Tiskane izdaje
Komedija Moj ata, socialistični kulak še danes velja za najuspešnejšo slovensko po drugi svetovni vojni, po premieri leta 1983 v Drami SNG Maribor je doživela številne uprizoritve in tudi izjemno ekranizacijo v režiji Matjaža Klopčiča, v njej pa je kar nekaj antologijskih prizorov, ki jih poznajo vse generacije, tudi najmlajši. Moj ata, socialistični kulak je tudi med največkrat prevedenimi in v tujini uprizorjenimi slovenskimi dramskimi besedili.
Samoupravljavski vsakdan, o katerem spregovori tudi v spodnjem pogovoru, najuspešnejše odslikavajo komedije Ščuke pa ni, ščuke pa ne, Ščuka, da te kap, med novejšimi pa izstopajo Štajerc v Ljubljani, Politika, bolezen moja, Gospa poslančeva, Denis in Ditka, Čaj za dve, En dan resnice, Maister in Margareta, Za nacionalni interes, Aldo in Micika.
Je tudi mojster proze. Objavil je več kot dvajset del tako za odrasle kot otroke, med njimi so Pasja ulica, Mala, Prelesti prelesti, Samo roko daj, Starec za plotom, Grob pri Mariji Snežni, Pri Mariji Snežni zvoni, General: deset črtic o Rudolfu Maistru, Usodna privlačnost: pet novel o ljudeh in živalih, Golaž, reka in mostovi ... Ob 70. rojstnem dnevu je napisal avtobiografski roman Hvala vam, bogovi, za te blodnje.
Moja in starejša generacija ga pozna po dveh zbirkah, v katerih popisuje svoje otroštvo in odraščanje: Hotel sem prijeti sonce in Slišal sem, kako trava raste. Je tudi scenarist nepozabnih filmov, kot so Vdovstvo Karoline Žašler, Moj ata, socialistični kulak, televizijske nadaljevanke Mama umrla STOP, Ščuke pa ni, ščuke pa ne, Oblaki so rdeči, Kandidatka in šofer.
Letos so izšli dve njegovi novi deli, slikanica Škrlatne vile napoved: France Prešeren pri založbi Ajda in roman Nebesa pod Pohorjem (Litera), ter seveda nov ponatis Hotel sem prijeti sonce (Karantanija).
Kako živite te dni?
Hvala, dobro. Neko divje meso so mi izrezali na levi peti, pa skačem več po desni, kar je sicer bolj redko.
Ste letošnji prejemnik Prešernove nagrade.
Kje je že to! Listino nagrade sem oddal v domoznanstvenem oddelku Univerzitetne knjižnice Maribor, z denarjem sem poravnal neke manjše dolgove, enkrat več sem šel lovit ribe in lignje in smo na zunaj tam, kjer smo bili. No, nova obleka, srajca in čevlji so ostali. Nekaj malega napuha je tudi ostalo, vendar le zato, da lahko rečem prijateljema Brvarju in Jančarju: Vidita, nimata je samo vidva. Sicer pa mi je res malo nerodno in neprijetno, ne da bi se delal kmečko nevesto, ko me kje napovejo: »Povabili smo letošnjega Prešernovega nagrajenca.« Zmerom me ima, da bi protestiral: »Jaz sem Tone Partljič, ne nagrajenec.«
Seveda pa je spet fino tudi to, da me odslej ne bo več kaj prida zanimalo, kdo bo v prihodnje dobil veliko Prešernovo nagrado, ki je na Slovenskem neke vrste Nobelova nagrada. Tudi zavest, da sem prvi nagrajeni komediograf, mi še zmerom malo godi. A iz glave in mojega življenja je že izpuhtela, spet jo bodo omenjali v nekrologu, ampak tistega sam ne bom več bral.
Vaše odraslo življenje se je vseeno začelo z nekoč bolj spoštovanim poklicem, kot je danes – učiteljevanjem. Kakšen je bil Tone Partljič učitelj?
Moj ata, rojen leta 1914, in mama, rojena leta 1917, sta bila v otroštvu pravzaprav oba eni siroti, ata brez staršev, mama pa nezakonska hči in od devetega leta pri tujih ljudeh. Ata je imel menda štiri razrede osnovne šole, mama pet. Toda ona je bila najboljša v razredu, a je gospodarji niso pustili naprej, ata pa je bil najboljši v štircanju šole v Hočah, kakor se je takrat reklo špricanju. Rekel je, da se mu je najbolj zameril znani učitelj Milan Apih. Našla sta se torej kot hlapec in dekla pri hoškem kmetu Frangežu … Ko sta imela nas, otroke, sta bila skoraj obsedena od tega, da se moramo šolati, da ne bomo toliko trpeli kot onadva. Vendar se je brat hitro odločil za vajeniško šolo, midva s sestro pa sva se vpisala na učiteljišče in ga oba končala. In potem šla učit.
