Tiskane izdaje
Skušamo ugotoviti, kje se je Igor uštel, kje je napravil zgrešeno potezo, ki ga je zavedla v stranpot. Radi bi celo dognali, ali bi bilo za Slovence bolje, če bi namesto napačne poteze potegnil pravo. Kaj neki je Slovenija izgubila z Igorjevim prestopom (beri pobegom) v gospodarstvo, ki mu je gotovo načrtoval politični come back? Žal je slednji zvodenel v vrtincu škandalov. V svojevrstni politični projekciji si skušamo predstaviti grexit in sloexit v sodobnem Mastnakovem ali Bavčarjevem angažmaju, če bi Bavčar dobrohotno vztrajal pod Mastnakovim veščim peresom kot praktični politični izvajalec zamišljenih Marxu ugodnih rešitev slovenskih civilnih gibanj v njihovem morebitnem paktu s strankarsko-politično bolj profilirano slovensko pomladjo.
Tribuna
Spomladi 1978 sta me tedaj še rosno nova zakonca Nada in Srečo Kirn na moji prifarski domačiji pobarala, naj si privoščim urednikovanje pri Tribuni. Kot naravoslovec, študent fizike. Nada in Srečo sta svoj FSPN-jevski študij pravkar končevala, vendar je imel Srečo še vedno velik vpliv pri Tribuni in se je že dolgo zavedal, da mora ta prodreti tudi med študente matematično-naravoslovnih ved. V ta namen je potreboval mene, ki me je po svoje poznal tudi kot sina svojega profesorja.
Seveda mi je ponudba dvignila nos. Z novinarstvom sem se od nekdaj spogledoval, apolitičnost domače fakultete pa me je kar nekako omejevala. Srečo je bil simpatičen, tudi ko je v plinskem roru najprej na stežaj odprl plinsko pipo in precej prepozno pritaknil ogenj, da je pošteno počilo, zazvenelo šipe in nas popadalo na tla. Namesto prestrašenosti so bile prve Srečeve besede: »Nikar ne povej očetu!« Ugled pri nekdanjem profesorju je cenil čez vse.
Tako sem pač ugriznil v vabo in za začetek spisal Bodoči fiziki na razpotju kot politični pamflet za sošolce; sošolka je bila tako ali tako ena sama ali morda dve. Kmalu sem se znašel na Konzorciju in izza stebra poslušal prodajalce Tribune, kako med drugim vzklikajo tudi naslov mojega članka, da bi privlekli kupce. Priznam, navdalo me je s ponosom.
Izza sidra so se na prvem nadstropju vrstili uredniški sestanki in debate tribunašev. Tudi plača je bila kar lepa in objavljeni članki so navrgli še enkrat toliko – pravi balzam za plitva študentska žepa. Potem pa – mrzel tuš. Srečo je za svojega naslednika ustoličil Bojana Korsiko, ki je še nekako begal med FF in FSPN, s tem da je postajalo očitno, da so pravi marksisti in revolucionarji pač doma na FSPN. Umetniško navdahnjeni Srečo Zajc je bil za šefa, pa ne prav zares: vmes ga je pestil marsikateri osebni problem. Aleš Erjavec se je pravkar nehal ukvarjati s kulturno Tribunino rubriko in si je za namestnika izbral Blaža Lukana in nato Igorja Žagarja, ki je preskočil nekaj gimnazijskih letnikov, da bi se nam lahko pridružil. Simpatični Svetomir Miki Jurcan († 2012) je žulil zunanjo politiko in sanjal o diplomatski karieri med Latinskimi Američani; nato je postal strokovnjak za kompost v Kaliforniji. Umetniška Mikijeva istrska sobrata Ante Goran Čala in ob njem Branko Bratkovič sta znala marsikaj lepega narisati. Tanja Zgonc je tajnikovala, moja mladostna prijateljica Nives Vidrih je bila kmalu za lektorico namesto Vesne Belak kot prvovrstna specialistka za češčino. Skromni Mitja Maruško, moj viški sosed, si je izbral vodenje prodaje, češ da se mora šele učiti za kaj več. In vmes presenečenje – veliki Igor Bavčar.
