Žoga, narod in seks

V rezidenci britanskega veleposlanika v Pekingu je bila v soboto pred dvema tednoma skromna poroka. Brian Davidson, generalni konzul v Šanghaju, je ves vznemirjen komaj čakal na to, da s svojega mobilnega telefona pošlje sporočilo prek weiboja (kitajske različice tviterja).

»Končno sva si izmenjala zaobljube pred člani družine in prijatelji ter prisegla, da bova ostala skupaj, dokler naju smrt ne loči.« K sporočilu je »pripel« še fotografijo s poroke. Davidson na njej objema svojega dolgoletnega partnerja Scotta Changa. Takoj ko sta se na forumu pojavila njuna nasmejana obraza, so ju sokrajani kitajskega virtualnega prostora zasuli s čestitkami. Hkrati so svojo družbo pozvali, naj dopusti enako pravico do ljubezni, državo pa, naj legalizira istospolne zakone.

Val naklonjenosti homoseksualnemu paru, ki se je poročil na podlagi novega britanskega zakona, je v skladu z vse glasnejšimi zahtevami Kitajcev po sodobni družbi. Če jim že ni dano – ali če so se sami temu odrekli –, da bi se pomikali proti demokraciji kot kažipotu razvoja, si želijo vsaj graditi svojo definicijo »civilizacijske države«, ki jim bo ponujala trdno identiteto z močnim poudarkom na tradiciji, pa tudi z novo opredelitvijo »kitajstva«. »Jaz sem Kitajec« bo, kot si to želijo mnogi, v novem obdobju pomenilo bolj racionalen pristop k etnični pripadnosti, sodobno tolmačenje tradicionalne morale in odprtost za vsako individualno izbiro življenjskega stila.

Približno v istem času, ko sta Davidson in Chang proslavljala ljubezen v veleposlanikovem vrtu, so v eni od sivih pisarn glavnega mesta bodoče članice Evropske unije potekala mučna pogajanja med pooblaščencem nemške vlade Christophom Strässerjem in premierom Aleksandrom Vučićem o tem, ali bodo v Beogradu organizirali parado ponosa, ki je sicer napovedana za 28. september. Parada je za zdaj hudo vprašljiva zaradi cele vrste razlogov, sicer pa jo tudi ogromno Srbov doživlja kot »pritisk z Zahoda«. Skorajda kot »nasilje« nad svobodnim »srbstvom«.

In pretekli petek, ko so bile beograjske ulice povsem prazne, ker so tega večera vsi Srbi igrali košarko proti Franciji, so na nekem nesrečnem vogalu trije »silaki« napadli Nemca, ki se je v Beogradu mudil zaradi konference LGBT (zaveza o spoštovanju pravic lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev), in ga tako pretepli, da so morali 27-letnega fanta, da bi mu rešili življenje, nemudoma operirati, saj je utrpel hudo poškodbo možganov.

V preteklih dneh se je tako na Vzhodu in Zahodu vse mogoče prepletalo med seboj – kitajske težnje po civiliziranem odnosu do svobode in srbska frustracija zaradi Evrope pred vrati, homoseksualnost kot enota osnovne medčloveške strpnosti in košarka kot boj proti preostalemu delu sveta, civilizacija kot temelj azijske sodobnosti in barbarstvo kot okovi balkanske perspektive.

In prav zato, ker je ves svet vpleten v sočasno – vendar ne tudi skupno - iskanje nove identitete, je zanimivo opazovati, kako se narodnostna, družbena in tudi osebna opredelitev tako na Vzhodu kot na Zahodu išče ne le v glavi – v spoznavanju kulturnih virov ali tolmačenju zgodovinskih mitov, temveč tudi na telesih – v močnih rokah košarkarjev ali usmeritvi erotičnih teženj.

»Zdaj bom okoli televizorja zbral svoje prijatelje in jim pokazal, kaj je Srbija,« je mami zvečer po telefonu pred finalno tekmo z reprezentanco ZDA dejal mladi Nemanja, ki je od letošnje jeseni študent strojništva na Nizozemskem. Iz slušalke se je slišalo, kako ta pridni otrok v tem trenutku sebe doživlja širše, ko da mu ne bi bilo dovolj, da se novim kolegom predstavi z imenom in priimkom, temveč si na vso moč želi razširiti kontekst svojega »jaza« in vanj vtkati vsak koš, ki ga bo zabila srbska roka.

Na košarkarskem svetovnem prvenstvu v Španiji je vsa Srbija bojevala svojo vojno proti Natu, »proti tistim, ki so nas bombardirali« - mi je dejala neka prijateljica, ki je nato prek spopadov s Francozi (ne le s francoskimi košarkarji) prišla do še ene kosovske bitke z Američani. Bitko je izgubila in tako v koledar vpisala nov praznični datum. Ta poraz, so mi zatrjevali vsi po vrsti, je bil neizbežen. Kot je bilo neizbežno bombardiranje leta 1999. »Proti njim nima nihče nobene možnosti!«

V trenutku, ko se je Srbija bližala koncu svoje zadnje vojne, ki jo je spremenila v športno ogledalo svoje nacionalne duše, je več kot 53 odstotkov Kitajcev v neki anketi izjavilo, da so prepričani, da bo v bližnji prihodnosti prišlo do vojaškega spopada med njihovo državo in Japonsko. Po vsem tem pa je - medtem ko je EU preštevala svoje članice, v katerih se skrajna desnica vse bolj prebija v ospredje - ugledni profesor kitajske Univerze nacionalne obrambe Han Xudong v partijskem glasilu Renmin Ribau opozoril, da »mora biti Kitajska, glede na možnost izbruha tretje svetovne vojne, pripravljena« tudi na ta scenarij.