Imam torej sestro učiteljico, ki se je poročila z učiteljem matematike in fizike, njegova starša sta bila ugledna učitelja, imata dve hčeri, ena je profesorica likovnega pouka, druga brez službe pa magistra biologije. Moja žena je upokojena profesorica geografije, njena sestra matematike, brat pa učitelj razrednega pouka. Oba sta bila poročena z učitelji in nekaj njunih otrok je učiteljev … Ko se zberemo, nas je na kupu skoraj petnajst učiteljev. Biti komediograf med njimi tudi ni čisto lahko, saj zlasti ženski pedagoški svet natančno ve, kaj je vendar prav in kaj ne in kaj se spodobi in kaj ne. In ves čas pedagoško deluje.
Sam sem leta 1960 poučeval en dober mesec na enorazrednici Brezovec na Kozjaku, potem pa ostanek leta v Ribnici na Pohorju, po odsluženi JLA pa v Vuzenici in šest let na Sladkem Vrhu, torej skupno sedem učiteljskih let. Ves čas me je vleklo v nadaljnje študije in bil sem srečen, ko me je Branko Gombač povabil za dramaturga v SNG Maribor. V MGL in PG Kranj so mi takrat namreč že uprizorili dve gledališki igri in pisal sem kritike in poskuse gledaliških esejev. V resnici pa sem vedel zelo malo.
Naj povem, da sem se ob odhodu iz šole počutil zelo »osvobojenega«; sem sicer užival v razredu med učenci zlasti pri slovenščini in trpel v ženski socialistični zbornici. Ni čudno, da se nekaj mojih gledaliških del dogaja v učiteljski zbornici (Ribe na plitvini, Štajerc v Ljubljani, Tolmun in kamen), dovolj znana komedija Ščuke pa ni pa ironizira resnično samoupravno glasovanje za najboljšega učitelja na eni izmed šol, kjer sem poučeval. Glasovali smo tako dolgo, da je bil ravnatelj zadovoljen. Vendar sem dejanje iz previdnosti postavil v radijsko redakcijo in med novinarje. Seveda imam še zdaj mnoge stike s šolami, zlasti ko jih obiskujem ob podelitvah bralnih značk.
Prepričan sem, da imamo dobro šolstvo, tudi z zavidljivim materialnim stanjem, in to kljub stalnim kritikam. No, če sklenem to vaše vprašanje, naj povem, da so bili nekoč pisatelji duhovniki – protestantski pisci, Vodnik, Japelj, Gregorčič, Aškerc, Medved, Finžgar, Cajnkar …, ali pa pravniki, Prešeren, Tavčar, Mencinger, Kersnik, Pavček, Kavčič ... Po drugi vojni pa je prav veliko učiteljev »napredovalo« v pisatelje: Branka Jurca, France Bevk, Karel Grabeljšek, Leopold Suhodolčan, Ivo Rozman, Pavle Zidar, Kolmaničeva, Forstnerič, Božič ... No, v to skupino sodim sam. Danes je kajpada vse drugače.
Foto: Tadej Regent/Delo
Povedali ste nekaj, kaj pomeni biti komediograf v učiteljski družbi. Veliko so vas igrala poklicna gledališča, a tudi ljubitelji. Gledališka skupina Senovo že dolgo igra samo komedije, pod katere ste podpisani vi.Ja, včasih so me na veliko igrali, Kulaka na primer v dvajsetih gledališčih prejšnje države, v vseh jezikih, vključno z albanščino in madžarščino. Tudi Ščuko. Zdaj je drugače in sem za današnja domača gledališka vodstva neke vrste fosil. Sem pa najbolj igran avtor med ljubitelji. A mi ni zmerom prav, če me ljubitelji igrajo zaradi blagajne in zato, ker se publika reži. Toda tudi med njimi je največ takih, ki iščejo bistvo in sporočilo in »pošten smeh«, in vse več je izšolanih gledališčnikov, ki vodijo ljubiteljske skupine. Tudi zaradi brezposelnosti. Lani je na primer Dušan Mlakar zares inventivno zrežiral mojo zadnjo dramo Balada o Karolini Žašler v Šentjakobskem gledališču, ki se na odru povsem razlikuje od legendarnega filma.