Kar obstal sem, ko sva se spogledala. Spoznala sva se že pred leti v Bohinju na sestankih krožkarjev OZN, a takrat je Igor nosil še tacensko uniformo. In osvajal bodočo nevesto. Seveda so po Ljubljani krožile mnogovrstne zgodbe o policajih, naklonjenih revolucionarnim študentom, a Igor je bil gotovo zadnji, ki sem ga pričakoval pri Tribuni. Ostal sem brez besed, a zamere ni bilo. Oče ga je imel rad kot svojega »dedicated« študenta v nasprotju z Janšo in tudi jaz nisem imel nič oprijemljivega proti, čeravno se mi je zdelo za malo.
Delo je lepo teklo, včasih so nam prepovedali časopis, drugič pa spet ne. Vseskozi smo pridno razglabljali, kako v sosednji ZSMS-pisarni vnaprej vedo, kaj spornega nameravamo objaviti, in nas nato pridno zabremzajo, še preden se nam kaj posreči. Kdo neki je med tribunaši globoko grlo?
Potem pa je zažvenketalo. Srečo Zajc je počasi izgubljal status rednega študenta in treba je bilo voliti novega šefa. Franc Milošič je že prevzemal univerzitetno rubriko, na uredniški volilni sestanek pa se je oglasil tudi Srečo Kirn. Sošolec Rudi Podgornik, ki sem ga medtem pripeljal za sourednika naravoslovnega oddelka, je za Zajčevega naslednika predlagal kar mene. Lepo. Predstavil sem svoj sproti sestavljeni program, ki pa se je spogledoval že kar z oboroženim uporom slabi oblasti. Srečo je bil najprej kar navdušen, nato pa proti, jaz sem izpadel premalo resen, in kocka je padla: novi šef je postal Bavčar. Kmalu mi je bilo žal, da se nisem bolj pripravil in se zagrebel za funkcijo, ki bi se mi sicer morda kdaj otepala.
Iz sosednje ŠKUC-ove pisarne je k nam pogosto prihajal novi predsednik-direktor Jaša Zlobec, saj tam ni imel niti poštenega svinčnika. Srečo Kirn Jaše seveda ni imel rad in je kot kolerik za njim vrgel tu in tam tudi kakšen pepelnik. Jaz pa sem bil dober z obema in sem Jaši kar rad posojal pisalni stroj in drug pribor, saj sem imel Jaševo preteklo, z Maom obarvano uporništvo kar v čislih; predvsem mi je dala misliti Jaševa aktivistična ponarodela polpreteklost. Tisti čas sem skušal objaviti članek ob deseti obletnici poletnega študentskega upora v Beogradu leta 1968, ki sem ga doživel kot tamkajšnji novobeograjski šolar tik pred svojo preselitvijo v Ljubljano: moja družina je odpotovala v Slovenijo že dober mesec prej, zato sem jaz moral pozneje očetu v Ljubljani poročati, kaj se je pravzaprav dogajalo ob novobeograjskem »podvožnjaku«, ko so študentje opevali Tita in pokali strele. Izrecno ponosen sem bil, da me je oče povišal za svojega poročevalca, zdaj pa sem preštudiral celotno kolobocijo in sestavil zgodbo. Igor je bil tisti čas na službenem potovanju, a je moj članek zavrnil, češ: »potrebujemo analizo, ne pa tega urina«. Zdaj mi je bilo pošteno žal, da nisem bolj resno sprejel Rudijevega predloga in se nanj pripravil. A priložnost zamujena, ne vrne se nobena. Nenadoma sem bil v opoziciji.
Potem pa je počilo na celi črti. Zorko in Jaša sta najprej v dveh številkah objavila dolgi reklami za otvoritev ŠKUC-a. Nato je Tribuna objavila morilsko kritiko ŠKUC-a in njegove otvoritvene slovesnosti, pod zapis Škuc – ? Prispevek k razrednemu boju (Tribuna, 30. 10. 1978, 28/4: 7) pa je bilo podpisano »uredništvo«. Večina nas, urednikov, ni o tem ničesar vedela, torej je šlo za očitno potvorbo. Takoj sem se odpravil k Zorku Škvoru, Zlobčevemu poddirektorju in pozneje vodji slovenskega urada za mladino; skušal sem razložiti, da so nas, tribunaše, okoli prinesli. Zorko je bil besen in me je komaj poslušal, čeravno sva se že dolgo poznala.
