Zgodbe iz Noriškega kraljestva

Donald Trump je nemško kanclerko Angelo Merkel zaradi sprejemanja beguncev v Nemčijo in EU obtožil katastrofalne napake. Ona se je najprej odzvala diplomatsko, češ, zdaj vemo, kakšna so stališča ameriškega predsednika. Ko je Trump pokazal, da v svojem napadalnem slogu ne bo pojenjal, preje narobe, je premišljeno dejala, da ameriška prepoved vstopa za begunce sedmih držav ni upravičena in da nič ne more upravičiti posploševanja ljudi ali da se jih sumi na podlagi nacionalnosti ali veroizpovedi. Toda Trumpa noben argument ni niti ustavil niti premaknil. Svojo metodo v politiki celo stopnjuje, jo opremlja s skrajnimi stališči in nesprejemljivimi žalitvami. Zmerni ljudje v administraciji so zamenjani ali odstavljeni takoj, ko izrazijo pomislek v zadevah, v katerih pomisleke izražajo tudi zakonita sodišča. Poleg sistemskih zasukov, ki prihajajo s Trumpom, se svet očitno sooča tudi z osebnostnim problemom predsednika najmočnejše in najpomembnejše države. Slovenija je podobno lekcijo že vzela pred desetimi leti. Povzročila je dolgoletne katastrofalne posledice.

Trump visoko in papež daleč

Odstopili so številni uradniki, na zunanjem ministrstvu tako rekoč vsi vodilni uslužbenci na upravi. Washington Post je izpostavil nepričakovano upokojitev namestnika državnega sekretarja ZDA za upravo Patricka Kennedyja, ki je službo opravljal devet let. Predhodili ali sledili so še drugi odhodi, šlo bi naj za največji skupinski odhod visoko usposobljenih ljudi v zgodovini State Departmenta. Ljudje z izdelano korektno kariero preprosto nočejo biti del avanture, ki se za ZDA ne more končati dobro.

Preurejanju ZDA je Trump pridružil preurejanje svetovnih razmerij. Potem je svojemu svetovalcu pustil, da je javno napadel Nemčijo, češ da je njena valuta (evro) namerno podcenjena, to pa zato, da si je Nemčija pridobila prednost pred ZDA in njenimi evropskimi partnerji. Enake valutne politike sta bili obtoženi Kitajska in Japonska. Pred tem je Trump izzival in izzval mehiškega predsednika Enriqueja Peña Nieta, češ, naj odpove srečanje z njim, če Mehika ne namerava plačati gradnje novega zidu med ZDA in Mehiko. V tej provokaciji je bil Trump neverjetno dosleden. Spomnimo se, kako je bilo 18. februarja lani, ko se je na pastoralnem obisku v Mehiki mudil papež Frančišek. Ko se je vračal v Rim, je na letalu odgovarjal na vprašanja, tudi na ta o Trumpovem zidu, ki da ga bo dvignil, če postane predsednik ZDA. Povedal je: »Oseba, ki razmišlja le o gradnji zidov, kjer koli že bodo, in ne o gradnji mostov, ni kristjan. Tega ni v evangeliju.« Trumpov odgovor je bil aroganten in povsem neupogljiv: »Ko bo Islamska država napadla Vatikan, ki je, kot ve vsak, glavna trofeja za IS, vam lahko obljubim, da si bo papež še močno želel in molil za to, da bi bil Donald Trump predsednik ZDA.« Zdaj je tu s svojim zidom in mehiškim predsednikom Peño vred in papež, ki pravi, da Trump ni kristjan, je za vatikanskimi zidovi. Peña je odpovedal obisk v Washingtonu in Mehika je globoko užaljena. Odziv ljudstva je predvidljiv in v svoji predvidljivosti očitno načrtovan, kajti Trumpova namera je racionalna: izničiti hoče namreč trgovinski sporazum Nafta (North American Free Trade Agreement) med ZDA, Kanado in Mehiko, ki je začel veljati 1. januarja 1994. Podpisali so ga predsednik George H. W. Bush (st.) za ZDA, za Kanado premier Brian Mulroney in za Mehiko predsednik Carlos Salinas de Gortari. Tovrstna prosta trgovina je imela med drugim za posledico velike olajšave za mehiški izvoz v ZDA, na drugi pa dogovor o spoštovanju intelektualne lastnine. Sporazum je ob svojem času zelo udaril poslovneže z nepremičninami, kajti cene so padle tako rekoč v hipu in nekateri si od tega nikoli niso opomogli.

