Zgodbe najboljših maratoncev so fantastične, med njimi je veliko junakov

Preiskovalni novinar, nekdanji vojni poročevalec in pisatelj Edward Caesar je avtor knjige Dve uri (Two Hours), ki je pred dnevi izšla pri založbi UMco. V knjigi, ki je med ljubitelji (ne le) tekmovalnega teka hitro dobila kulten status, Caesar vstopi v svet najboljših maratoncev na svetu in nam skupaj z njimi odkriva skrivnosti in skrajnosti treningov ter socialno-ekonomsko ozadje čudežnih kenijskih tekačev.

Edward Caesar se sprašuje, kdaj (in kako ter kje) bo prvi človek maratonsko razdaljo pretekel pod dvema urama – v tem skoraj mitskem času. Trenutni svetovni rekord je 2.02.57 (Dennis Kimetto v Berlinu leta 2014). Morda bo najboljši maratonski dosežek ogrožen že jutri v Berlinu, kjer je trasa najhitrejša na svetu, vreme pa ponavadi najbolj ugodno (hladno in suho). Nekdanji igralec ragbija, ki kljub skoraj dvema metroma višine in krepko čez sto kilogramov telesne teže redno teče, je prepričan, da je maraton pod dvema urama možen. A ne na klasični mestni dirki.

Ed, jutri je berlinski maraton, za elitne maratonce vsakoletni vrhunec sezone. Ta maraton je najhitrejša tekma, kjer se spopade elita. Lahko pričakujemo nov svetovni rekord ali je težak in zoprn olimpijski maraton v Riu de Janeiru preveč utrudil najboljše tekače?

Žal ta konec tedna ne bom v Berlinu, bi bil pa zelo rad … Prepričan sem, da bi imel Eliud Kipchoge velike možnosti, da bi dosegel svetovni rekord, če avgusta ne bi tekel [in zmagal] na olimpijskem maratonu, kjer je odtekel sijajno, a se gotovo izčrpal. Brez Ria bi v Berlinu lahko odtekel nekaj zares posebnega. Ne vem, v kakšni formi je Wilson Kipsang, ki je leta 2013 v Berlinu postavil svetovni rekord. Takrat je bil na vrhuncu. Bomo videli, a še vedno je sposoben presenetiti, zanj je Berlin najpomembnejša tekma v letu. Tudi Emmanuel Mutai ni več v življenjski formi. Napovedujem, da v nedeljo ne bo padel nov svetovni rekord, a v napovedih se velikokrat zmotim. Naj se tudi tokrat.

Edward Caesar. Foto: Osebni arhiv

Najboljši maratonski rezultati že nekaj let »stagnirajo«: premiki so drobni. Če se je morda leta 2013 zdelo, da bomo že v nekaj letih doživeli tudi prvi maraton pod dvema urama, se zdi ta rezultat danes še vedno izjemno, skoraj nedosegljivo oddaljen. So vmes – predvsem v Keniji – bolj intenzivno posegle antidopinške komisije ali pa so se najboljši tekači resnično približali skrajnim omejitvam?

Ne strinjam se ravno, da maratonski rezultati stagnirajo … Dennis Kimetto je leta 2014 – le leto po Kipsangu – postavil svetovni rekord, tudi letos je bilo nekaj vrhunskih časov. Morda pa drži, da so se rezultati približali neki nevidni meji. Tekme so izjemno hitre, ves čas na robu zmogljivosti, najboljši maratonci so izčrpani. Nekateri preprosto tečejo … preveč. Ob tem imajo najboljši res malo možnosti za doseganje svetovnega rekorda. Tečejo dve, največ tri tekme na leto. Če tečejo tri, je to praviloma že preveč za res vrhunski rezultat. Vse, čisto vse se mora sešteti: od vremena, dnevne forme, izbire tekme v času vrhunca kariere do izbire opreme. Kipchoge je bil letos spomladi v Londonu zelo blizu svetovnemu rekordu (2.03.05). In to na trasi, ki je vsaj minuto počasnejša od berlinske in že dolgo ni več »pripravljena« za rekorde, temveč za to, da obvelja za najboljši maraton na svetu. Razlika med najhitrejšim in najboljšim maratonom pa je velika.

Glede dopinga si ravno ne delam sivih las. Mislim, da je vloga dopinga precenjena, še posebej pri res najboljših tekačih, ki so ves čas izpostavljeni testiranjem. Morebitna »stagnacija« rezultatov po mojem mnenju ni povezana z bolj intenzivno protidopinško kampanjo in preverjanji vzorcev v Keniji. To še ne pomeni, da se kje ni počelo česa umazanega in prepovedanega: to je precej možno.

V Keniji sem zaradi knjige preživel res veliko časa in se svetu vrhunskih maratoncev zelo približal. Iz videnega lahko povem, da me najboljši, tisti zares ozek krog ne skrbi. Bistveno bolj problematičnih od najboljše, elitne deseterice bi lahko bilo »najboljših dvesto«. Od neke točke naprej namreč ni več dovolj pozornosti in vpogleda. Mislim, da je več dopinga pri tekačih, ki maraton tečejo pod 2.07 ure, in ne pod 2.04 ure. Za eno zmago poberejo 20.000 dolarjev, potem pa o marsikom ne slišimo ničesar več. Ogromno tekačev danes teče izjemno hitro. Iskreno – to se mi zdi sumljivo.