Igor Bavčar je končno prišel na dan z besedo in povedal, da jaz vseskozi dvomim o njem, saj vem, da je bil policaj. Večina drugih urednikov je kar spreminjala barvo, saj jim ta podrobnost iz Bavčarjeve preteklosti ni bila znana, meni pa se je vseskozi zdelo za malo, da bi jo obešal na veliki zvon. Vendar je bil Mastnak dobro pripravljen in je jecljaje obrazložil, da je vprašanje avtorstva pravzaprav malomeščansko. Njegov ugled je bil že tisti čas tolikšen, da se mu ni dalo zares oporekati; bil je že skoraj tako slaven kot Slavoj Žižek, čigar čtiva se je pri Tribuni tiskalo brez vprašanj kot suho zlato, ob njegovem doktoratu pa so oboževalci v špalirju čakali, kdo bo imel čast odnesti debele bukve na dekanat v najvišjem nadstropju v času, ko FF še ni premogla dvigala. Ko sem po naključju prišel mimo, sva se oba z Žižkom veselo smejala tej dogodivščini, a zdaj mi ob Mastnakovi razlagi ni bilo do smeha.
Mastnak in Kirn sta pripravila in objavila svojevrstno priznanje avtorstva in odgovor Škvorovemu »na gobec«: ŠKUC v knock-downu ali nizki udarci. Z inicialkami sta podpisala članek Pozicija nekega blišča in bede kot Landknechta harkovska po vzoru nekdanjih leninistov-marksistov; spotoma sta okrcala Jaševo nebranje Marxa in še očeta Cirila za povrhu (Tribuna, 20. 11. 1978, 28/5–6: 12). Na uredniškem sestanku sem bil tako razburjen, da sem pozneje ob uredniškem pivu v bližnjem Riu kar odplaval, Bavčar pa se je po telefonu čez nekaj ur opravičil pri meni doma, češ da me je on spravil iz tira. Menda me je res. Za kaj je pravzaprav šlo pri celotni kolobociji s ŠKUC-om? Pač za tisto prislovično kranjsko: »Ne moreta dva petelina prepevati v istem kokošnjaku!« Mi, tribunaši, pa smo pač šli na limanice enemu od obeh petelinov, ne da bi nas kdo kdaj vprašal za mnenje. Bil sem besen na samega sebe, da nisem znal bolj udariti po mizi zaradi prijateljstva s Tomažem. Taka je bila miniatura Krleževega spora na književni levici, v kateri sem pač sam moral pobrati vroč kostanj iz žerjavice z Zorkovo zamero vred. Resda mi izkušenj ni manjkalo, saj je bil moj praded dolga leta prodajalec kostanja na Dunaju.
