Tiskane izdaje
Prvi okoljski aktivist zasavskega Eko kroga, ovčerejec iz Ravenske vasi nad Zagorjem, ekotrn v peti multinacionalke Lafarge, »neizprosni stari znanec« uradnikov na agenciji za okolje in okoljskem ministrstvu, mož, ki je sredi ceste sedel na tla pred vladno limuzino in prisilil takratnega premiera Boruta Pahorja k »okoljskemu« dialogu iz oči v oči, je letošnji dobitnik Goldmanove okoljske nagrade.
Kot edini Evropejec je v torek nekaj po drugi uri zjutraj po našem času Macerl stopil na globalni okoljski oder Operne hiše v San Franciscu in postal eden od šesterice letošnjih in eden od več kot 170 Goldmanovih nagrajencev v 27-letni zgodovini podeljevanja največjih svetovnih okoljskih priznanj, ki jih sklad, tega sta leta 1989 ustanovila Richard in Rhoda Goldman, vsako leto podeli najzaslužnejšim aktivistom šestih naseljenih celin. Letošnji nagrajenci prihajajo iz Avstralije, Konga, Gvatemale, Indije, Slovenije in Združenih držav Amerike, vsi pa so zmagovalci dolgotrajnega boja zoper načrte velikih onesnaževalcev.
Kakšen je občutek po vseh teh letih boja, ko se zapirajo veliki onesnaževalci v vaši okolici, zlasti Termoelektrarna Trbovlje in Lafarge Cement?
Diha se veliko lažje.
Kaj je bilo v dimu, se ne ve. Foto Polona Malovrh/Delo
Dobesedno diha?
Dobesedno in v prenesenem pomenu. Pri nas ni tako, da bi malo sedel in plitvo dihal, imamo strme kmetije, za obdelavo zelo zahtevne, naj bo to delo na ograji ali pri košnji, ravnine ni veliko, s traktorjem se ne da narediti skoraj nič. Veliko je ročnega dela, veliko je hoje, ovčereja je precej delovno intenzivna panoga. Če delaš v zdravem in prijetnem okolju in če rad delaš, je to užitek. Prej je bila vsak dan posebej muka, da moram trpeti to, kar mi počnejo. Po drugi strani pa je bila velika tudi skrb za otroke, za zdravje, za okolico, videlo se je, da nam uničujejo vse, od gozda do sadnega drevja in poljščin, pravzaprav prihodnost kmetije, ki se ne more primerjati z velikimi ravninskimi kmetijami. Naše kmetije lahko konkurirajo le z dodano vrednostjo, preskrbo z ekološko in zdravo hrano, ki jo znamo tudi postreči in prodati neposredno porabniku. Za to pa je pogoj čisto in prijetno okolje, kamor bodo ljudje radi prihajali. Meni so to v osnovi odvzeli, danes pa nam je ta možnost dana in jaz z vsemi močmi delam v to smer.
Vas je v kateri koli točki, glede na to, da Slovenija zdaj vsepovsod razglaša svojo zeleno bit, katera koli državna ustanova v vseh teh letih razumela in vam pomagala?
Sodišča so na koncu pravilno razsodila. To je zelo pomembna podrobnost. Če bi pravna država padla še na tej stopnji, bi človek v neki fazi začel razumeti terorizem. Varuhinja človekovih pravic nam je tudi stala ob strani in opozarjala na nepravilnosti po svojih močeh. Podprli so nas tudi določeni zdravniki, pričakoval sem jih sicer več. Tu pa se kar konča. Organizacije, na katere smo najbolj računali, ki so plačane za to, da varujejo okolje in ljudi pred prekomernim onesnaževanjem in da izdajajo dovoljenja, ki so prilagojena določenemu okolju, presojajo, kaj je v določenem okolju sprejemljivo in kaj ne, pa so več kot deset let vodile napačne postopke, gledale stran pri največjih krivicah. Birokrati v njih niso razumeli niti tega, da je leto 2007 dve leti pozneje kot leto 2005, niso razumeli dokumentov, da naprava nima dovoljenja za sežig petrolkoksa, temveč za sežig premoga. Prilagajali so, lagali, goljufali in bili pristranski – vse za to, da bi ta tovarna dobila okoljevarstveno dovoljenje. Na vse mogoče načine je tu kapital igral glavno vlogo, v vsej tej zadevi so se vključevali glavni piarovci, kot sta Andrej Drapal in Franci Zavrl, vključevala se je francoska ambasada, Evropska banka za razvoj, ki je bila lastnica, je naročala svoje študije in z njimi pritiskala na takratnega ministra za okolje Roka Žarniča. Da je sežig odpadkov v redu, so trdili celo 14 dni prej, preden je bila študija gotova. Človek bi se zjokal.
