Tiskane izdaje
Doktorirala je na temo Zgodovina televizije na Slovenskem: 1957–1992. Čeprav smo leta 1992 že imeli prvo komercialno TV, pa je ta zgodovina seveda v večini zgodovina televizijske hiše, ki se ji je sprva reklo TV Ljubljana, potem in danes pa TV Slovenija.
Skoraj štirideset let, z nekaj prekinitvami, ko je šla v politiko, jo je soustvarjala tudi sama. Dobro leto je njena prva dama.
Na splošno velja, da se človek oblikuje tam nekje do petindvajsetega leta. Tisti, ki bodo prihodnje leto dopolnili petdeset let, so to obdobje preživeli v bivši državi in sistemu. Slovenska televizija je od petdesetletnikov kakšno desetletje starejša. Kako se njena formativna leta odražajo v njeni današnji podobi? Sta ji osamosvojitev in demokratizacija prinesli kakšno odločno zarezo?
Če že ne kake druge, tehnološko gotovo. Začetna leta televizije so bila, kot jih je označil njen prvi direktor Lado Pohar, nekako partizanska. Po drugi strani so bila najpogumnejša in najustvarjalnejša gotovo osemdeseta leta. Ko pa je prišla demokracija, se je za trenutek vse skupaj ustavilo in se je potem, kar je sicer splošna značilnost na Slovenskem, vse začelo od začetka. Zelo smo nadarjeni v tem, da hočemo včasih vse zavreči in začeti znova.
Ne enkrat ste dejali, da smo novinarji soodgovorni za današnje stanje v slovenski družbi.
O tem sem prepričana. V zadnjih petindvajsetih letih velikokrat nis(m)o znali ali pa nis(m)o hoteli razbrati vseh pomembnih stvari, ki so se dogajale okoli nas. Prepogosto smo kot novinarji podpirali celo vrsto družbenih anomalij, ki so nas pripeljale do sem, kjer smo danes.
Na televiziji ste z nekaj prekinitvami, ko ste bili tudi politično aktivni, od leta 1978. Kaj lahko o njej rečete v tem, osebnem kontekstu?
Na začetku je bila gotovo domena moških. Morda je že bila kje kakšna realizatorka programa, na ekranu pa so kraljevali moški. Tako smo mladi, ki smo prihajali, te vzorce začeli podirati. Zanimivo je morda, da smo se takrat izjemno veliko posvečali sliki, televizijski podobi – televizija je bila za nas najprej slika. In sicer veliko bolj kot pozneje, ko se je tehnologija spreminjala, napredovala, televizija pa se je zavila v nekakšno radijsko novinarstvo. Zdaj se ponovno vračamo k sliki, podobi, formi, čeprav se mi zdi, da še nismo popolnoma ponotranjili možnosti, ki jih danes, ko filma kot nosilca ni več, ponuja sodobna tehnologija. Ampak sedaj televizija vsekakor dobiva svojo pravo identiteto!
Če vaš program, s katerim ste se predstavili ob kandidaturi, strnem zelo shematično, ste si zadali cilj, da televiziji postavite trdne programske, organizacijske, kadrovske in finančne temelje. Kako trdni so po enem letu?
Smo javni servis in javni sektor obenem. Imamo 29-članski programski in 11-članski nadzorni svet, socialne partnerje, pet uredništev, imamo varuha gledalcev in seveda gledalce. Tu je stvari zelo težko hitro premikati. Programski in finančni načrt za drugo leto zdaj nekako imamo. Ohranili smo gledalce, jih prek dneva celo povečali, in to kljub temu da je bila v zadnjem letu izjemna konkurenca. Uvedli smo celodnevni program na vseh treh programih, prvega okrepili, uvedli smo pet novih kulturnih oddaj in postopoma krepimo drugi program. Skratka, imamo več programa kot lani, sporede smo nekoliko bolj profilirali, je pa to še zelo daleč od tega, kar bi si sama želela.
Da je nacionalka zapleten in za vodenje naporen organizem – o tem najbrž ni dvoma. Že samo omenjeni 29-članski programski svet je porok, da se nič zares ne more spremeniti in da se bistvo delovanja javne televizije hitro spelje na prerekanja o tem, kdo je in ni primeren za voditelja kakšne oddaje, ali so imeli tisti za in tisti proti na voljo do sekunde enako časa ali ne itn. Kakšna bi bila po vaše sploh idealna upravljalska struktura javne televizije?