Tiste dni smo se po izdaji skupne naravovarstvene številke odpravili na obisk v Zagreb k odstavljenim urednikom Studentskega lista, ki so stražili svoje pisarne in si kuhali na ognju na sredi s parketom obložene pisarne. Šlo jim je sicer bolje kot nam pri Tribuni, saj so imeli naročenih veliko več tujih zahodnjaških časopisov, pa tudi sicer so bili prav posrečeni; z Mikijem Jurcanom sva se jim pošteno nasmejala. Bavčarja ni bilo z nami, čeprav ga je njegov sošolec Miki imel še posebno rad. Ta obisk pri odstavljenem zagrebškem uredništvu pač ni bil po Bavčarjevi meri, nekako mu ni prinašal točk …
Bavčar je rad pripovedoval, kako se smeje, ko bere Marxa. Po tihem je namigoval, da so ga slovenski politiki brali narobe; v resnici smo vsi še predobro vedeli, da ga sploh niso brali v pomanjkanju aktivističnega časa. Bavčar je v resnici verjel v floskule o proletarski zavesti in vzgojnosti mladinskih delovnih akcij, podobno kot Janša. Jaz sem v Ljubljani odraščal skozi izkušnjo Ferenta, zato so mi bile Bavčarjeve vizije, »naj živi proletarska revolucija«, zgolj fraze, posrečene šale, v katere nihče priseben ne more zares verjeti. Bavčar pa je bržkone res verjel vanje. Vse dokler ni z gotovostjo dognal, da je edini med verujočimi …
Bavčar akademik
Štuporama, ki jo je Igor ob ŠKUC-aferi podaril Mastnaku, je obema mnogotero koristila. Mastnak je dobil nekaj točk proti Jaši. Jaša je bil komaj srednješolec ob študentskem uporu leta 1968, ki je Ljubljano v marsičem obšel, čeravno je izstrelil v intelektualno orbito nekaj odmevnih imen, kot sta bila Peter Vodopivec ali Andrej Ule. Zato pa je bil kraševsko-ljubljanski Jaša ob zasedbi Aškerčeve tri leta pozneje že ugleden študent in predvsem Cirilov sin: z maoistično čepico je postal urbana legenda, kar je še potenciral v kolumni Džuli Šviga kot parafrazi na Stalina. Tisti čas je nekdanji goriški gimnazijec Ivan Volarič - Feo kot urednik Tribune zavračal marksistične tekste, češ da je Marx že umrl; še nič ni dišalo po geslu Naj živi proletarska revolucija. Celjsko-goriški marksist Mastnak je bil zaznavno mlajši, predvsem pa FSPN-jevec v nasprotju z Jaševim pedigrejem filozofske fakultete. Mastnak je seveda prav tako imel nekaj povezav s filozofsko fakulteto. Z Žižkom in debenjakovci ga je vseskozi vezalo »oboroženo toleriranje«. Predvsem pa je iz krogov sošolca Rudija Podgornika in Andreja Rozmana - Roze s Šubičeve gimnazije, Vita Flakerja, ob zgodnjih nič kaj marksističnih raziskovalcih orgonske energije Wilhelma Reicha izšla Mastnaku simpatična študentka psihologije. Teorija seveda ni bila Jaševa odlika, Tomaževa pa še kako. Oba sta prisegala na nova gibanja, pri katerih si je Tomaž umno gradil zveze s Poljaki in drugimi vzhodnjaki, ki jih je deloma podedoval celo pedagoški inštitut z Darkom Štrajnom.
Jaša in Tomaž sta bila seveda drug drugemu v napoto, čeravno je Jaša pozneje kot liberalni parlamentarec gostil vsaj Žižkove analize, če že ne nestrankarskih Mastnakovih. Mastnak je pozneje prevzel Kirnovo tutorstvo nad Bavčarjevimi pogledi na alternativna gibanja. Tribunina prodajalca kolumnista, Celjan Borut Hlupič in poznejši pekinški in kanadski ambasador Marjan Cencen, sta študirala malce za Bavčarjem na FSPN kot radikalna mladca, če posebej ob škandaloznem prižiganju svečic Ulrike Meinhof v FSPN-jevskem dvigalu. Mastnak in Kirn sta Bavčarju namignila, da njune ekscese kaže tolerirati. Trdo jedro Pankrtov je na FSPN-ju študiralo en letnik pred Bavčarjem, čeravno so bili enake starosti, pač zaradi Bavčarjevega vmesnega policijskega staža.
Ko je Dimitrij Rupel objavil svoje »to moramo preslišati« proti prvemu singlu Pankrtov, sta Mastnak in Kirn prepričala Bavčarja, da gre pri Pankrtih dejansko za FSPN-jevski, torej pravoverni bend. Mastnakovi nasveti so se nato še stopnjevali ob naci punk aferi, ki bi ob Rupnikovem potomcu kmalu odnesla celo Mastnakovega goriškega znanca Igorja Vidmarja, ki se je kot starejši FSPN-jevec in Jašev vrstnik uveljavljal že ob zasedbi Aškerčeve. Mastnak je Bavčarja prepričal o Vidmarjevi pravovernosti, kar je Vidmarjevemu glasbenemu promotorstvu prineslo vsaj nekaj začetne podpore ZSMS. Končno je Bavčar v družbi s Kirnom in Korsiko objavil celo teoretično študijo Kapital in delo v SFRJ. Tako je imel pod Mastnakovim mentorstvom kar nekaj odskočnih desk za uspešno akademsko kariero. Vendar pa je Mastnak v odločilnem trenutku objavil pamflet To niso naši boji, s katerim se je razšel z Bavčarjevo vizijo osamosvajanja Slovenije.