Zdaj sem srečen, da nam je uspelo, vendar pa sem ob tem tudi v velikih skrbeh, ko vidim druge. Vsak dan sem v stikih z Eko Anhovo, kjer se to še dogaja. Če gledamo, kaj se dogaja, ugotovimo, da odgovorni na agenciji za okolje (Arso), ministrstvu za okolje in prostor (MOP) in vladi poskušajo na vse mogoče načine izigrati civilno družbo, jo umakniti iz postopkov, ji ne dajo možnosti sodelovanja v postopkih. Spreminjanje zakonodaje gre v to smer, okoljska dovoljenja so postala trajna. Dokler parlament tako deluje, da so se zvečer sposobni prešteti, ignorirati vse dokaze in spregledati napačne prevode evropske dokumentacije, pa za to nihče ne odgovarja, se ne bo nič spremenilo.
Mogoča lokacija nove lakirnice Magne Steyr. Foto Tadej Regent/Delo
Saj to se kaže na vseh področjih, denimo pri umeščanju novih tovarn in cest na kmetijska zemljišča.
Če bi pristojne ustanove vlade pri načrtovanju sodelovale z okoljskimi organizacijami, takšne luknje v Tešu 6 ne bi bilo. Okoljske organizacije so že zdavnaj izračunale, kakšna napaka bo ta projekt in kdo bo plačeval zanj. Ta ista politika pa nas, nasprotno, na vse načine skuša prikazati kot ekoteroriste in kot nepotrebno birokratsko oviro, ki državi meče polena pod noge, ko ustvarja nova delovna mesta in ko polni proračun. Prikazujejo nas kot najhujše zaviralce razvoja in onemogočajo kakršen koli civilni nadzor nad projekti. Po drugi strani pa vsi vemo, kakšne neumnosti počnejo, od polnjenja bančnih lukenj naprej.
Država ima okoljske aktiviste za nepotrebno birokratsko oviro, gospodarstveniki za zaviralce razvoja, delavci pa v vas vidijo zlo, ki zapira tovarne. Kaj ste torej?
Piar »nasprotne strani« je zelo spreten, zelo močan in sploh zadnje čase zelo dela na tej točki, okoljske aktiviste označiti za vse to – zaviralce, oviro in ekoteroriste. To pomeni, da smo na zelo nevarni točki. Okoljske organizacije se moramo zelo potruditi, da pokažemo pravo ogledalo »pripovedovalcem« takih zgodb.
To dela tudi vlada …
To je ključno. Spomnimo se samo ministra za gospodarstvo, ki si je privoščil govoriti o ekoteroristih. Čez dva tedna pa je bil na turističnem sejmu v Nemčiji povsem drug človek, govoril je čisto drugače, o pomenu zelenega turizma za Slovenijo.
Kakšen je zdaj odnos z nekdanjimi zaposlenimi v Lafarge Cementu?