Programski svet bi moral biti vsaj pol manjši, predvsem pa bi morali predlagatelji članov sveta veliko strokovneje presojati o tem, koga postavljajo v to strukturo. Kompetence oziroma razmerje med nadzornim in programskim svetom je zelo nejasno. Včasih imam občutek, da se ukvarjamo samo še s pripravo gradiv za oba sveta. Seveda ni nič narobe s tem, da nas nadzirajo, vendar hiše ne vodita programski in nadzorni svet, ampak vodstvo te hiše, ki pa mu za ukvarjanje s programom zato komajda še ostane kaj časa. Organizacijska struktura je zastarela, predvsem pa premalo učinkovita, nižje funkcije niso na mandatih, so skorajda večne. Nedopustno je tudi, da je RTV Slovenija javni sektor – to nam dela izjemno škodo.
Ste lahko konkretnejši?
Poglejte samo plačni sistem za javne uslužbence. Ali bomo v Sloveniji, ki jo je v kratkem času zapustilo 13 tisoč mladih izobraženih ljudi, sploh še imeli zdravnike, znanstvenike, če ne bomo uvedli nekega spodobnega plačila za vrhunske strokovnjake, če ne bomo imeli možnosti kakovost in delavnost nagraditi, slabe pa tudi odpustiti? Poleg tega smo vse postavili na raven izobrazbe – pa sem zanjo najbrž zelo veliko storila v življenju.
Ampak nekateri poklici ne zahtevajo univerzitetne izobrazbe, pa to še ne pomeni, da ljudje, ki jih opravljajo, niso vrhunsko usposobljeni. V televizijski produkciji imate strokovnjake, ki so zame doktorji znanosti, pa ni nujno, da imajo formalno ustrezno izobrazbo. Ali pa za njihove poklice pri nas sploh ni šol. Potem so tu izrazito ustvarjalni poklici, pri katerih je v ospredju talent in ne šola. In vsi ti profili so zaradi zakonsko določenih plačnih razredov izrazito podplačani in podcenjeni.
Že nekaj let tudi trdim, da je RTV brezplačen izobraževalni servis za druge medije. Potem pa lahko vsaka komercialna televizija na javni televiziji izobraženim in formiranim novinarjem ali voditeljem ponudi boljše plačilo od nas. Mi pa ostajamo brez priljubljenih televizijskih osebnosti in drugih vrhunskih strokovnjakov, ki smo jih sami izobraževali, in se utapljamo v plačnih razredih. Popolnoma nespodobno je, da je novinar javni uslužbenec.
Kako komentirate tiste, ki menijo, da je nacionalka postala neobvladljiv mastodont, češ da ga poganjajo najrazličnejši interesi, neformalni lobiji, da ima preveč zaposlenih in da je edina možnost, kako priti do sodobnega, avtonomnega, profesionalnega in ekonomsko učinkovitega medijskega javnega servisa to, da bi nacionalko razpustili in jo obenem ponovno vzpostavili?
To je v primerjavi s spreminjanjem stvari najlažji način. A sem prepričana, da je mogoče stvari premikati tudi brez tega. Po drugi strani pa moram reči, če pogledam to zadnje leto, ko smo se lotili nekaterih sprememb, da si sprememb vsi želijo, ko pa se jih lotiš ...
... pa nihče več?
Točno tako.
Reciva kaj o političnih pritiskih na televizijo. To, da obstajajo, je dejstvo.
Prepričana sem, da te pritiske bolj kot kdorkoli drug čutijo posamezni novinarji. Zelo pomembno pa je, kako ti postaviš svoj odnos do tega. Se pustiš instrumentalizirati ali ne. A zunanji pritiski sploh niso najhujša stvar. Veliko težje je, ko pride do notranjih lobiranj, ko ljudje ščitijo svoje pozicije in pri svojem početju celo motivirajo zunanjo javnost proti nacionalni televiziji. Na televiziji nas je okoli tisoč, dovolj je že, da jih pet ne skrbi za nič drugega kot za, da se lepo izrazim, svoj marketing. Te bitke pa niso preproste.
Uredniška politika nacionalne televizije torej nastaja na Kolodvorski in ne zunaj nje?
V veliki meri gotovo. Je pa res, da je to izključno odvisno od nas, ki smo tukaj.
Tudi tako imenovana civilna družba zna biti zelo kritična do dogajanj na televiziji. V začetku jeseni ste imeli kar nekaj težav z njo. V nekem trenutku se je zdelo, kot da želi postavljati urednike in kadrovati.