Kakšen bo po vaše videti prvi maraton pod dvema urama? Ali ta projekt sploh še obstaja?

Mislim, da prvi maraton pod dvema urama ne bo pretečen na cestni, mestni tekmi, tudi v Berlinu, Londonu ali Rotterdamu ne. In tudi ne na asfaltu, ki nikakor ni ne najboljša in ne najbolj zdrava podlaga. Jasno je, da bo treba organizirati poseben dogodek, katerega edini namen bo maratonski tek pod dvema urama. Teči se bo moralo v krogih, skoraj v brezvetrju, morda celo v dvorani. Podlaga bo morala biti posebna, najhitrejši mogoč tartan.

Morda celo pomembnejše od naštetega pa je, da najboljši zbrani tekači – na vrhuncu karier in sposobnosti – med seboj niti slučajno ne bi smeli tekmovati. Morali bi »delati« eden za drugega, storiti vse, da bi eden (ali več) izmed njih tekel pod mejo dveh ur. Na maratonskih tekmah je veliko taktike. Tekači z nihanji v tempu in hitrimi pospeševanji »uničujejo« tekmece, drug drugega lomijo, potem pa začnejo »umirati«; to je del tekme, nekaj najbolj normalnega. Gre za zmago in denar in ne toliko za rezultat, pri tem dogodku pa bi morali imeti v mislih le končni rezultat, skoraj … višji cilj.

Ed, vaša ideja zveni noro drago! Če prav razumem, bi moral organizator, verjetno kar kak milijarder, tako rekoč ugrabiti maratonsko smetano in najboljšim tekačem preprečiti, da bi tekli še na drugih tekmah – jim torej plačati »odškodnino« in si jih v celoti rezervirati zase. Je to sploh možno?

Hahaha, nekako tako, ja. Ne vem, nekdo bi moral biti zelo motiviran, a to bi bil gotovo zelo velik spektakel …

Kar klasični mestni maratoni za televizijskega gledalca ravno niso. Tekme so dolge in monotone. A včasih je bilo drugače – javnost je bila, še posebej v Združenih državah, obsedena z rekordnimi časi in preseganjem »zgodovinskih mejnikov«, recimo preteči miljo pod štirimi minutami. Te obsesije ni več. Morda tudi zato, ker »skoraj vsi« tečemo? Ker nas bolj zanima lastno početje (in rezultati) kot rekordi? Maraton že dolgo ni več ekstremno športno početje ali nekaj zares posebnega – je »mainstream«, ki je dostopen vsakemu zdravemu človeku s kančkom volje.

Ljudje so v odzivu na vrhunske atletske rezultate postali cinični, marsikdaj upravičeno. Seveda govorim o dopingu … Veliko je bilo prevar, razočaranj. To je športu naredilo veliko škodo, ljudje so se obrnili stran. Tega faktorja pri spoštovanju vrhunskih dosežkov, izgubi publike in pozornosti nikakor ne smemo zanemariti. Rogerja Bannisterja, ki je eno miljo prvi pretekel pod štirimi minutami [leta 1954], nihče ni obtožil dopinga. Morda je kdo pomislil, da je večer pred tekmo popil kozarec portovca, a to je bilo tudi vse. Za šport je to velikanski problem. Dvomi so vseprisotni. Tudi jaz jih imam, seveda. Pri odnosu do maratona je pomemben še en faktor. Če bi se rezultatu pod dvema urama najbolj približal belopolti Američan, bi bilo pozornosti javnosti in medijskega odziva gotovo precej več. Ne ravno izstopajoči mladeniči iz vzhodne Afrike pri »amerikanizirani« javnosti ne zbujajo veliko pozornosti. Niso zvezdniki.

To ni pravično. Njihove zgodbe so fantastične, med njimi je veliko resničnih junakov. Gre za življenjsko žrtvovanje in preskakovanje skoraj neopisljivih ovir. Maratonski šport bi s pripovedovanjem in širjenjem njihovih zgodb gotovo dobil novo dimenzijo. In publiko. Toda televizija tega očitno še ni doumela.

Po drugi strani pa se strinjam z vami, da je maraton bolj postal stvar udeležbe oziroma sodelovanja kot pa »aktivnega spremljanja« in čudenja ob vrhunskih dosežkih. To bi v resnici morala biti prednost! Ne more rekreativec kar tako teči na isti tekmi kot nekdo, ki ruši svetovni rekord, mar ne? No, na velikih mestnih maratonih je to skoraj norma. A očitno premalo izkoriščena. Recimo, da maraton tečeš pod tremi urami, kar je super rezultat za rekreativca – mar ni noro opazovati nekoga, ki je še za eno uro … eno uro hitrejši, ti pa misliš, da si dosegel limito vseh limit? Noro! Čudovito! Kako je to sploh mogoče? Potrebujemo kreativne rešitve. Pred nekaj leti, denimo, so na Times Squaru v New Yorku pred maratonom postavili tekaške naprave, na katerih je bila nastavljena povprečna predvidena hitrost zmagovalca – skoraj 20 kilometrov na uro. Ljudje so na »tekačih« tekli, kolikor so zmogli, potem pa jih je zabrisalo v peno. Šele tako je mogoče dojeti, kako zares hitro, dejansko v šprintu tečejo najboljši svetovni maratonci!