Mi v bistvu nikoli nismo imeli nobenega dialoga, kontakta ali konflikta z delavci. Vemo, kaj je delavec v tovarni. Delavec pride in mu naročijo, kaj bo ta dan delal, in za to na koncu meseca dobi plačo. Vodstvo pa mora voditi tovarno tako, da bodo delavci še dolgo delali in pošteno zaslužili svoj kruh, da bodo delali v zdravem okolju, da bo zdravo tudi okolje okrog tovarne in da bo ta delala dobiček. Logično je, da z delavci nismo imeli dialoga, čeprav sem jasno povedal, da če me ta trenutek pokličejo v delavski dom v Trbovljah in rečejo, da je dvorana polna delavcev in njihovih družin, pa vseh drugih, ki imajo kar koli proti meni, bom ta trenutek vstal, odšel tja, se usedel na stol in odgovarjal na vprašanja, dokler bom lahko fizično tam sedel. Imam povsem čisto vest. Mi smo se celo borili za nova delovna mesta, ko smo predlagali zamenjavo energenta in da bi država skozi zelena naročila kupovala cement iz Lafargea. Če bi tu začeli uporabljati plin, bi ohranili delovna mesta, cement bi bil malo dražji, vendar bi ga država tudi malo bolje plačala, ker bi dobila bolj zdrave ljudi in okolje. A to niti enega niti drugega ni zanimalo. Vedeli so namreč, da če kuriš odpadke, delaš iz dreka zlato. Pri tem nastajajo veliki dobički, ki se jih da tudi skriti, z njimi narediti kaj drugega, ni vse tako transparentno kot pri plinu.
Je pa dejstvo, da so nas vseskozi obtoževali, ko so imeli 350 delavcev, pa tudi, ko so število zaposlenih zmanjšali na 180 in imeli med tri in osem milijonov evrov čistega dobička. Potem so sežigali odpadke, pa so število zaposlenih zmanjšali na 120, pa so nas spet obtoževali. Ob tem, da so že leta 2003 razkrili, da gredo v avtomatizacijo in zmanjšanje števila delovnih mest. To pomeni največ 80 zaposlenih. Najhuje pa je, da se ob takih dobičkih niso domislili, da bi delali še kaj drugega. Lahko bi delali cementne izdelke, strešnike. Zakaj niso odprli kakšne hčerinske družbe za to? To kaže, da niso imeli niti najmanjšega namena odpirati novih delovnih mest. So pa delavce dobro preparirali s tem, kdo in kaj smo mi. Zdaj jih srečujem, nekaterim je vse jasno, se razumemo in smo prijatelji, so pa tudi ljudje, ki imajo še vedno sprane možgane.
Nekateri razumejo, drugi ne. Foto Voran Vogel/Delo
Lafarge Cement že dve leti ne obratuje. A lokacije očitno ne mislijo opustiti, vztrajajo pri okoljevarstvenem dovoljenju, sicer brez sežiganja, in zelo dobro trgujejo z emisijskimi kuponi. V letu 2015 so imeli s tem 1,7 milijona evrov dobička.
Že pred leti smo opozarjali, da jim država podeljuje ogromno emisijskih kuponov, ki imajo na trgu svojo ceno. Ker ne obratujejo, imajo presežke kuponov. Ne da karkoli delajo, z njimi krasno služijo. Kar je hud paradoks. V isti sapi, ko Lafarge toži državo na upravnem sodišču, mu država podeljuje na milijone kuponov. Človek se vpraša, ali imamo tako nespretno politiko ali pa so tako spretni, da gre denar v določene žepe. V Lafargeu se celo hvalijo, da kujejo dobičke iz kuponov. Ne moti me, da v Lafarge Cementu v Trbovljah ostane logistična baza, kjer bodo pretovarjali cement, vse dokler se peč ne vrti. Če se peč vrti na plin, tudi ni težav. Drugače pa je s petrolkoksom, ki je odpadek. Lastniki Lafargea imajo smolo, da so kupili tovarno v neprevetreni ozki dolini, najslabšem mogočem mestu, kjer več kot tretjino leta »visi« inverzijski pokrov.
Njihova smola je tudi vaš gozd, ki je omogočil ves ta boj, vaš status stranskega udeleženca v postopku pridobivanja okoljevarstvenega dovoljenja.
Kolikokrat smo bili izigrani, nalagani, prevarani! A v ključnih trenutkih se je sreča vedno obrnila v naš prid. Brez dvoma ima gozd nad hišo samo eno funkcijo, da drži zemljo, da varuje pred erozijo, plazovi … V njem so le še gozdni plevel in invazivne vrste, ki zdržijo onesnaževanje, ki ga je producirala industrija spodaj. Vse gospodarske vrste v njem so se posušile in gozd nima nobene vrednosti več. Daleč največjo vrednost je dosegel, ko smo ugotovili, da ga košček sega v vplivno območje Lafarge Cementa. Ta košček nam je omogočil, da smo postali stranka v postopku, da sta se Eko krog in občina Zagorje lahko aktivno vključila v postopke in da smo skupaj pokazali na krivico, ki se nam je godila.
