Benedikt XVI., osebni obračun papeževanja in življenja

Benedikt XVI. je prvi človek, ki se sme imenovati Papa emeritus, zaslužni papež. Z njegovim odstopom leta 2013 je prvič v zgodovini Cerkve zares vladajoči pontifex, papež, odstopil od svoje službe.

Prejšnji papež in novi papež prebivata na istem zemljišču, drug od drugega oddaljena nekaj sto metrov.

Nemški novinar Peter Seewald se je z Benediktom XVI., ko je bil še pravi papež, dolgo pogovarjal in pogovor objavil v knjigi Luč sveta. Ponovno je bil pri njem tik pred odstopom in po njem in iz dolgih pogovorov je nastala knjiga Benedikt XVI. – Zadnji pogovori, ki je včeraj hkrati izšla v več jezikih, v slovenskem prevodu dr. Antona Štruklja jo je izdala tudi založba Družina.

Obračun svojega življenja

Tako se je prvič v zgodovini Cerkve zgodilo, da je papež sam naredil obračun svojega papeževanja in celotnega življenja. Odkrito je spregovoril o vzrokih za odstop, o škandalih, ki so izbruhnili med njegovim papeževanjem, o svojih sodelavcih, nasledniku Frančišku in mladosti.

Benedikt XVI. zdaj živi v samostanu Mater Ecclesiae v vatikanskih vrtovih, kamor se je preselil s svojimi najožjimi sodelavci – tajnikom Georgom Gänsweinom in Alfredom Xuerebom ter štirimi sestrami iz skupnosti Memores –, namesto rdečih čevljev nosi sandale kakor menih. Star je 89 let, pred leti je oslepel na levo oko, njegovo telo je shujšano.

Ali se tudi zaslužni papež boji smrti ali vsaj umiranja? »V določenem pogledu že. Najprej se bojim tega, da bi bil ljudem v breme z dolgotrajno prizadetostjo. To bi občutil kot zelo žalostno. Seveda močno zaupam, da me ljubi Bog ne more zavreči. Kljub temu pa človek, bliže ko prihaja pred njegovo obličje, močneje občuti, koliko je storil narobe. V tem oziru pa človeka vendarle bremeni krivda, čeprav je osnovno zaupanje vedno tu.«

O izgubi moči

Kako se počuti danes, ko po osmih letih papeževanja nima več oblastne moči, ko je sicer svojemu nasledniku Frančišku na voljo za vsak pogovor, a do izmenjave mnenj pride le izjemoma?

Ratzinger pravi, da oblasti tako in tako ni nikoli občutil, kakor da bi bil močan, ampak vedno kot odgovornost, kot nekaj težkega in obremenjujočega. Kot nekaj, ob čemer se mora človek vsak dan vprašati: ali sem temu ustrezal?

»Tudi pri veselem vzklikanju množic sem vedno vedel, da ljudje pač ne mislijo tega ubogega možička, ampak gotovo tistega, ki sem ga zastopal. V tem oziru mi ni težko, da sem se temu odpovedal.«

Potem ko tisoč let noben papež ni odstopil in je bila to tudi v prvem tisočletju izjema, je bila odločitev za to potezo težavna, priznava Benedikt, a mu je bilo tako jasno, da mora to storiti, da ni doživljal težkega notranjega boja. Odločitev je dozorela leta 2012 po potovanju v Mehiko in Kubo, ki ga je zelo utrudilo; čutil je, da potovanj in vseh drugih obveznosti ne zmore več, da se ne čuti sposobnega. Ni šlo za to, pravi, da bi bil razočaran nad lastnimi ljudmi, zaradi katerih so tajni dokumenti z njegove mize prišli v javnost in je nastala afera vatileaks, in tudi ni šlo za beg.

Služba kot služba

O očitkih, da se je papeštvo z njegovim odstopom sekulariziralo, da je postalo služba kot vsaka druga, odgovarja s primerjavo s škofi. Tudi ti nekoč niso smeli odstopiti, v novejšem času pa to morajo storiti, ko dopolnijo 75 let starosti. »Papež ni nadčlovek in ne stori zadosti že kar s svojim obstojem, ampak mora seveda tudi izvajati funkcije. Če odstopi, še vedno v notranjem smislu ohranja odgovornost, ki jo je prevzel, ne ohranja pa vloge. V tem pogledu bomo počasi razumeli, da papeštvo ni izgubilo ničesar od svoje veličine, tudi če človeškost službe morda razločneje stopi v ospredje.«

Konklave po televiziji

Takoj po odstopu se je Benedikt z najožjimi sodelavci za krajši čas preselil v papeško poletno rezidenco v Castel Gandolfo, kjer so po televiziji spremljali konklave.