Da, OZN je mrtvoudna

Toda četudi dogajanja razkrivajo Trumpove povsem racionalno postavljene cilje, hkrati razkrivajo tudi nesprejemljive metode podtikanja nacionalnega sovraštva in prepirov, osebnostno kapricioznost, popolno neobčutljivost za humanistične vrednote in popolno zanikanje tega, kar je Ameriko v njeni humanistični nastrojenosti delalo pionirsko. Odstopljene diplomate in karierne uslužbence je osupnila namera, da bo za 40 odstotkov zmanjšal finančni prispevek Združenim narodom, češ da gre za mrtvoudno organizacijo. To bi jo, pravijo nekateri, spravilo v stečaj. V resnici mnogi tudi menijo, da je v takem Trumpovem stališču zrno resnice, toda zagotovo vedo, da od njega ne morejo pričakovati, da bi postavil novo, bolj učinkovito organizacijo za zaščito človekovih pravic. V mislih očitno nima višanja, temveč nižanje humanističnih standardov, vendar ne le sistemsko, temveč tudi v osebnem obnašanju in v bontonu izražanja. Ko se je te dni po telefonu pogovarjal z avstralskim premierom Malcolmom Turnbullom, ga je ta opomnil na že dosežen dogovor med državama, da bodo ZDA od Avstralije sprejele 1250 beguncev. Trumpu se je omračil um, besno je odvrgel slušalko in pogovor je označil za najslabšega dotlej, češ, sogovornik ga hoče politično umoriti.

Mediji so poročali, da se je podobno obnašal do mehiškega predsednika Peñe, očitno že v kampanji do papeža Frančiška, potem zdaj do Angele Merkel, pa do celih držav, celo do EU. Videti je, kot da ima pri tem zelo debelo kožo. Toda kako na tenkem je v resnici, izdajajo socialni mediji, twitter, njegovi »čivki«, v katerem razkriva svojo narcisistično in egocentrično naravo. Zato ne preseneča, da se pojavljajo medijski članki, ki problematizirajo njegovo obnašanje vse do vprašanja, ali nemara ta predsednik nima resnih zdravstvenih težav psihične narave. Ali nemara politike ni dobil v roke, kot otrok v roke dobi nevarno igračo, in ali se ni mir sveta namenil žrtvovati, da bi po sistemu gradnje betonskih zidov izgradil svoje »Noriško kraljestvo«. Padajo tudi ugibanja o morebitni diagnozi in nekateri se v razglabljanjih sklicujejo na avtorja »psihološke« biografije Billa Clintona, psihoterapevta Johna D. Gartnerja, češ da gre pri Trumpu za maligni narcisizem, ki v nasprotju z običajno narcisistično osebnostno motnjo ni ozdravljiv.

Miroljubni jezik, prijazen nasmeh

Tako se naenkrat Trumpovo negativno razmerje do EU, do njenih držav in do njenega koncepta, ne kaže toliko kot resnična nevarnost, temveč bolj kot potrditev pravilnih humanističnih drž EU, ki imajo svojo preteklost, svojo tradicijo. Ta bo v Trumpovi perspektivi očitno preživela dlje kakor njegova kapricioznost, katere vek trajanja lahko izmerimo kvečjemu na en mandat, zelo verjetno pa je, da ga zaradi državniških in osebnostnih ekscesov nikoli ne bo dokončal.

Toda govorjenje bodisi o njegovi patološki osebnosti bodisi o njegovi sistemski politiki je vedno lahko past za umanjkanje debate o tem, kako je sploh lahko prišel do ključa za aktiviranje jedrskega orožja. To nas napeljuje k razmišljanju tistih, ki pravijo, da največji problem teh volitev ni Trump. Če bi zmagala Hillary Clinton, bi se vsa ta dogajanja preoblikovala v civilizirano, vendar za svetovni humanizem nič manj uničujočo govorico. Nazadnje največja nevarnost sveta in Slovenije ni namišljeno Noriško kraljestvo, temveč ponorela narava neoliberalnega kapitalizma (in njegovih nosilcev), ki govori miroljubni jezik vsakdanje govorice, se zna prijazno smehljati in si iz presežkov svoje prevare izmisli celo vrsto dobrodelnih organizacij, da bi »pomagal« tistim revežem, ki jih je poprej sistemsko onesposobil za funkcionalno (pre)bivanje. Jean-Pierre Dupuy je citiral Adama Smitha, ta pa je, še preden je postal ekonomist, povedal, da je bogastvo tisto, kar privlači pogled drugih, to pa zato, ker ga želijo. In naprej: želijo ga zato, da bi ga gledali tudi pri njih. Bistvo take »ekonomije« ni škotska skopost, varčevanje itn., temveč ekonomija neomejene rasti, ki edina lahko služi potrebam podivjanih želja. Zato, pravi Dupuy, je udejanjena ekonomija ogromna samoprevara in njena teorija polno sodeluje v tej vsesplošni slepariji. Pravzaprav je ona sama nekakšno Noriško kraljestvo pomračenega uma sveta in Donald Trump je to dejstvo očitno napravil vidno.

Sedaj se moramo preseliti v Slovenijo in se vprašati, koliko se je ta omožila z opisano logiko. Tudi EU te dni lahko spoznava, da se lahko sramuje prav vseh koncesij, ki jih je, da bi popuščala Veliki Britaniji, podelila ekscesnemu neoliberalizmu. Zdaj se na udaru čutijo »varčevalni« Škoti, katerim je najavljeno, da jim Velika Britanija ne bo dovolila novega referenduma o svojem izstopu iz kraljestva in pridružitvi EU. Med velikim britanskim in Noriškim kraljestvom očitno ni tako velike razlike. Ko pade temeljni humanizem, je mogoče vse.