To se nam večkrat dogaja. Sem pa prepričana, da so razlog za to večino dezinformacije in strah. Vsaka kadrovska sprememba vedno prinese tudi nekaj vznemirjenja. Ljudje se bojijo sprememb, bojijo se, da bodo ogroženi njihovi privilegiji, še zlasti kadar želite na televizijo pripeljati koga od zunaj. Mi smo kadrovsko skoraj hermetično zaprti, kar je velika tragedija za nacionalni medij, ki ves čas potrebuje svežino, pretok ustvarjalnih ljudi. Tudi plan sprejemamo za leto, dve vnaprej, zaposlujemo pa za štirideset let ... Vsak prihod od zunaj tako lahko pri zaposlenih sproži strah in alarm.
Generalni direktor Marko Filli je za pokritje stroškov, ki bodo nastali z zaposlitvijo skoraj dvesto honorarnih sodelavcev, predlagal prodajo dela preostalih delnic. Te veljajo za nacionalkino srebrnino.
Zelo veliko honorarnih sodelavcev dela enako kot zaposleni, včasih tudi več in bolje od nas. Zato so zelo dragoceni in je prav, da uredimo njihov status. Vendar pa mi nismo proračunski uporabnik, ki lahko od države, če potrebuje, zahteva več, kot dobi. Imamo vrečo sredstev, s katerimi moramo skrajno racionalno upravljati. Programski svet je bil mnenja, da moramo probleme s honorarnimi sodelavci čim prej urediti, saj kršimo zakonodajo. Bile so različne mogoče rešitve in v to, da bi, denimo, zaposlili dvesto pogodbenikov in denimo odpustili nekaj deset, sto zaposlenih, gotovo ni mogoče privoliti, dokler še imaš neko srebrnino. Kadrovsko politiko je treba urejati na mehak način – tako smo se odločili!
Za prodajo te srebrnine obstajajo omejitve. Mogoča je le, če so sredstva namenjena strateškim naložbam. Zavezanci obveznega prispevka za programe in storitve RTV Slovenija bodo težko razumeli, da je dodatnih dvesto zaposlenih strateška naložba RTV Slovenija.
Najti smo morali neko rešitev. Ta denar ne bo šel le za zaposlitve v letu 2016, ampak tudi za odpravnine tistim, ki bi se želeli upokojiti v okviru zakonskih možnosti. Glede na to, da nam grozijo številne tožbe in denarne kazni, če pogodbenikov ne zaposlimo, smo to prodajo delnic prepoznali kot strateško.
Pa vseeno: nobena skrivnost ni podatek, da evropske javne radiotelevizije za stroške dela v povprečju porabijo okoli 52 odstotkov vseh sredstev, naša pa več kot 70 odstotkov.
To drži. In menim, da bi se tudi mi morali uokviriti v evropska razmerja. Še zlasti televizija ima zaradi svojih posebnosti zato velike težave. Radio lahko ustvarjamo bolj ali manj samo z zaposlenimi, televizija pa potrebuje tudi denar za nakup tujega programa, za nakup pravic za športne prenose, pa za izpolnitev zakonskih obveznosti, kot so nujni delež zunanje produkcije in sredstva, ki jih moramo nameniti snemanju filmov za kinematografsko predvajanje.
To zahteva veliko denarja. In spet, če imamo toliko zaposlenih, vključevati in financirati pa moramo tudi zunanjo produkcijo, nastane problem, kaj bomo potem počeli mi, ki smo zaposleni in plačani za to, da ustvarjamo program. Zato bomo morali začeti zmanjševati število zaposlenih, o tem ni dvoma, in na televiziji že delujemo v tej smeri.
V letu dni fluktuacije nismo nadomeščali, le dolgoletne pogodbene sodelavce smo zaposlovali. Nekatere storitve gotovo lahko ceneje dobimo na trgu. Politika hiše (tudi drugih) je bila angažiranje pogodbenih sodelavcev, ki imajo zdaj elemente delovnega razmerja in jih je treba zaposliti. Zakonodaja je takšna, kakršna pač je, in naša dolžnost je, da jih zaposlimo.
Imam občutek, da se več kot s programom ukvarjate z zaposlenimi.
Občutek vas ne vara. To je zelo obremenjujoče. Včasih si rečem, da imam smolo, da sem se ravno zdaj, ko se je nagrmadilo toliko problemov, sploh odločila za to delo – morda pa me gledalci in kolegi prav zdaj potrebujejo ...