Z dosedanjim Frančiškovim službovanjem je zadovoljen in tudi ne vidi preloma s svojim papeževanjem. So novi poudarki, ni pa nasprotij, pravi. In še: »Nova svežina v Cerkvi, nova veselost, nova karizma, ki nagovarja ljudi, vse to je nekaj lepega.«

Na vprašanje, ali ga Frančišek kdaj vpraša za nasvet, odgovarja: »Na splošno za to ni nobene priložnosti. O določenih stvareh me je vprašal, tudi glede intervjuja, ki ga je dal reviji Civiltà Cattolica. Dobro, to seveda storim, rad izrazim svoje mnenje. Toda večinoma sem zelo vesel, da običajno nisem vključen.«

Izvolitev Bergoglia presenečenje

Izvolitev Bergoglia za papeža leta 2013 ga je presenetila, a zaradi starosti ga je presenetila tudi lastna izvolitev leta 2005, pred tem konklavom pa je sodeloval že v dveh. Mislil si je, če je pravilo, da škof neha pri 75 letih, ne bo vendar rimski škof začel pri 78. Ratzinger sam si je takrat želel upokojitev.

Zavedanje, da pred sabo zaradi starosti nima dolgega papeževanja, je vplivalo na to, da se ni lotil dolgoročnih, velikih organizacijskih sprememb v Cerkvi in Vatikanu, obenem pa priznava, da je menil, kako za to ni pravi trenutek in da nima posebnih organizacijskih sposobnosti. Frančišek je po njegovi oceni mož praktične prenove, dolgo je bil nadškof, ima izkušnje, že prej je bil predstojnik pri jezuitih in ima seveda tudi pogum za organizacijske reči.

Čeprav je bil Bergoglio eden od resnih kandidatov že v prejšnjem konklavu, si Ratzinger ni mislil, da je med ožjimi kandidati tudi po njegovem odstopu. Ko je po televiziji slišal njegovo ime, je bil sprva še negotov. »Ko pa sem nato videl, kako je govoril z Bogom in ljudmi, sem bil res vesel. In srečen.« In kakšne so bile misli nekdanjega papeža, ko se je njegov naslednik pojavil na balkonu Petrove bazilike, oblečen v belo? »No, to je njegova stvar. Saj smo bili v belem tudi mi. Mocete pa ni hotel imeti. To se me sploh ni dotaknilo. Zelo pa se me je dotaknilo, da me je hotel poklicati, še preden je šel na balkon, a me ni ujel, ker smo bili ravno pri televiziji. Dotaknilo se me je, kako je molil zame, trenutek zbranosti, nato prisrčnost, s katero je pozdravil ljudi, tako da je iskra tako rekoč takoj preskočila. Saj ga res ni nihče pričakoval. Jaz sem ga seveda poznal, a nisem mislil nanj. Zato je bilo zame veliko presenečenje. A takoj nato je vžgal način, kako je molil in kako je ljudem spregovoril do srca.«

Popravek Benedikta

Pravijo, da Bog vsakega papeža nekoliko popravi v njegovem nasledniku. V čem je Benedikta popravil Frančišek? »Da, rekel bi, da z neposrednim pristopom k ljudem, to je, mislim, zelo pomembno. Je pa vsekakor tudi papež premisleka. Ko berem apostolsko spodbudo Evangelii gaudium ali tudi intervjuje, vidim, da je razmišljujoč človek, nekdo, ki se duhovno ukvarja z vprašanji časa. Hkrati je nekdo, ki zelo neposredno pristopa k ljudem in je navajen biti vedno med njimi. Ne prebiva v apostolski palači, ampak v Domu svete Marte, ker hoče biti vedno obdan z ljudmi. Rekel bi, da to lahko dosežeš tudi zgoraj (v apostolski palači), daje pa nov poudarek. Morda jaz v resnici nisem bil dovolj med ljudmi. Rekel bi še, da ima tudi pogum, s katerim rešuje probleme.«

