahteva biološkega očeta, naj ženska splavi, med najvišje uvrščenimi razlogi za abortus.
Oklahoma v ZDA ni edina zvezna država, ki se zavzeto ukvarja z omejevanjem pravic žensk do lastnega telesa: od Severne Dakote pa do Teksasa jo hitijo posnemati še druge.
V Sloveniji je temeljno nerazumevanje pomena reproduktivnih pravic nedavno pokazala političarka, ki bi prepovedala splav zato, da bi imeli otroke »na zalogi« za tiste, ki dolgo čakajo na posvojitev. Take »zaloge« se kajpada nabirajo v sirotišnicah, teh skrajno nehumanih gojiščih odvečnih otrok, ki jih v Sloveniji prav zaradi razsvetljene reproduktivne politike v preteklih desetletjih ni, so pa še vedno realnost v Rusiji, da o tretjem svetu ne govorimo.
Reproduktivne pravice žensk pa so pod neposrednim udarom tudi varčevalnih, ne le moralističnih ukrepov. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije je jeseni 2016 predlagal plačljivo kontracepcijo. S tem je ogrozil ženske, ki bi brez te univerzalne pravice v ekonomski nuji morale prisilno izbrati med nakupom nujnih preživetvenih dobrin in kontracepcijo. V Sloveniji so sijajne ideje navadno uvožene in tako je bilo tudi s to: ameriško javnost in ameriške ženske je enaka grožnja zaposlovala celotno lansko volilno leto.
Občasni izbruhi mizoginije, ki iščejo nadzor nad ženskim telesom in ženskino rodnostjo, dokazano sovpadajo s t. i. ekonomskimi krizami, obubožanji in krčenji političnih pravic pa tudi, zgodovinsko rečeno, z neoliberalno »demokratizacijo« postsocializmov; spomniti se moramo samo poraznega, konceptualno afazičnega slovenskega referenduma o oploditvi t. i. samskih žensk z biomedicinsko pomočjo iz leta 2001.
Neopatriarhat
Eksistenčni democid nad globalnim prebivalstvom, permanentna vojna, katere žrtve so vedno bolj civilisti, ženske in otroci, in samomorilsko uničevanje okolja spremljajo tudi neoliberalne »reforme« trgov dela, ki slednje pospešeno defeminizirajo. V teh razmerah ne prihaja le do proliferacije novih, trivializiranih in konzumentskih ženskosti in brutaliziranih moškosti, temveč tudi do »nove pogodbe med spoloma«, ki ženske potiska nazaj med zidove doma: preostanki trgov dela preferirajo moško delovno silo, jo vztrajno bolje plačujejo, tako da kljub deklarativnemu stremljenju k plačni enakosti prepad med moškim in ženskim plačilom za enako delo strmo narašča, uvajajo se ideologije in prakse bolj ali manj prisilne ekonomske samostojnosti, na primer individualno in malo podjetništvo, ob sistemskih t. i. varčevalnih ukrepih.
Posledično skokovito narašča delna in prekarna zaposlenost žensk, kar ženske vseh starosti potiska na rob trga delovne sile in jih ogroža z revščino, hkrati pa jih ideološko in dejansko potiska nazaj v patriarhalne vzorce družbeno nepriznanega dela in eksistence znotraj doma ali pa na sivi trg gospodinjskih in skrbstvenih del, ki pogosto vključuje migracije daleč od doma.
Pokojninska neenakost med spoloma je danes po vsem zahodu kar 25-odstotna v škodo žensk. Pokojnine žensk v starosti nad 75 let so v EU najnižje v Litvi in v Sloveniji. Njihova revščina je eklatanten dokaz vseživljenjske strukturne prikrajšanosti žensk.