Pred dobrima dvema letoma je nacionalka zelo veliko sredstev vložila v nakup novih, vrhunskih reportažnih avtomobilov. Imate najsodobnejši reportažni park daleč naokoli. Je rentabilen?
Menim, da bi bilo nespodobno, da karkoli komentiram za nazaj, ko še nisem bila na tem mestu, po vsaki bitki je najbrž preprosto biti general ...
Pa vendar, znano je tudi, da si generalni direktor zelo prizadeva za gradnjo novega medijskega središča. Denar za investicije torej le nekje obstaja, za realizacijo vitalnega programa pa vam ga vse bolj primanjkuje.
V planu za prihodnje leto investicij tako rekoč ni, razen tistih najnujnejših, ki so potrebne za vzdrževanje sistema. Ne verjamem, da bomo začeli tako hitro graditi ... Tehnološko smo gotovo dobro opremljeni in zdaj je treba vse moči usmeriti v program.
Javno televizijo javnost meri skorajda izključno po njenem informativnem programu. Ta je gotovo njen zelo pomemben del, še zdaleč pa ni edini. Bi se strinjali s tistimi kritiki, ki menijo, da je v preveliki meri nekakšen informacijski servis domače politike? Ali celo prenašalec »sporočil« za znotrajpolitično rabo?
Prav pred dnevi smo ugotavljali, da se nam zgodbe prevečkrat začnejo in končajo na Gregorčičevi in Šubičevi, kjer domujeta vlada in parlament.
Slovensko novinarstvo ima kar nekaj težav z odgovorom na vprašanje, kako se verodostojno, torej distancirano lotiti novinarske obdelave nekega problema ali fenomena. Nimamo samo črno-belo in za-proti razdeljene politike in stroke, ampak, žal, tudi medije in novinarje.
Že nekaj časa živimo v prelomnem obdobju, pa nisem prepričana, da se tega zavedamo. Lastninjenje slovenskih medijev je prineslo vrsto težav, zaradi katerih se danes vodilni tiskani mediji borijo za preživetje, doživljajo te in one pritiske, morajo poklekniti pred oglaševalci, različnimi interesnimi povezavami ipd. Nacionalni televiziji vsega tega ni treba. Ne glede na to, da dajejo gledalci na mesec 12,75 evra, vsoto, ki sicer ne zadošča niti za nakup kinovstopnic za eno družino, pa je ta denar zagotovljen in nam omogoča, da smo neodvisni.
Tega se absolutno premalo zavedamo. Biti moramo še bolj kakovostni, več moramo vedeti! Prav tako se premalo zavedamo, kako zelo se je v zadnjih letih spremenil naš medijski prostor in kako je zato še toliko bolj pomembno, da je nacionalen medijski servis vrhunsko strokoven. In prav tako se tega ne zaveda vsakokratna politika, ki bi morala razumeti, da je treba javni medij ves čas krepiti, ne pa ga rušiti ali podrejati. Kje pa bomo drugače živeli čez nekaj let? V resničnostnih šovih?
Z nacionalne televizije je novinarjevo mnenje že vrsto let skoraj popolnoma pregnano. Tega imajo v vaših oddajah lahko politiki, cela vojska državnih uradnikov, strokovnjaki in tako imenovani strokovnjaki, le uredniki in novinarji televizije ne. Ta nenaravna »nevtralnost« pa daje vtis, da ni več pomembno, da nekaj vemo, razumemo in, ne nazadnje, komentiramo, ampak da le še skrbimo za geometrijo glasov »za« in »proti«. Pa če so ti glasovi še tako neargumentirani in nerelevantni.
To zelo drži. Zadnje čase se veliko pogovarjamo o Odmevih, ki so na neki način avtorska oddaja. Tam je zbran novinarski cvet televizije. Prepričana sem, da bi si lahko privoščili komentar. Res pa je, da se moramo najprej domeniti, kaj to sploh je. Ali je to moje osebno mnenje, pogled na neko zadevo, ki je meni všeč ali ne? Najbrž ne, ker je to absolutno premalo. Potrebni so argumenti, ti pa ne morejo biti le stvar nekih osebnih preferenc. Absolutno moramo komentar vrniti na televizijo, vendar to ne pomeni, da lahko zdaj vsak vse komentira, ampak je to žanr, ki ga lahko gojijo samo najboljši in tisti, ki največ vedo o neki tematiki. Del tega pa vendarle že je v oddajah Zrcalo tedna in Utrip.