Očitki

Benedikt je deležen očitkov, da je še kot prefekt kongregacije za nauk vere (od 1981 do 2005) in pozneje prikrival stvari v zvezi s spolnimi zlorabami. To je večkrat zanikal in odločno tudi to pot. »Kot prefekt kongregacije za verski nauk sem posegel takoj, ko so stvari prišle do mene. Najprej sem naložil pristojnost kongregaciji za duhovščino, toda videl sem, da tam ni potrebne strogosti, zato sem pristojnost dodelil kongregaciji za verski nauk. Zavedal sem se, da je to težka naloga, da bomo deležni kritike, a tudi tega, da imamo ljudi, ki bodo to mogli bolje obvladati. To, da zadevo obravnava kongregacija za verski nauk, naj bi bilo tudi znamenje, da je ta naloga za Cerkev najbolj prednostna. Da je v Cerkvi umazanija, vemo od nekdaj. Toda vse, kar mora človek kot vodja kongregacije za verski nauk prebaviti, je res zelo obsežno.« Kot papež je zaradi spolnih zlorab odpustil okoli 400 duhovnikov in opredelil cerkvenopravne podlage, da bi na odgovor poklicali škofe in kardinale, ki se upirajo razčiščevalnemu delu.

Frančišek se je lotil tudi temeljite prenove vatikanske banke IOR (Istituto per le Opere di Religione), zloglasne zaradi netransparentnega poslovanja, pranja denarja, računov mafijcev in drugih oporečnih ljudi ... Benedikt pravi, da je bila banka zanj od začetka veliko vprašanje in da jo je skušal prenoviti. »To ne gre hitro, ker se mora človek sam vpeljati v delo. Pomembno je bilo, da smo banko vzeli iz dotedanjih rok. Morali smo najti novo vodstvo. Iz mnogih razlogov se je zdelo pravilno, da za šefa ne postavimo več nobenega Italijana. Lahko rečem, da sem z baronom Freybergom našel zelo dobro rešitev. Temu se pridružujejo zakoni, ki so bili vpeljani pod mojo odgovornostjo, da bi na primer izključili pranje denarja. To je mednarodno zelo priznano. Vsekakor sem precej storil za reformo banke IOR. Okrepil sem tudi obe mednarodni komisiji, ki naj jo nadzorujeta, in ugotovili sta občuten napredek. Čisto na tihem sem se ukvarjal z zakonodajo in mnogimi konkretnimi rečmi. Mislim, da se zdaj lahko na to navežejo in nadaljujejo.«

Vatikanske spletke, jasno

Afera vatileaks je izbruhnila, ko je Benediktov sobni služabnik Paolo Gabriele ukradel zaupne dokumente in jih po različnih kanalih spravil v javnost. Kdo ga je k temu nagovoril oziroma ali je imel pri tem sodelavce, še danes ni jasno. Ali je Benedikta pretreslo, da v Vatikanu v tako velikem obsegu obstajajo nevoščljivost, ljubosumnost, karierizem in spletke? Da to obstaja, se ve, pravi Benedikt. »Moram izrecno povedati, da vse to sicer obstaja, toda to nikakor ni celoten Vatikan. Je toliko zares dobrih ljudi, ki delajo z vso predanostjo od jutra do večera. Poznam toliko dobrih, da moram reči, ja, s tem se je treba pač sprijazniti. V organizmu z več tisoč ljudmi je nemogoče, da so samo dobri.«

Gejevski lobi

Je Benedikt XVI. vedel za gejevski lobi v Vatikanu, o katerem je javno spregovoril Frančišek? »V resnici so mi naznanili skupino, ki pa smo jo medtem razbili. V poročilu trojne komisije je zapisano, da je komisija odkrila eno skupino, štiri, pet ljudi morda, majhno skupino, ki smo jo razpustili. Ali spet kaj nastaja, ne vem. Vsekakor pa ni tako, da bi takšnih stvari kar mrgolelo.«

Ratzingerja, ki je bil živahen in vesel le v zgodnjih otroških letih, odtlej pa ima rad mir in tišino ter najraje od vsega ob pisalni mizi ali ležeč na divanu premišljuje in piše teološke knjige, ki ni družaben in tudi obeduje rad sam, so izčrpavali pogovori z vedno novimi ljudmi, državniki, politiki, škofi, in to v tujih jezikih. Še iz šole obvlada latinščino, italijanščine se je učil med službovanjem v Rimu z govorjenjem, osnov francoščine se je učil eno leto v šoli, angleščine se je učil s ploščami, a sam pravi, da v tujih jezikih razen v latinščini ni suveren.