Po ločitvi od Kirna in Mastnaka so bile Bavčarjeve akademske ambicije pokopane: njegove ambicije so postale predvsem praktično-politične, teorija mu ni več dišala. Žal. Prva življenjska Bavčarjeva pot je bila s tem končana, prešel je v realno politiko. Realni politiki je sledilo gospodarstvo in nato četrta stopnja poti, ki jo označuje neljub izraz polom. Sam bi gotovo raje videl Bavčarjevo vztrajanje v akademski srenji, a zvezde sojenice so kazale drugam.
Minister
Bavčar in Kirn sta po koncu urednikovanja pri Tribuni pogosto ribarila v Kolpi in obiskovala tako mene pri Fari kot Vovkove na nasprotni strani Kolpe. Nekoč, že v zgodnjih osemdesetih letih, sem se pošalil z njima in ju pobaral, kako dolgo mislita biti še mladinca, saj sta poklicno delala pri ZSMS, ki meni nikoli ni prav dišala. Bavčarju je bil ZSMS dobra odskočna deska. Ko je prek odbora za varstvo pravic prišel v stik z vladajočimi slovenskimi politiki, se je še sam odločil kandidirati za ključno funkcijo člana predsedstva republike Slovenije. Celo lastna soproga Ljubomira ga je le zvedavo vprašala: »Ali misliš resno?« Bavčar je mislil resno.
Njegova pot navzgor je ciljala na sam politični vrh, čeravno je bil njegov talent predvsem organizacijski. Dušo je dal za politika številka dve, ki bi pripravljal teren voditelju države. Kmalu se je izkazalo, da gre za račun brez krčmarja: ključni položaji so bili že oddani, Bavčarja so slovenski politiki potrebovali zgolj in samo za politika številka dve. Sam pa se je videl prav na vrhu. Po mnenju poznejše notranje ministrice sta si z Janšo po razpadu Demosa celo namenoma razdelila politični prostor tako, da bi Bavčar pokril levico, Janša pa desnico. Če bi se jima posrečilo, bi po Sloveniji zapihal res posrečen politični veter, kot ga nobena politično polarizirana država še ni podpihovala.
Pozimi 1991/1992 sem notranjega ministra Bavčarja kot politični vodja poznejše občine Kostel povabil k nam ob Kolpo, da nam pove, kaj bo zdaj s to novo hrvaško mejo. Vozila sva se v njegovem službenem avtomobilu, ki je bil tako moderen, da sede na zadnjih sedežih ne jaz ne Igor nisva vedela, kam neki bi bilo treba pritisniti, da bi se vrata odprla – rešil naju je Igorjev šofer. Nato je Igor mojemu pravkar upokojenemu tajniku podelil zlato uro za zasluge in je pridno odgovarjal na zbegana vprašanja domačinov, ki jih je nenadna uvedba meje še kako motila, so pa seveda upali, da se bo dalo kaj tihotapiti čez. V ta namen je imel Igor s seboj še šefa carinske službe. Po avditoriju je krožil tu pa tam kakšen agent in Igorju prinašal na papirčkih zapisane novice o prisotnih hrvaških novinarjih z nasprotne strani Kolpe, ki so pogovor morda snemali. Ko se je Igor naveličal, mi je polglasno zavpil: »Staško, mene scat!« Nakar sem seveda sestanek končal in vse skupaj odpeljal na zasluženo večerjo v bližnjo Papeževo gostilno. Tam so sosedje nato tako vehementno zapravljali državni denar pod mojo jurisdikcijo, da naslednji dan večine računov nisem hotel podpisati.