Pred referendumom o noveli družinskega zakona ste umaknili oddaje nekaterih sodelavcev televizije, ker so se javno opredelili do teme. Se vam ne zdi, da gre tu za pretiravanje?
Lahko temu rečemo tudi tako. Seveda pa veste, da ima RTV svoj kodeks in zakonodajo, ki določata pravila igre pred volitvami in referendumi. Kdor se aktivno vključi v kampanjo, ne more voditi oddaje niti urednikovati. To so pač pravila. Tudi sicer so zapletena in gotovo jih bomo morali spremeniti. Ob tem referendumu se je to še posebej pokazalo, saj se je prijavilo kar 35 organizatorjev kampanj. Še nekega normalnega soočanja nismo mogli izvesti, poleg tega se je pojavila cela vrsta primitivizmov, ki jih pač ne bi smeli spustiti na javno televizijo.
Niste samo največja medijska, ampak tudi kulturna hiša v državi. V svojem programu ste kulturo zelo poudarili. Pojavile so se sicer nekatere nove oddaje, pa vendar ostaja splošen vtis, da prevladuje predvsem novičarsko-predstavitvena obravnava kulture in umetnosti. Kot da moči za kritično-problemsko refleksijo zmanjkuje …
Strinjam se. Iz novičarskega pristopa moramo nujno prestopiti v problemskega. Gotovo se spomnite Jožeta Hudečka pa Tonija Tršarja. Bila sta televizijski zvezdi, njuni komentarji so imeli težo in odmevali v javnosti. Zadnja leta smo tak kader izgubili.
Je to res samo problem kadrov ali morda oddaj samih?
Tudi programske in kadrovske politike zadnjih deset let. Če so druga področja sama po sebi ljudem blizu, pa sodi kultura med tiste, za katere je treba najti način, da bo gledalce pritegnila, da bo za njih atraktivna. Morda se to sliši blasfemično, ampak marsikdaj v šali rečem, da jo moramo delati na način Kanala A. Seveda ne mislim tega dobesedno, hočem samo reči, da moramo kulturne vsebine posredovati bolj zanimivo in tako pritegniti več gledalcev. Program, ki nastaja v okviru kulturno-umetniških programov, predstavlja skoraj 40 odstotkov vsega programa!
Vanj seveda ne sodijo le oddaje o kulturi, ampak tudi filmski in dokumentarni program, oddaje za otroke in mladostnike, izobraževalni program … Televizija je v zadnjih letih ta program delno zanemarila ali vsaj postavila v drugi plan, medtem ko sta v ospredju predvsem servisiranje informacij o političnih protagonistih in športno-razvedrilna ponudba, oboje pa se je nekako upehalo v tekmovanju s komercialnimi televizijami.
Morda je vtis res lahko tak. Zakaj? Kot rečeno, 40 odstotkov našega programa prihaja iz kulturno-umetniškega programa. Ampak to ni vidno. Na tem področju nismo dovolj dobri, da bi nas kot take prepoznali.
Očitajo nam tudi, da smo sredstva za kulturo v zadnjih letih razpolovili. To ne drži. Drži pa, da so se ta sredstva tudi zaradi novih zakonskih obveznosti razpršila. Tako moramo vsako leto 1,7 milijona evrov nameniti zunanjim producentom za izdelavo filmov, namenjenih kinematografskemu prikazovanju. Za ta denar bi v hiši lahko naredili tri do štiri filme. In nekoč smo tudi jih. Zdaj naredimo enega. V preteklosti smo imeli za ta segment tudi razvojna sredstva, t. i. srebrnino, ki jih zdaj ni.
Sredstev tako dejansko ni bistveno manj, so pa razpršena med zunanjo produkcijo in televizijo. Dodati pa moram, da smo ugotovili, kako nas nekatere relativno produkcijsko preproste oddaje stanejo veliko preveč. Ena sama minuta neke 25-minutne studijske oddaje nas tako stane skoraj polovico neke televizijske serije. Tudi tako neupravičeno odteka denar. In to moramo urediti.