Prva svetovna vojna, pravi profesor Han, je bila tista med nomadi in poljedelci, v drugo uvršča »kolonialne vojne«, ki jih mi štejemo kot prvo in drugo, tretja pa po njegovem mnenju že nastaja na bojiščih v vesolju, na spletu in seveda na odprtem morju, kjer svoje moči merijo tiste sile, ki jih bo avtomatično potegnilo v globalni spopad, takoj ko bo - zaradi ukrajinskega ali kakšnega drugega povoda - v resnici prišlo do vojne med Američani in Rusi.

A vrnimo se še malo k Davidsonu in Changu, ki jima je kitajska spletna skupnost od srca čestitala ob sklenitvi zakona, in k nemškemu aktivistu LGBT ter beograjskemu nasilnežu, ki ga je menda po obrazu udaril zato, ker je govoril nemško. To ga je razjezilo. Zmotilo je dozorevanje njegove nacionalne identitete, ki so jo ogrozili Natovo bombardiranje, ameriški košarkarji, pogajanja o paradi ponosa sredi Beograda oziroma obstoj vsega sveta tam za mejo njegovega nerazumljenega srbstva.

V trenutku, ko to pišem, domnevam pa, da bo tako tudi po tem, ko se bodo te vrstice znašle na časopisnih straneh, je in bo še vedno vprašljivo, ali bodo v srbskem glavnem mestu priredili parado ponosa ali pa jo bodo tudi tokrat prepovedali zaradi strahu, da bi, ko je to dejal notranji minister, »določeni ljudje zažgali Beograd«. Po isti logiki se tudi še vedno ne ve, ali si bo Srbija do konca želela postati članica EU ali bodo ta korak preložili zaradi strahu, da bi lahko »določeni ljudje« izgubili pravzaprav neobstoječo nacionalno identiteto. Po tej isti liniji se tam daleč v Vzhodni Aziji vse bolj zdi, da bo prišlo do vojne med Kitajsko in Japonsko, in se tudi vse bolj ve, da bo tretja svetovna vojna izbruhnila preprosto zato, ker jo »določeni ljudje« lahko sprožijo.

Zakaj torej ne bi vsi čestitali Davidsonu in Changu, zakaj se ne bi pridružili tistim Kitajcem, ki gradijo civilizirano državo in ki so, čeprav ne verjamejo več v prednosti demokracije, prepričani, da je za mir in napredek nujno potrebna strpnost?

Ko so se srbski košarkarji v nedeljo vrnili iz Španije, po sprejemu, ki so jim ga priredili v Beogradu, še zdaleč ni bilo videti, da je to mesto pripravljeno na parado ponosa. Preveč ljudi se je neposredno poistovetilo s srebrnim uspehom moštva, ki so mu oprostili poraz z glavnim nasprotnikom, in nasploh je bilo v tej proslavi premalo športnega duha. Tu in tam je bilo slišati vzklike iz hripavih grl: »Ubij, ubij …«, ve se, koga. Civilizacija se je umaknila daleč stran, vse do Kitajske, kjer se je celo v partijskem glasilu Global Times ta teden pojavil članek v prid legalizaciji istospolnih zakonov.

»Pritisk Evrope je izjemno močan,« so še naprej komentirali beograjski časopisi, ki so se že drugi dan vrnili k temi parade ponosa. Redki so bili tisti, ki so se še spominjali dobre igre na parketu. Ostalo je le še prazno srce, pripravljeno na to, da se ga znova napolni s sovraštvom.

V Pekingu sem ljudi okoli sebe pogosto spraševala, kaj zanje pomeni biti Kitajec. »To je, da govorim kitajsko,« mi je odgovoril neki gimnazijec. »To pomeni, da sem pripadnica ljudstva z 1,3 milijarde prebivalci,« mi je dejala neka novinarka. Zanimalo me je tudi, kolikšen del vsakega posameznika odreja nacionalna pripadnost, in trdili so, da je pri Kitajcih ta del zelo velik.

Zdaj ljudi po Beogradu sprašujem, kaj opredeljuje njihovo identiteto. Žoga, narod, seks. Oziroma antiseks, ker tukaj ni prostora za parade ponosa. Mar obstaja kaj, kar bi bilo bolj pomembno, vprašam – in dobim odgovor, poln žaljivk. Davidson je v svojem sporočilu veliko lepše opisal, kdo je on: »Sem človek, ki ljubi.« Zazdelo se mi je, da ga poznam od nekdaj.