Vse skupaj pa se je začelo zaradi enega samega človeka v cementarni, ki je ponižal 23-letnega kmetovalca na začetku poti in ki se mu ni zdelo vredno pogovarjati se z njim o »nepomembni gozdni zaplati«.
Tudi če ne bi bilo mene, bi boj proti Lafarge Cementu bil. Ljudje, s katerimi se skupaj borimo, bi ga gotovo vodili, čeprav najbrž drugače. Ko sem mlad prevzel kmetijo, sem se šel pogovorit tudi v cementarno, kakšne načrte imajo z razvojem. Hotel sem kmetovati, a razmere so bile pred četrt stoletja nevzdržne, sproti so mi uničili vse, kar sem naredil. Želel sem vedeti, ali sploh načrtujejo nove filtre in menjavo energenta in kdaj. Pri tem sem naletel na strahovito aroganco pravnika. Čez leta, ko sem se na občini Trbovlje vključeval v postopek menjave mazuta s premogom oziroma, kot se je izkazalo kasneje, s petrolkoksom, je bil takratni župan obenem direktor cementarne.
Doživljati take postopke in posmeh …
Ob njih v nekem trenutku začutiš, da je krivica, ki ti jo delajo, prevelika. In ugotoviš, da imaš le dve možnosti: živeti kleče ali se upreti. Klečal nisem nikoli rad, torej … A šele v Eko krogu sem srečal prave ljudi za upor, sposobne, z znanjem in toliko energije, da smo na sodišču dosegli zmago.
Po konvencijah bi morala biti javnost vključena v postopke od začetka, sodišča potem ne bi imela veliko dela.
Okoljske organizacije bi se morale najmanj enkrat, če ne dvakrat na mesec sestajati z vodstvi MOP, Arso in vlade, da bi skupaj načrtovali posege v okolje, od avtocest do železnice, Teša in sežiga odpadkov. Okoljske organizacije namreč ne ščitijo le okolja, varujejo tudi proračun. Tega lahko oplemenitiš skozi zdravstvo in drugo, če delaš dobre projekte. Če delaš neumnosti, kot so jih počeli v zadnjih letih, bo v proračunu vedno luknja.
Vse težave sistema in družbe se da najbolje razložiti ravno s poglobitvijo v okoljska vprašanja. To zadeva vse ljudi, ne glede na levo ali desno usmeritev.
Vseeno je, v kateri politični stranki si, ali si mlad ali star, bel ali črn, okoljska politika dejansko zadeva vsakogar. Tudi tistega, ki ga še ni, ki šele prihaja.
In tudi denar.
Saj je vse povezano z denarjem. Imamo eno ogromno prednost, ogromen dar ima ta Slovenija, od gozdov do vode, prečudovite narave, ki bi jo dejansko lahko izjemno dobro tržili, če bi jo najprej znali zavarovati. Če pa bomo imeli figo v žepu, kot naši ministri in politika, ki na turističnih sejmih promovirajo zeleni turizem, ko umeščamo nove tovarne, avtoceste, teše, lafargee in drugo, pa je kapital prvi, zemlja, kmet in voda pa zadnji. Uspeh pa je zapis vode v ustavo.
To je zgolj osnova.
Res je le osnova, vendar je hvalevredna. Slovenija je sicer pod vplivom tega, da se je svet v zadnjih letih turistično spremenil, da ljudje ne hodijo več v države, kamor je prej hodilo veliko ljudi, posledično je Slovenija dobila veliko turistov. Če pogledamo turistični razvoj, denimo Ljubljane, kaj se dogaja na Bledu, Bohinju, na obali, v Postojnski jami in drugod, se je ogromno naredilo. Imamo pa težavo; ta mesta bodo počasi preveč zasedena, ljudem, ki tam živijo, bo to počasi presedlo.
Mi nismo država za množični turizem, smo država za visokokakovostni, višjecenovni doživljajski naravni turizem.
