Bodice: Žoga v oblaku

Bog je na nekem dvorišču naletel na pozabljeno nogometno žogo in jo nagonsko brcnil v najbližji oblak, lep bel kumulus. Toda oblak ni bil prazen, v njem se je pognal za žogo Jan Oblak in ustavil nevaren strel. Vendar se potem ni prikazal z isto žogo, ampak je imel pod pazduho – tudi na začudenje najsvetejšega – pravo pravcato zlato žogo. Tu bi morda kazalo malo pomodrovati.

Znano je, da so t. i. primati najbolj radovedna, zvedava in – če si vzamemo v misli ljudi – tudi najbolj v vse vtikajoča se vrsta. Ki je, mimogrede, tudi najbolj tekmovalna. Če ne bi bilo tako, se ne bi od nekod priklatil neki gospod Guinness, ki pa ni bil znani angleški igralec sir Alec Guinness. Tudi ni bil tisti še bolj razvpiti gospod, irski pivovar Guinness. Toda ta pritepenec, Guinness, je takoj obnorel svet s knjigo rekordov; očitno se je še najbolj spoznal na denar in na možganske vijuge homo sapiensa.

Tako so ljudje začeli meriti vse, od najdaljših dlak na nogah do teže komarjevih kakcev, samo da bi jih uvrstili v knjigo rekordov. Najbolj priljubljena pa so postala tekmovanja, recimo v številu pogoltnjenih žab ali glist na minuto. No, v to kategorijo gladiatorjev pa ne bi mogli uvrstiti raziskovalca, ki se je odločil ugotoviti, koliko stane človek po lekarniških cenah. Ne pozabite, v naših telesih je celo zlato, največ v laseh.

Skratka, to rudno bogastvo v človeku je raziskovalec temeljito posušil in zmlel, potem pa sta z lekarnarjem vse še enkrat stehtala in preračunala. Rezultat ni bil nič posebnega, navzlic temu pa vsaj malce žgečkljiv: za človeško telo v prahu bi vam lekarnarji odšteli okoli 60 dolarjev, najverjetneje pa nič, ker imajo s prahom že grobarji dovolj dela.

Jan Oblak, za mnoge najboljši nogometni vratar na svetu, nas je tako med prazniki opozoril na nekaj paradoksov: najprej na to, da ni niti bog na igrišču vsemogočen, ker nad njim nista samo matematika in fizika, marveč so tudi Wall Street, politika, Fifa, Uefa itd.; da se da svojo vrednost hitro povečati z nič oziroma 60 dolarjev do zlate žoge in potem še do vrtoglavih 50 milijonov evrov.

Ja, res je, Oblak je čez praznike postal potencialno najbolje plačani golman na svetu! In to je bila najbolj vedra novica, saj je, upajmo, vse manj zadrtežev, ki bi sosedu sicer privoščili kravo – ampak le crknjeno. Seznam Slovencev, posebej športnikov, ki jim uspeva vstopiti v svet denarja, se opazno daljša. Bolje od Oblaka sta zagotovo plačana Anže Kopitar in Goran Dragić, na prizorišče vstopajo mladi Dončić in Kampl ter drugi gladiatorji, upajmo, da se je Tini Maze dobro izšlo, da se bo sedanje smole znebila Ilka Štuhec … Morda se motimo, toda vtis je, da se vendarle uveljavlja neka samozavestna in tekmovalna generacija – ne ravno takšna, kot se nam zdijo Američani, ki slovijo po nešportnih manirah. Pri nas se zdi, da se posamezniki bolj osvobajajo spon, ki so jim jih nadevali, in v resnici zares uspevajo ti, ki gredo »na svoje«.

Verjetno še ne moremo govoriti o kaki zaresni deregulaciji, vendar je čutiti pihljanje novih vetrov, že zato, če nič drugega, ker so lahko smučarski skakalci vsaj malo »pestreje« oblečeni in opremljeni. Pomlad leta 1990/91 je začela bolj dihati šele nekaj desetletij pozneje, ko je kriza le zdramila ljudstvo – politične oligarhije pa seveda ne, ta je neuničljiva.

Ne meni se niti za visokošolski kader, ki se po študiju poda s trebuhom za kruhom, podobno kot nadarjeni športniki, ki jih še ne polnoletne skušajo zavesti Homerjeve sirene. Še posebno ta vlada, Cerarjeva, se zdi gluha za generacijske spremembe, ki so v majhni Sloveniji kot vihar v kozarcu vode, tako hitre so. Vlado je očitno presenetilo, da se je v zdravstvene ustanove »nenadoma« zgrnilo toliko starejših ljudi, kot da je ne bi na to že dolgo opozarjala OECD. Povsem je »pozabila« na domove za ostarele, tako da se je lažje preriniti do sobice v cenenem hotelu kot v zelo zasoljenem domu starostnikov. Predvsem pa je vlada, kot kaže, »odmislila« pokojnine kot del javnih financ, če jih ne bo celo postrgala za še kaj drugega.

Socialni konflikti bi se morali s koncem krize pravzaprav umiriti, vendar se je vlada tako rekoč razgalila, da ne zna menedžirati niti v dobrih gospodarskih razmerah. Predvsem so se dali uloviti hobotnici plač javnega sektorja (življenjski dosežek Gregorja Viranta). V tej zatohli kamri se kar bliskajo medsebojni sovražni pogledi, tako da ne smemo niti v sanjah pomisliti o kaki hitri reformi in deregulaciji.

Za majhna podjetja, ki jih vse to vrtinči kot v kanalih odpadnih vod, je pravzaprav vseeno: niso in ne morejo biti odskočna deska za vrhunski šport, zato je to pravzaprav še en pomemben del »odpisane generacije«. Ki nam bo ostala v spominu kot podobe iz časa Charlesa Dickensa. Tako pač je, da ne bo ostalo samo pri tisti zlati žogi, ki se je vrnila z oblaka namesto preperelega, pozabljenega okroglega usnja.