Ko so se leto pozneje začele zdrahe z asfaltiranjem ceste na slovenski strani ob Kolpi, je Bavčar objavil članek Kolpa je kanal med cestama in podpiral moja prizadevanja, da naj bi cesto do Kuželja in Osilnice asfaltirali pravokotno na reko Kolpo. Pisatelj in Bavčarjev strankarski soveljak Tone Peršak je na mojo pobudo v parlamentu sprožil gradnjo, potem ko nas je nekajkrat obiskal v Kostelu. Žal je hotel gradnjo vzporedno Kolpi, Dušan Plut pa je držal z mano in Igorjem, dokler mu niso cestarji s težko mehanizacijo zaparkirali avta na gradbišču. Ko sem šel uspešno branit ozelenela stališča v parlament, mi je Bavčar prijazno pomežiknil, Peršak pa precej manj. Danes imamo obe cesti, vzporedno ob Kolpi in pravokotno serpentinasto na Osilnico.
Direktor
Krambergerjev konec junija 1992 je bil travma za vse tedanje preživele politike. Vrli Ivek se je nenadoma odločil, da se ne bo več igral bodočega predsednika države, temveč bo svojo stranko popeljal v državni zbor. Tam bi s četrtino slovenskih glasov nedvomno odškrnil dobršen kos pogače vsaki slovenski stranki posebej. Dokler se je Kramberger dajal z drugima dvema slovenskima vzhodnjakoma, Kučanom in Pučnikom, za šefa države, je bil zgolj zabaven del predvolilne folklore. Zdaj pa se je nenadoma prelevil v resnega politika. Sledil je strel slovenskega Leeja Harveyja Oswalda, ki pa mu ni zavdal Jack Ruby. Notranji minister Bavčar si je, kot že nekoč na Tribuni, pridno zapisoval in spenjal, »kdo je koga in kdaj«. Pravilno je domneval, da mu bodo zbrane niti nekoč še koristile. In ta trenutek je res nastopil po pogrebu Istrabenza.
S prijateljem Bavčarjem sva se večkrat pogovarjala, saj ga je med drugim zanimalo opazovanje prehoda Venere čez disk Sonca. Oče ga je imel vseskozi za uporabno protiutež klerikalni politiki. Nekako sem slutil, da je Igor z Janšo vred stopil na žulj Jankoviću. Igor je bil odličen organizator birokrat, poln zapiskov o vseh sodelavcih, ki jih je že od mladih nog vstavljal v fascikle in spenjal s pedantnimi spenjači. Njegova vloga je bila vloga drugega, v kateri se je sprva izkazal tudi Stalin kot Leninov pribočnik, ki so se mu starejši partijci škodoželjno smejali, če je hotel posegati v teoretične debate. Vendar sem dobro vedel, da hoče Bavčar biti prvi; ko Drnovšek ni bil za to, je naredil usodno napako.
Medtem ko je premeteni gospodarstvenik Janković ob začetkih svetovne recesije iz gospodarstva zajadral v varnejše vode politike, je užaljeni Drnovškov pribočnik, nesojeni naslednik Bavčar, izbral nasprotno pot: iz politika se je prelevil v gospodarstvenika in pomahal v slovo neljubi Ljubljani v prid domačemu Primorju. S Kirnom sta se politično in prijateljsko razšla, kot je kmalu zapisal, jaz pa sem ostal prijatelj obeh. Že oče Sreča Kirna je imel nekaj gospodarskih težav; Srečo je vedno vztrajal, da ne po svoji krivdi. Bavčar pa je postal svoja zgodba. Zgodba odličnega drugega, ki bi ga vsak voditelj rad imel za pomočnika in organizatorja stranke. Žal pa zgodba drugega, ki je hotel postati prvi. Pa se mu je zalomilo.
Fatva
Drnovšek, Janković in ljubljanska politična srenja so se zamerili Bavčarju, izjemno nadarjenemu politiku iz province. Moj oče je povedal, da sta skupaj z Janšo vse prehitro in vse premlada dobila prevelik kos oblasti. Po domače bi se reklo, da jima je oblast stopila v glavo. Bavčar bi lahko postal prvi, rojen je bil za Drnovškovega naslednika. Tudi Drnovšek ni bil Ljubljančan; oba z Bavčarjem pa sta se naselila v prestižne Murgle. Toda nekje se je ponesrečilo. Janez Drnovšek v njem ni videl svojega naslednika, temveč prej nezaželenega tekmeca. Izbral je drugega, slabšega od Igorja, vsaj v Igorjevih očeh je bilo to povsem razvidno. Nič niso pomagale Bavčarjeve zasluge pri urejevanju stranke, nič ministrski položaji; Bavčarjevo neznanje jezikov je bilo lahko ovira, podobno kot pri Janku Vebru, a nikakor ne odločilna.