To. Če si predstavljaš izlet Slovencev z avtobusom v Črno goro in Makedonijo, kjer jih 10 do 14 dni vozijo od lokacije do lokacije, vodijo v hribe, na jezera, vse jim pokažejo, ljudje jedo in pijejo lokalne pridelke. Sta v Sloveniji kdaj srečala avtobus ameriških, nemških ali angleških turistov, ki bi jih bila neka slovenska agencija sposobna naložiti v Luki Koper, v Ljubljani ali v Portorožu, pa jih voditi 10 do 14 dni od točke do točke v Sloveniji, tudi v Zasavje? Prepričan sem, da ko bi prišli v Zasavje, ko bi jim povedali tudi ekološko zgodbo Zasavja, jim ponudili našo kulinariko, naše hribe in naše razglede, kakšen treking, bi čisto vsak turist odšel z zelo dobrimi občutki. Na Dolenjskem bo doživel enako pa na Gorenjskem, v Beli krajini, na obrobju, kjer tudi ljudje potrebujejo dodaten dohodek. Tako bi tudi razbremenili preobljudena mesta. Nekdo mora to le organizirati.
Ste v Eko krogu rešili dilemo, ali je Eko krog enako Uroš Macerl in obratno?
Vsi, ki vedo, kako deluje Eko krog in kako mislijo ljudje v njem, da smo torej ekipa, ki deluje povezano, to dikcijo razume na edini mogoč način: da en sam človek v tej zgodbi ne pomeni nič. Je pa res, da se moje ime kot stranke v postopku pojavlja v vseh dokumentih, da se podpisujem pod dopise Eko kroga, ker sem predsednik, da predstavljam, kar dela Eko krog. Ta stavek lahko zato pomeni le eno: da ga ni človeka, ki bi sam zmogel, kar je zmogel Eko krog. Ni ga, ki bi lahko sam kljuboval multinacionalki in državi, EBRD, kapitalu. Zato je Uroš Macerl enako Eko krog. Skozi moja usta prihaja, kar dela Eko krog: trudim se, da tisto, kar naredi Eko krog, čim bolje povem ljudem, sodnikom, javnosti. Če to naredim slabo, pomeni, da so se moji kolegi trudili zaman. Pri tem moram dati stvarem svoj obraz, svoje ime in tudi nekaj hrbtenice, in ko srečujem ljudi, ki ne mislijo tako kot jaz in Eko krog, je treba to pač nositi s seboj.
Vse je treba nositi s seboj. Foto Jure Eržen/Delo
Vas je okoljski aktivizem, zaradi katerega vas zdaj kujejo v zvezde, kdaj drago stal – če odmislimo prerezane pnevmatike na avtu po ekološkem shodu Zasavcev 2010 v Ljubljani?
Niti ne, na koncu je vse nagrada. Pred tem shodom se je zgodilo nekaj, s čimer ta trenutek še nočem v javnost. Bila je velika in tudi malce boleča izkušnja. Zanimivo je bilo tudi po protestu. Ko so vsi odšli, je k meni pristopil človek, odgovoren za varnost na shodu, in rekel, da bo treba napisati kazen, ker je bilo na shodu veliko več ljudi, kot je bilo prijavljenih. A napisal bom kar najmanjšo, je dodal. Iztegnil je roko, rekoč: »Čestitam vam, saj za vami ni ostala niti ena plastenka ali pločevinka.« Res, ulica je bila čista, le moj avto na parkirišču je bil na tleh. V tej zgodbi je bilo veliko hudih stvari. A srečal sem toliko dobrih in poštenih ljudi, da sem lahko za vse samo hvaležen.
Kakšen govor ste pripravili za nagrado vseh okoljskih nagrad?
Dolgo sem razmišljal, kaj lahko povem v treh minutah. Da povem celotno zgodbo o naši bitki, bi potreboval tri dni! Ker jih nimam, sem se odločil, da svetu povem samo tisto, kar je bilo v trinajstih letih v zgodbi zame najlepšega, da jim povem o spoznanjih, ki so mi šla najbolj pod kožo.
V predstavitvenem filmu je bil odlomek, ki vam ni bil najbolj na kožo pisan. Mnogi bi ga menda lahko napak razumeli.