A gledališka družina na Senovem je nekaj posebnega. Več kot dvajset let jo že vodi učiteljica Božena Ojsteršek. In čeprav sicer v šoli deluje predvsem kot vestna pomočnica ravnatelja, se na odru prerodi, postane drzna, iščoča, frivolna, poglobljena … Preigrali so vse moje komedije z velikim uspehom, tudi tiste, ki v gledališčih niso tako uspele, a ker so igrali že vse, Nasvidenje nad zvezdami pa kar dvakrat, zdaj tudi na moje prigovarjanje igrajo že Molièra ali kaj drugega. Ta igralska družina je res doma na sončni strani mojega srca, režiserka pa še zlasti. Imam pa še »svojo« skupino v Pekrah pri Mariboru.
Včasih se zazdi, kot da Slovenci ne vedo, kaj bi s komediografom. Bi držalo?
Mislim, da vemo, kaj bi z Linhartom in Cankarjem. Cankar je seveda bolj sarkastičen satirik kot komediograf, a je vseeno naše najvišje merilo. S polemiko Krpanova kobila je postavil tudi tisto spodnjo mejo, pod katero komedija ne sme. Kaj pa bi s komediografi kakor Alešovec, Ogrinec, Detela, Vombergar …, pa že ne vemo več. Tudi prav mladih komediografov pravzaprav ne vidim. Danes so tu tudi nekakšni performansi, plesni teatri, celo instalacije, stand up »komedije«, igrajo se predelave filmov in so naše komedije in še kaj v glavah vodstev starinski »literarni teater«. To je največja napaka, saj evropsko gledališče temelji na Sofokleju, Shakespearju, Molièru, Čehovu – torej pisateljih, za razliko od azijskih vrst gledališča. Seveda je mogoče »Hamlet mašina«, a najprej je bil Shakespearjev genij. Ni vsak režiser, ki mrcvari Molièra, že tudi Molière.
Zdaj že »starejši« Jovanović – oprosti, Dušan! – je posebno tehten »nezastarel« avtor, ki je tudi dober komediograf, a vseeno ni predvsem komediograf, gotovo premalo segajo po njem, podobno je z Jesihom in še kom. Matjaž Zupančič je seveda bliže urbanim groteskam, dober se mi zdi predvsem Vinko Möderndorfer. A znajo pisati.
Neinstitucionalne gledališke združbe me včasih pobarajo za kako komedijo, a povedo, da za največ tri osebe, s sceno in kostumi, ki grejo v prtljažnik, da bodo lažje »tržili« in ne bodo imeli stroškov, plačati pa tako ne morejo.
Hočete reči, da iz tega ne morejo nastati Matički, Pohujšanja, Revizorji, Sni kresne noči in, seveda, niti ne Moj ata, socialistični kulak …
Že večkrat sem povedal, da imajo v razvitih gledaliških okoljih gledališče komedij, na primer Comédie-Française v Parizu, Teater komedije in satire v Moskvi, Komedijo v Zagrebu, Sceno na Terazijah v Beogradu itd. Mi bi potrebovali Slovensko narodno gledališče – Komedijo z visokimi kriteriji. Špas teater seveda to ne more biti.
A tudi tega, ali imajo tri naša narodna gledališča kako odgovornost do naroda in slovenske literature, ne znamo definirati. No, sicer pa so nam v devetdesetih letih kulturni razumniki že davno razložili, da slovenskega naroda ni več, ampak smo se razvili v »nacijo«. Bi naj imeli slovenska »nacijina« gledališča?
Ampak sproščenega smeha – ki je na glavo obrnjena katarza, česar so se zavedali že Grki in o čemer pričata njihovi simbolni gledališki maski – slovenski razumniki ne poznajo oziroma se ga v gledališču nekako sramujejo. Učenim dramaturginjam je bilo v teatrih vedno nerodno, če se je publika glasno smejala. Da pa dobijo pri Slovencih komediografi tako težko kake nagrade, je jasno, ker smo pač raje nesrečni, zamerljivi, solznodolinski, zavistni in – oprostite – malo hlapčevski, kar je vedel že Cankar.