Ko je Bavčar ljubljanskim politikom pomahal v slovo in sklenil, da jih bo s pomočjo svojega domačega primorskega giganta Istrabenza ugnal v kozji rog, je bila nad njim izrečena fatva. Kdo jo je izrekel in kje? Vsekakor je bil gospodarski vzpon samo labodji spev velikega ali vsaj visokega politika. Ali pa vsaj visokega politika, ki bi lahko postal velik.
Zakaj ni postal velik politik? Skrivnost je v tem, da v vseh 170 letih po pomladi narodov Slovenci nismo imeli resnično velikega politika, čeravno nam visokih ni nikoli zares manjkalo. Zato pa smo bili toliko večjega števila malih politikov. Kot vsem velikim se je tudi Bavčarju zgodila tista pregovorna: »Tri loša ubiše Miloša!«
* * *
Bi se Sloveniji godilo bolje pod Bavčarjevim vodstvom? Ni mogoče vedeti, ničesar oprijemljivega se ne da povedati ne za ne proti. Vsekakor bi kot politik svetovnega formata imel vsaj toliko težav, kot svoj čas dolgobradi Nikola Pašić, predsednik večine vlad pred in po prvi svetovni vojni. Ko so se nekoč tuji diplomati pritoževali našim: »Pa kaj vam bo tak predsednik, ne zna angleško, ne zna francosko …«, so jim naši diplomati urno odvrnili na uho: »Saj on tudi srbsko ne zna …« Znal pa je Pašić seveda nekaj več, imel je žilico mogočnega svetovnega politika, ki zna obračati plašč po vetru in se kakor maček vedno znova ujame na oblastniške noge. To bi bila gotovo tudi Bavčarjeva usoda, če bi se Drnovšek odločil drugače. Žal ali pač na srečo.
Bavčaritate je bil ena izmed ljubljanskih urbanih legend v času, preden je pobralo Ceaușescuja. Kakšen pa bi bil resnični Bavčarjev domet v sedanji krizi med grexitom in sloexitom, če ga Igorjev Istrabenz ne bi tako vehementno polomil? Seveda bi Bavčar ostal Pašićeve vrste brez znanja ključnih jezikov. Njegov talent zapisovanja in arhiviranja dogodkov, ki mu je omogočil napredovanje v Tribuni, preskok na sosednji ZSMS, alternativno politiko med vodenjem odbora za varstvo pravic, ministrovanje in končno še vodenje Istrabenza, bi se Bavčarju obrestoval tudi v vrtincih svetovne politike, ki ga je začel kot ne povsem uspešen slovenski minister za evropske zadeve. Kljub pomanjkanju jezikov bi Bavčar z nadarjenostjo kmalu imel pod kapo popisane vse zgode in nezgode evropskih politikov in političark, tako da bi lahko z zbranimi informacijami žongliral v svoje dobro in posledično tudi v dobro Slovenije. Kot je počel vselej. Ne glede na svoje mestoma pomanjkljivo teoretično znanje je Bavčar dobro vedel, kako osrednja dobrina je informacija.
Slovenija je z njim veliko izgubila. Za razliko od veliko odmevnejših piscev Mastnaka in Žižka, ki s svojima govornima napakama nista govornika ljudstva, je Bavčar to bil. Kot karizmatični voditelj. Pri čakanju na odskočno desko proti Tribuni ali ZSMS je izpričal tudi dokajšnjo mero potrpežljivosti. Zakaj potem ni mogel v senci počakati na smrt Janeza Drnovška, saj smo vsi vedeli, da so Janezu dnevi šteti? Zakaj se je na vrat na nos prelevil v gospodarstvenika in se mu je vloga politične slovenske številke ena izmuznila skozi šivankino uho?