Film je naredila čudovita ekipa iz ZDA. Normalno je, da v treh snemalnih dneh niso mogli razumeti vseh drobcev zgodbe, ki je trajala več kot deset let. Dvoje sem jih posebej prosil: naj vključijo več Eko kroga, ker je za uspeh zgodbe ključna skupina ljudi, ki jim je vselej uspelo zbrati toliko energije, da so se vedno znova dobili in iskali rešitev. Tudi ko so nas pohodili, izigrali, smo spet staknili glave. Ne glede na starost, na različne značaje, eni so bolj okoljsko radikalni, drugi bolj nežni, smo v teh letih postali prijatelji tudi zasebno. Tudi kakšen rojstni dan in novo leto smo praznovali skupaj. En tak posnetek, kako se znamo skupaj poveseliti, je bil tudi v filmu, a zelo blizu besedila o naši zmagi nad Lafargeem na sodišču. Ustrašil sem se, da bi kdo lahko pomislil, da je Eko krog, ko je dobil tožbo, naredil veselico. Da smo mi rajali, ko so drugi izgubili delovna mesta. Mi pa tako nismo nikoli funkcionirali. Ko smo dobivali tožbe, smo vedno razmišljali tudi o posledicah naše zmage za druge. V Sloveniji žal nobena zmaga ni tako gotova, da je naši politiki in kapital ne bi znali že v nekaj dneh izigrati in dati od sebe okoljevarstveno dovoljenje, ki bo še slabše od prejšnjega.
V vsem tem času ste morali imeti alternative za ta izgubljena delovna mesta, vsaj razmišljati ste morali o tem.
Seveda smo spremljali, kaj se dogaja z ljudmi v cementarni. Tovarni smo ponudili možnost zelenega cementa. Po drugi strani moram priznati, da je cementarna šla v pretežno mehko zmanjševanje števila zaposlenih z upokojitvami, poskušali so tudi s premeščanjem na druga delovna mesta in dajali dobre odpravnine. Pri tem so ravnali bolje kot marsikatera slovenska družba. Tu nismo mogli veliko posegati. Razmere sem zato skušal pogledati od daleč. Dejstvo je, da se je Zasavje desetletja razvijalo s težko industrijo, kar je posledica tega, da so pred stoletji ugotovili, da so tu znatne zaloge premoga. Zaradi tega je bila tu termoelektrarna, cementarna, zraven tovarna apnenca in steklarna, poleg pa še podporna industrija tej industriji, kar pomeni denimo strojno tovarno in mehaniko. Ker taka proizvodnja pripelje tudi veliko žensk, so postavili še Ipos, pa Mehaniko, Sveo, Delozo in še marsikaj, delovnih mest je bilo ogromno. V bistvu so te tri zasavske doline dobile bistveno več prebivalcev, kot so jih naravno sposobne preživeti.
Premog je prinesel težko industrijo. Zdaj tega ni več. Foto Jože Suhadolnik/Delo
Premoga pa je zmanjkalo oziroma je postal predrag.
Posledično so propadle še druge tovarne. Lokalna politika pa se je na to bolje ali pa slabše pripravila. Ko se je prvi rudnik zaprl in so vedeli, da te možnosti ni več, so v Zagorju obrnili list in v tej občini so se v 20 letih bistveno bolje razvijali kot v Trbovljah in Hrastniku, kjer so računali, da se bodo odpirali novi rudniki, da bodo gradili novo termoelektrarno. Občinsko politiko so pač vodili ljudje, ki so delali na ključnih položajih v elektrarni in v rudniku. Desetletja so bili vajeni, da živijo od državnega proračuna, saj sta termoelektrarna in rudnik vedno delala izgubo. Vsaka sprememba je bila grožnja za te ljudi, ki so imeli lepe plače po individualnih pogodbah. Če je za to, da se nič ne spremeni, treba kuriti odpadke, ne bodo nič premišljali. Videli smo, kam pelje avtomatizacija in vse drugo, peščica ljudi bi še vedno lepo živela, mi bi pa dobili vse drugo, zato smo se temu z vsemi silami uprli. Njihov piar pa je šel v šole, organiziral likovne natečaje, dajal nagrade. Naše otroke so učili ekologijo.