Foto: Osebni arhiv

To se tudi sam sprašujem. V resnici gre za vprašanje »ekonomije«: kako dolgo bodo največji svetovni maratoni še plačevali najboljše tekače, da se jih bodo udeležili in, predvsem, ali se jim to sploh še splača, saj so tako ali tako »polno zasedeni«? V New Yorku, recimo, najboljši tečejo zelo poredkoma. Bazen se suši. Tisti, ki vodijo ta šport, bomo morali fino vrtati in razmišljati, da bodo odkrili nove tekmovalne modele in s tem poskrbeli za napredovanje rezultatov.

Kaj vas je med raziskovanjem ozadja vrhunskih maratonskih rezultatov najbolj presenetilo – je bila kakšna točka obrata?

Veliko je bilo presenečenj. Projekta se nisem lotil z ravno veliko znanja. Sproti sem se učil o znanosti in fiziologiji teka in raziskoval. To sem počel tri leta. Do ključne točke obrata pa je prišlo že na samem začetku, ko so me nekateri najboljši kenijski tekači spustili naravnost v svoja izredno zanimiva življenja. Še posebej Geoffrey Mutai, ki mi je dovolil, da sem živel in delal v njegovem tekaško-vadbenem kampu v kenijskem Eldoretu. Že samo opazovati jih med treningi, ki so, verjemite, peklenski in divji, je bil velikanski privilegij. Lahko sem se samo čudil in učil. Vzeli so me za svojega. Bili so neverjetno prijazni, odprti in topli. Videl sem, kako najboljši pomagajo precej slabšim od sebe. Videl sem močan ekipni duh, dobro organizacijo, popolno predanost, neskončno voljo in borbenost, a hkrati tudi strašno in zagrizeno tekmovalnost med različnimi skupinami tekačev. To je šprint, ves čas. Nobene milosti. Trening – na polno – začne šestdeset tekačev. Tek jih konča pet, morda šest. Konkurenca je, dobesedno, ubijalska. Vsak dan. Čisto vsak dan.

Zame je bilo to tako, kot da bi spremljal treninge Barcelone in Lea Messija v živo in si, mimogrede, z njim izmenjal še nekaj podaj. Čisti privilegij. Krasno! To je bilo možno, ker sem odnose z najboljšimi kenijskimi tekači, ki se nimajo za zvezde, ampak za tekače, gradil dolgo časa, temeljili pa so – še vedno je tako – na zaupanju.

Kaj se zgodi s kenijskimi tekači, ki jim ne uspe?

Nikakršna »varnostna mreža« ne obstaja. Ta šport ne pozna odpuščanja. Ali ti uspe ali pa te ni.

Kako so se elitni kenijski maratonci, ki »nastopajo« v vaši knjigi, odzvali nanjo? Pišete namreč tudi o dopingu, medsebojnih odnosih, osebnih travmah …

Občutek imam, da jim je knjiga všeč. Prosili so me za podpisan izvod, hehe … Z nekaterimi sem še vedno v stiku, z Geoffreyjem Mutaijem [eden najboljših maratoncev v zadnjem desetletju], na katerem temelji kar velik del knjige, pa sva ostala prijatelja. Ko sva govorila tik pred izidom knjige, mi je dejal, da upa, da sem zapisal stvari takšne, kot so. »V tej knjigi je namreč vse moje življenje,« je dodal. Seveda sem čutil kar nekaj pritiska …

Kaj Geoffrey meni o maratonu pod dvema urama?

Prepričan je, da je mogoč. A ne na cestni tekmi, ki je sicer krasna – prelepo je videti množico, ki teče skozi lepa mesta. Tudi on zagovarja organizacijo posebnega dogodka. Bil je eden prvih, ki je o tem javno spregovoril.

Pod dvema urama kot poseben dogodek, torej. Kaj pa rezerve v prehrani, opremi, načinu treninga?

Tudi, seveda. Kenijska dieta, ki je polna ogljikovih hidratov in zelenjave in vsebuje zelo malo mesa, naj bi bila zaradi njihovih rezultatov idealna. Pa je to res? Tega ne vemo. Tu so gotovo rezerve. Tudi oprema bo še napredovala. Tekaški čevlji bodo še lažji, bolj »odzivni«. Po mojem mnenju je največja rezerva elitnih tekačev, da – to nikakor ni znanstvena, statistično podkrepljena teza – preprosto pretečejo preveč kilometrov. Fokus najboljših bi moral biti usmerjen na eno samo tekmo v letu.