V Celju jih vsako leto podeljujejo …
Že, a morajo biti »žlahtne«. In to ravno komedije, čeprav je že Aristotel to pripisal tragediji, komediji pač ne … So Zborovalke, Lizistrata, Sen kresne noči, Zdravnik po sili, Pohujšanje »žlahtne« komedije? Za komedijo moraš biti svoboden in uporen in predrzen. In komedije niso za licemerce. No, morda moje zares kratkotrajno veselje ob nagradi izvira v spoznanju, da je imel upravni odbor Prešernovega sklada končno toliko smisla za humor, da je nagradil štajerskega komedijanta. Navsezadnje si zasluži vsak, ki tolikokrat nasmeje čemerne Slovence kot jaz, res neko nagrado. Fino, če je Prešernova, četudi bi lahko bila tudi terapevtska.
Dolgo ste bili po funkcijah v gledališkem svetu – a štirinajst let tudi poslanec v parlamentu.
Ne razumem, zakaj ljudje mislijo, da sta to dva Toneta, dva človeka ali dve dejavnosti, ki ne gresta skup. Svoje učiteljsko, gledališko in poslansko obdobje štejem za obdobje treh mojih zaposlitev. Če bi bil uspešen komediograf v državi, ki ima recimo štiristo gledališč, bi morda skrbel zase in za družino s pisanjem, v Sloveniji pa to ni mogoče, zato sta morala biti Dane Zajc in Saša Vegri bibliotekarja, Pavček in Kovič urednika, Forstnerič in Kolšek novinarja, Kralj in Blatnik profesorja itd. Moje službe so bile pač na šoli, v gledališču in državnem zboru. Kot poslanec nisem imel nobenih političnih funkcij. V vseh službah sem bil delaven in poskušal biti pošten. Kot poslanec se nisem prav nič bolj »prilagajal« – Cankar bi rekel »uvaževal razmer« – kot pred tem recimo učitelj in vodja gledališč. Ves čas sem bil en sam Tone Partljič. Ko sem bil poslanec, sem tudi napisal nekaj tranzicijskih komedij, nekaj knjig, ne ravno izjemne proze, ves čas sem bil podpredsednik ali predsednik Borštnikovega srečanja. Biti poslanec ne pomeni, da ne smeš biti tudi pisatelj, in tudi ne pomeni, da si manj pošten kot ljudje okoli tebe …
Če bi že delil svoje življenje na obdobja, bi jih takole: na otroška in dijaška leta v Pesnici, potem na službena leta, to pomeni podeželska učiteljska, gledališka leta, poslanska, in nazadnje na upokojenska leta.
Foto: Tadej Regent/Delo
Kot da je bilo nekoč več umetnikov v slovenskem parlamentu, pisateljev kar precej …Po prvih večstrankarskih volitvah 1990 je bilo v državnem zboru veliko članov Društva pisateljev: Rupel, Šeligo, Capuder, Hribarjeva, Jaša Zlobec, Peršak, Partljič … Delala se je nova država, sprejemala nova ustava, nov nacionalni kulturni program … Pisatelji so tudi nosili baklo slovenske pomladi. Jaz sem bil do leta 1988 celo predsednik, pa bi naj ob takem trenutku stal ob strani? Vabili so me in sam sem želel biti poleg. A vseeno nas je bilo treba še prej izvoliti. Kot veste, so imeli nekateri drugi velike funkcije in so se morda lahko čutili politike: Rupel, Šeligo, Capuder, Peršak, jaz nisem bil noben politik, ampak poslanec LDS v času, ko jo je vodil zame povsem sprejemljivi Janez Drnovšek. Trudil sem se biti v parlamentu pošten, angažiran, odkritosrčen, veder in celo nasmejan kakor zmeraj.
Se včasih vprašam, kdo se je bolj spremenil, jaz ali dragi prijatelj, ki tako rad deklamira Zdravljico, a jo je pred leti deklamiral »mehko« in »milo« kot kak Stane Sever, danes pa grozeče opozarjajoče in militantno, kot da deklamira »na boj junaška kri …«. Cankar je, kot veste, tudi kandidiral na volitvah, a ni bil izvoljen. O sebi je že dvajsetleten zapisal: »Ne v areni literature, v areni življenja sem stal!« Tudi jaz, kot učitelj, pisatelj, poslanec. A že takrat sem opazil, da so me kulturniki gledali, kot da nisem več »naš«.