Kupili so tudi rešilca.
Drugi po učiteljih se lahko uprejo zdravniki. Zato jih je treba prej »kupiti«. Tako so donirali rešilca za bolnišnico, donirali so denar za porodnišnico, podpirali pa so tudi športna društva. S tem so posegli v vse pore skupnosti, v upravne odbore društev in drugega. Lahko so kandidirali svoje ljudi za župane in mestne svetnike. A hkrati, ko so vsem razglašali, da se njihove emisije pri 2000 stopinjah Celzija razgradijo v ogljikov dioksid in vodno paro, so dali na Arso vlogo za dovoljenje za 25-krat višje emisije organskih strupov in dobili dovoljenje za 20-krat višje emisije. To je ta obraz. Pridejo na soočenje s krajani, razložijo, da emisije niso nevarne, da je vse v skladu z evropsko zakonodajo, da ustrezne ustanove nadzirajo emisije, a da ne bodo nič naredili brez soglasja lokalne skupnosti. Ko to povedo, pa so vse vloge že na Arsu. Ko to doživiš večkrat, ugotoviš, da imaš opravka z najbolj pokvarjenim kapitalom, katerega interes je sežgati sto ton odpadkov na dan in zelo dobro zaslužiti, kako bo to vplivalo na zdravje, na naravo in na naše potomce, pa jih niti najmanj ne briga.
Star sistem s termoelektrarno se je podrl, čas je za novega. Foto Igor Zaplatil/Delo
Ste tudi eden od 26 zasavskih kmetov, ki jim je lani po enaindvajsetih letih uspelo dobiti 2,7-milijonsko tožbo proti štirim največjim zasavskim onesnaževalcem.
Eden najmlajših kmetov sem v tem primeru, veliko jih ni dočakalo razsodbe. Našim kmetom so škodo plačevali pred drugo vojno, pa za časa Hitlerja in v Jugoslaviji, po osamosvojitvi pa nič več. Naš cilj ni bil, da nam vsako leto dajo nekaj odškodnine, ampak da nam nehajo delati škodo. Dialog ni bil mogoč, tovarne so aroganco na sodišču kazale enaindvajset let; sodišča tovrstnih izkušenj niso imela, tovarne pa so imele močne odvetnike, ki so nas izčrpavali fizično, psihično in finančno. Škodo so prej izplačevali več kot štiristo kmetom, v tožbo nas je šlo le šestindvajset. Po enaindvajsetih letih so 43 dedičem plačali 2,7 milijona evrov. Toda profitirali so enaindvajset let odškodnin štiristo kmetom in – naredili dobiček! Spoznal sem, da jih nobena tožba ne bo prisilila, da se bodo okoljsko spremenili. Zato je bitka tekla še po drugi strani, v Eko krogu, ki je nastal leta 2005. Onesnaževalski piar pa me je ves ta čas prikazoval kot človeka, ki vse dela le za denar.
Ob vsem tem, kar ste povedali, se vam ne zdi vsaj malce paradoksalno, da dobite nagrado v državi, kjer potrebuješ za to, da postaneš predsednik, milijardo dolarjev in kjer se multinacionalke in finančne inštitucije mešajo z administracijo?
Absolutno se mi zdi paradoksalno, na glavo postavljeno. Saj ta svet je tako ali tako postavljen na glavo. V sklopu tega dogodka se gre vsako leto tudi v Belo hišo in se sestane s predsednikom ZDA, a letos Goldman bojkotira ta sprejem, kar je dobro. Kapital v ZDA deluje tako, kot deluje, in to je groza, da pa je nekdo ustanovil fundacijo, ki opozarja na svetovne okoljske probleme in jih svetovni javnosti prikazuje na največji mogoči način, je vsaj nekaj prav. V lastni državi nisem nikoli pričakoval, da bom kaj podobnega doživel, saj tudi nikoli nisem razmišljal, da bi kaj počel zaradi kakšne nagrade. O nominaciji nisem vedel nič, sestavili so jo znotraj Eko kroga in jo tako spretno skrivali, da do zadnjega trenutka nisem nič vedel.
Boj za čisto okolje in možnost zelenega turizma se nadaljuje. Foto Jure Eržen/Delo