Vendar pa nacionalna televizija ustvarja tudi čedalje manj ali sploh nič pomembnih in zahtevnejših projektov, kakršni so bili v preteklosti filmi in nadaljevanke o Trubarju, Prešernu pa film o Angeli Vode, nekaj izvrstnih dokumentarcev. Težko me boste tu odpravili z mantro o pomanjkanju sredstev. To je eno temeljnih poslanstev in nalog nacionalne televizije. Tudi zakonskih obveznosti, navsezadnje. Če takšnih projektov ne bo ustvarjala nacionalna televizija, jih ne bo nihče.
Spet se lahko samo strinjam z vami. Ampak dejansko ni denarja. Slišalo se bo grobo, a noče biti. Če bi nas bilo namreč samo sto manj zaposlenih in pogodbenih delavcev – in to velja za celotno hišo –, bi lahko počeli tudi to. Najbrž o tem ni niti primerno govoriti, ampak delati, da bo tako. In tak načrt imamo. Gotovo ni dvoma – delati moramo za gledalce, za program, ne moremo biti socialna ustanova!
Priznate, da snemate manj filmov. Usiha pa tudi produkcija teve iger in dram, nadaljevank in nanizank, tudi za otroke, zahtevnejše dokumentarne serije, glasbeno-scenske stvaritve … Se pravi tako rekoč imanentno televizijski žanri.
Ves ta segment je treba vrniti na televizijo. A za to bosta potrebna tudi kadrovska sanacija in premislek, kako je organizirana RTV-hiša. To pa ni enostavno in ne gre čez noč!
Pa vendar, se vam ne zdi alarmantno skrb zbujajoče, da smo v zadnjem obdobju na eni od komercialnih televizij lahko gledali že več kot 60 delov neke nadaljevanke, druga pa je v dobrem letu naročila okoli 150 delov druge ...
... mi pa osemnajst, in še to je bil problem.
Ampak to pomeni, da slovenski gledalec nima več možnosti videti izvirnih nadaljevank in serij, ki ustrezajo najvišjim televizijskim vsebinskim in produkcijskim standardom. In to v času, ko sta žanra v ekspanziji ne le v ZDA, ampak tudi po Evropi, še zlasti v skandinavskih državah, in to na javnih televizijah.
Na srečo kar veliko teh tujih predvajamo tudi na nacionalki. Drugače pa nimam kaj dodati, razen tega, da tudi, če nam uspe zagotoviti dovolj sredstev za neko novo nadaljevanko, še ni nujno, da bomo dobili kakovostno.
Če ne razvijamo obrti, in omenjena žanra sta najprej obrt, ne moremo pričakovati kakovosti.
Žal to obrt danes razvijajo komercialke. A naj povem še enkrat: za denar, ki ga moramo v skladu z zakonskimi obveznosti namenjati za kinematografsko produkcijo, bi marsikaj od tega lahko storili. To, kar za ta denar dobimo sedaj, pa je za nas predrago. Poleg tega sem potrebovala veliko energije, da sem prepričala naše urednike, da morajo program, ki nastaja zunaj naše hiše, financiramo pa ga mi, vzeti za svojega in imeti nanj bistveno večji vpliv, ki ga zdaj ni dovolj.
V zadnjem času so se pomnožile oddaje pogovornega tipa. Če jih primerjamo, zelo nihajo v kakovosti. Nekatere že s svojo vizualno, pa tudi vsebinsko podobo morda bolj sodijo na komercialno, celo kako lokalno televizijo kot pa na javno. Je tudi to posledica redukcije stroškov, saj so pogovorne oddaje seveda produkcijsko cenejše?
Drugače letos sploh ne bi mogli izpolniti programa, še zlasti na našem drugem programu, ki je imel samo tri oddaje, šport in ponovitve. Tudi sama sem nekoliko konservativna in se kar veliko ukvarjam s tem, kaj si mi lahko dovolimo in česa ne. Letos smo se, denimo, ogromno pogovarjali o tem, kakšne filme vrteti. Z urednico tujega programa se strinjava, da take, ki so kakovostni in gledljivi.
A poleg vrhunske tuje produkcije moramo imeti tudi tako, ki je namenjena širšemu krogu gledalcev. Mislim, da imamo z razumevanjem tega, kaj si lahko privoščimo in česa ne, kar nekaj težav. Prvi program mora biti vrhunski, drugi pa je lahko malce bolj lahkoten, morda tudi s pristopi, ki jih doslej na naši javni televiziji nismo bili vajeni, niso pa nič izjemnega na drugih evropskih javnih televizijah.
Koliko imate kot direktorica televizije sploh vpliva na program?
Premalo ... (smeh)