Taka vprašanja, zakaj sem zapustil svoje kulturne druščine in šel med politike, mi postavljajo še danes. Nobenih vrst nisem zapustil, saj sem ostal enak. In še enkrat naj poudarim: med politiki nisem srečal veliko nepoštenih ljudi. In danes so pred sodišči šefi gradbenih firm, lastniki delnic pivovarne, Istrabenza, velikih trgovskih centrov ipd. Poklicnih politikov je v sodnih preiskavah malo. Še ti, ki so si izplačevali nezakonite dodatke, recimo za »pripravljenost« ali ekspertize, so to počeli, ko niso bili ministri, ampak spoštovani dekani in profesorji fakultet; tudi mož iz mojega mesta, ki je prodal študentkino diplomo, ni bil politik.
To kazanje na »pokvarjene« politike – gotovo so tudi med njimi – je dimna zavesa, za katero se skrivajo mnogi čisto drugi in drugačni Cefizlji. Izrabljajo pa svoje zveze s politiki in strankami, zato se tudi selijo sem in tja. Lahko rečem, da sem sam delal v treh častnih poklicih.
Kako pa je biti Tone Partljič upokojenec?
Ja, že od leta 2004 imam zagotovljen »dohodek«, kar je privilegij, čeprav sem imel več kot štirideset let delovne dobe, če pomislim, da nekateri, ki zdaj delajo, ne dobijo že zasluženega dohodka ali pa jim »pošteni« podjetniki ne plačujejo pokojninske dobe. Zdaj sem svoboden, ker imam čas za pisanje, in sem napisal avtobiografijo in tri romane.
Ki so v knjižnicah med najbolj izposojanimi knjigami.
Ja, in na tistega o mostu, ki ga zdaj vidiva skozi okno te sobe, sem kar malo ponosen … Torej: v glavnem berem knjige, režiram v neki ljubiteljski skupini, kjer včasih pritegnemo kakega upokojenega gledališkega igralca, in pišem leposlovje, v skladu s svojimi možnostmi in talenti. Letos dajem tudi intervjuje, a bo kmalu mimo. Sem kakor zmerom delaven, odgovoren, veder, dovolj uporen, da se pridružim kaki upravičeni »vstaji«. Edino, kar opažam, je, da dnevi in leta hitreje tečejo kot prej, in me skrbi, da bo za vse načrte zmanjkalo časa …
Ne, to ni kaka moja obsesija s starostjo, le hudo mi je, ker odhajajo tudi že moji dragi prijatelji, med njimi člana peterice Forstnerič in Kramberger. Petlistna mariborska peterica ima zdaj le še tri liste. A vsi smo v vrsti. Hvala Bogu, da sem še zdrav. Kljub temu da so mi te dni neko tvorbo izrezali na levi peti in moram zdaj skakati po desni nogi, česar, kot rečeno, nisem vajen. Ampak ali nisem tega že povedal?
Kako je torej živeti na Dvořakovi 10
Toda prišleki se vedno čudijo, kako lepo mesto je to. S pozitivno energijo. Vinogradi segajo do prvih ulic, južni pohorski veter prinese v jeseni rjave in rdeče liste do mesta. Vsako leto imamo svoje gledališke dionizije; politikov je vseeno veliko manj kot v prestolnici, pametnih ljudi se je že tudi nekaj nabralo, imamo novo odlično univerzitetno knjižnico in Drava nas povezuje z Avstrijo in Hrvaško in je lepa.
Veseli me tudi, ko vidim, kako v prestolnici en Ptujčan vodi Dramo SNG, drug Festival Ljubljana, tretja ženska pogovore na televiziji, Čander iz Hoč in Šteger z Destrnika pa Beletrino in da je štajerski nogometaš Kronaveter naredil Olimpijo za prvaka … Predvsem pa ob Dravi ni tragičnih potomcev domobrancev, ki jih je rodila predvsem božja močvirnata preteklost. Toda v tej mali Sloveniji je vendar vseeno, kje si doma, saj se poznamo vsi med seboj …
Rad imam Ljubljano, skoraj dvajset let sem stanoval v Ljubljani, tam imam ljubi hčerko in vnukinjo. Eno izmed ljubih opravil je, da hodim na njune in zetove premiere. Na Dvořakovi imam dom, ženo, svojo sobo s knjigami, kjer ste zdaj moja gostja, svoje ljudi imam v Mariboru. Kar mi je Marijan Kramberger, eden najpametnejših Slovencev, prepustil enega od družinskih grobov na Pobrežju, ker je hotel vse pospraviti za seboj, sem v celoti priskrbljen tako za danes in jutri.