V označeni situaciji so se znašli t. i. feminizirani poklici: njihova zgodovinska formacija, ki je že sama po sebi problematična predvsem zaradi prevalence v skrbstvenih sektorjih in zaradi sistemskega upadanja plačila za delo, ki spremlja feminizacijo vsakega poklica, se je dodatno komplicirala prav v procesih repatriarhalizacije oz. je postala ključno družbeno prizorišče neopatriarhata. Zaradi usihanja trgov dela in selitve poklicnih panog na svetovni jug, denimo tekstilne industrije, oblačilne proizvodnje, usnjarske industrije, prehrambne industrije itd., so delovna mesta v historično feminiziranih poklicih postala predmet potencialne ali dejanske kompeticije za rezervno, brezposelno ali prekarno moško delovno silo.
Torej ni naključje, da so se v Sloveniji pod udarom neoliberalnih in spremljevalnih konservativnih sil znašli prav feminizirani poklici, med njimi zdravstveno-negovalni kader v javnem zdravstvu, učiteljstvo v obveznem šolstvu, feminiziran sodniški kader na nižjih, okrožnih in okrajnih sodiščih ter socialno delo. Običajnim neoliberalnim očitkom, da ti poklici naseljujejo potratni javni sektor, ki ga je treba krčiti, racionalizirati in idealno tudi privatizirati, se v Sloveniji pridružuje tudi sistematičen napad na strokovnost dela v teh poklicih in družbenih ustanovah, na njihovo izhodiščno etiko in temeljno prakso.
Še posebej zaznavno so feminizirani poklici po globalnem finančnem polomu leta 2008 postali primarne tarče očitkov in napadov o nestrokovnosti, ki eksplicitno ali implicitno vključuje namige o »naravni,« samoumevni intelektualni in storitveni inferiornosti žensk. O vedno bolj vojaško oboroženi policiji, na primer, ki ima vse večja pooblastila, je vedno manj profesionalno usposobljena in je tradicionalno moški poklic, pa primerljivih napadov ne zasledimo, niti se na način kakih domnevnih prirojenih moških »lastnosti« ne razlaga, na primer, padec kvalitete obrtnih storitev, dela parlamenta, v vojski itd.
Za letošnji 8. marec, svetovni dan žensk, je Barbara Rajgelj ob javni demonstraciji, ki jo načrtujeta Pritličje in Inštitut 8. marec, zapisala: »Danes ima ženska pravico do dela, a je zanj slabše plačana kot moški, ima pravico do splava, a jo ob porodnišnici čaka organizirano sovraštvo, lahko odpre bančni račun, a prej mora dokapitalizirati špekulativne institucije finančnega kapitalizma, lahko se izobražuje na univerzi, a jo čaka prekarna prihodnost, lahko govori v javnosti, a večinoma postavlja vprašanja in proizvaja smehljaje. Na starost živi dlje, a umira v revščini.«
Vsa ta dogajanja spremlja neprikrito licemerje: tako kot vemo, da so tisti, ki se zavzemajo »za življenje«, hkrati množično med zagovorniki smrtne kazni in brezbrižnosti do revščine in stiske živih otrok, tako moralistični in/ali politični zastavonoše neopatriarhata hkrati grmijo tudi proti, na primer, menda grozeči »islamizaciji« Evrope in so zagovorniki »naših« otrok proti begunskim otrokom. »Vsak moker in premražen migrantski otrok na naši meji je topovski izstrelek,« je zapisal Reporter leta 2015.
Rasizem in ksenofobija gresta z roko v roki z mizoginijo in homofobijo; kot opozarja znameniti ameriški novinar in javni intelektualec Chris Hedges, poznavalec islamskih držav in postsocializma, je neokristjanizacija zahoda temeljna fundamentalistična nevarnost v zahodnem svetu, hkrati pa nujno moralizatorsko-populistično zaledje klovnovske neoliberalne politike. Oba, rekristjanizacijski populizem in klovnovska politika, sta zavestna generatorja neopatriarhata kot temeljnega strukturnega reda novega, globaliziranega, neoliberalnega krasnega sveta.
Velja biti vse plati zvona.