Agnostiki in Putin

Rad pa se pogovarja z agnostiki, ki se priznavajo za ateiste, z levimi, če pošteno govorijo in mislijo, ne pa tudi s fanatiki, ki so samo funkcionarji in trosijo svoje funkcionarske parole. Dokaj zanimivo mu je bilo srečanje s Putinom, ki po Benediktovih besedah perfektno govori nemško. »V pogovoru nisva šla globoko, vendar mislim, da – seveda kot človek oblasti – vendarle čuti nujnost vere. Je realist. Vidi, da Rusija trpi zaradi propadanja morale. Tudi kot patriot, domoljub, kot nekdo, ki hoče Rusijo spet narediti za velesilo, vidi, da uničenje krščanstva pomeni resno grožnjo za uničenje Rusije. Človek potrebuje Boga. To vidi čisto očitno in to gotovo tudi notranje čuti. Tudi zdaj, ko je papežu Frančišku izročil ikono, se je najprej pokrižal in poljubil ikono …«

Že preden je bil izvoljen, je hrepenel po premišljevanju in molitvi. Ali zdaj to lahko počne? »Ne povsem. Prvič to ni mogoče zaradi duševne moči, ker preprosto notranje nisem dovolj močan, da bi se stalno izročal Božjim in duhovnim rečem, nato pa tudi zaradi zunanjih okoliščin, ker dobivam obiske. Zdi se mi tudi celo dobro, da se srečujem z ljudmi, ki danes vodijo Cerkev ali imajo vlogo v mojem življenju, in ostajam pravzaprav zasidran v človeških rečeh. Po drugi strani pa mi pojemajoča telesna moč ne dopušča, da bi vedno ostal tako rekoč na višini.«

Dvomi

Ratzinger priznava, da se je tudi sam soočal z dvomi in si zastavljal vprašanja. »Človeka pač vedno znova glede na položaj obide težava, kako neki je zdaj z Bogom. Vpraša se, zakaj je toliko zla in tako naprej, kako je to združljivo z Njegovo vsemogočnostjo, z Njegovo dobroto.«

Benedikt XVI. sebe ne vidi kot neuspešnega papeža, se pa racionalno zaveda svojih šibkosti. Praktično vladanje mu ne leži toliko, pravi, morda je v resnici bolj profesor, nekdo, ki preudarja in premišljuje duhovne reči. Resda so bili v času njegovega osemletnega papeževanja škandali, toda to je bil tudi čas, pravi, ko je veliko ljudi na novo našlo pot k veri in se je dogajalo veliko pozitivnega.

Napreden ali nazadnjaški

Ratzingerju so kot prefektu kongregacije za nauk vere očitali konservativnost, trdoto, imenovali so ga Panzer kardinal. A na tem mestu nikoli niso teološko napredni ljudje, tudi zdaj pod Frančiškom ni. Sam Ratzinger, ki je pri svojih 35 letih kot teolog sodeloval tudi na drugem vatikanskem koncilu, kjer sta se spopadali progresivna in konservativna struja, zase pravi, da je pripadal progresivni. A o tem lahko najbolj kompetentno sodijo teologi sami na podlagi Ratzingerjevih teoloških razprav in knjig.

Dejstva

Za laike in za zgodovino pa štejejo oprijemljiva dejstva. Benedikt XVI. se ne bo zapisal v zgodovino samo zaradi svojega odstopa, ki je bistveno spremenil Petrovo službo, ampak tudi s tem, da je bil prvi papež, ki se je udeležil protestantskega bogoslužja, zgodovinsko dejanje brez primere je, da je obiskal kraj, kjer je deloval Luter. In to še ni vse. Protestanta je postavil za predsednika papeškega sveta za znanost, muslimana pa imenoval za profesorja na papeški univerzi Gregoriana, kjer poučuje Koran. Odpravil je poljub roke, v grbu mogočno papeško krono je nadomestil s preprosto škofovsko kapo. Dejstvo pa je tudi, da nihče razen njega ni bil z več kot tremi desetletji tako dolgo na vrhu največje in najstarejše institucije na svetu.