Zora Konjajev: Lačni otroci so v visoko razviti družbi nedopustni

V pritličnem stanovanju na Valvasorjevi ulici vladata mir in spokojnost. V uri in pol najinega pogovora zazvoni telefon, stari, stacionarni. Zdravnica bi rada pomagala nekomu, ki mu je sredi prejšnjega stoletja pomagala na ta svet. Pred tedni je pionirka slovenske pediatrije pri triindevetdesetih letih postala častna občanka Ljubljane.

Ko jo najprej vprašam po spominih, se naveže na prijateljstva, ki so na pozna leta človeku zelo pomembna. Čeprav, kot bi rekel Moustaki, Non, je ne suis jamais seul. Avec ma solitude, da nikoli ni sama s svojo samoto. Skozi prizmo njenega bogatega in silno dinamičnega življenja sva pravzaprav ves čas govorili o človeku v enem, zdaj v nekem drugem veku. Ni več isti.

Prof. dr. Zora Konjajev, dr. med., pediatrinja, neonatologinja, se je pred dobrimi 93 leti rodila na Ptuju. Po maturi na klasični gimnaziji je v Ljubljani študirala medicino. Kot študentka je sodelovala v OF, bila zaradi tega zaprta in kasneje kot mlada mati odšla v partizane. Tam je sodelovala pri delu v partizanski bolnišnici v belokranjski Kanižarici. Po osvoboditvi je nadaljevala študij medicine in v Beogradu diplomirala leta 1948. Čeprav je bila njena prva strokovna želja delo v ginekologiji in porodništvu, je leta 1954 v Zagrebu opravila specialistični izpit iz pediatrije. Istega leta je v Ljubljani organizirala in od tedaj tudi vodila prvi regionalni center za nedonošenčke v Jugoslaviji.

Center je opremil Unicef. V njem je uvajala za tedanji čas napredna načela oskrbe nedonošenčkov, kot je aseptična tehnika nege, ki je do tedaj pri nas še niso izvajali. Poleg neonatologije se je pionirsko posvetila bolnišnični higieni. V centru so za boljše kasnejše sožitje načrtno gojili vzdrževanje stikov staršev z nedonošenčki, kar so kasneje uvedli tudi v porodnišnice. Bila je velika zagovornica naravne prehrane in dojenja otrok. Prav zato, da bi lahko matere uspešno in dolgo dojile svoje otroke, se je borila za uveljavitev enoletnega porodniškega dopusta.

Leta 1956 je dr. Mary Cross, strokovnjakinja Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) za nego in zdravljenje nedonošenčkov, po obisku pri nas predlagala, da bi center za nedonošenčke v Ljubljani prevzel naloge jugoslovanskega demonstracijskega centra, piše v njeni biografiji. Od tedaj je center in kasneje oddelek za intenzivno nego nedonošenčkov in bolnih novorojencev na pediatrični kliniki v Ljubljani opravljal zahtevno pedagoško dejavnost – izobraževanje različnega medicinskega osebja iz celotne SFRJ. V mnogih letih je prof. Konjajev posredovala strokovno znanje zdravnikom in medicinskim sestram iz Slovenije, drugih jugoslovanskih republik ter iz tujine. Tako je vzgojila številne neonatologe in medicinske sestre za specialno nego in zdravstveno oskrbo nedonošenčkov in bolnih novorojencev.

Poglobljeno znanje iz neonatologije si je pridobila kot štipendistka Svetovne zdravstvene organizacije v letih 1953 in 1954 v šoli za perikulturo mednarodnega centra za otroke v Parizu, ki je bil tedaj osrednji francoski center za oskrbo nedonošenčkov. Izpopolnjevanje je dopolnila na pediatričnih klinikah v Zürichu, Pragi in Moskvi. Spoznavanje različnih oblik zdravstvenega varstva matere in otroka ter perinatologije v zahodnih in vzhodnih državah ji je odprlo poglede na številne probleme perinatologije. Kot vodja perinatalne službe je prispevala k poenotenju preprečevanja hude zlatenice novorojencev v Sloveniji in dosegla izkoreninjenje poškodb možganov s posledično hudo invalidnostjo zaradi zlatenice.

Raziskovala je različne bolezni novorojencev in spremljala njihov kasnejši razvoj. V 60. letih so bile izziv za raziskovalno delo hude okužbe novorojencev. Poporodne okužbe je raziskovala v delu Nefiziološke kontaminacije novorojencev, predvsem s stafilokokom. To delo je še dodatno utrdilo prepričanje o nujnosti dosledne bolnišnične higiene.

Kasneje je raziskovalno delo posvetila okužbam, ki lahko povzročijo smrt ali hudo poškodujejo plod, pri preživelih otrocih pa so posledice invalidnost, hude telesne napake in duševna zaostalost. Pri raziskovanju etioloških dejavnikov hude zlatenice je z modificirano preprosto laboratorijsko preiskovalno metodo ugotovila, da je pri zlateničnih novorojencih pogosta okužba s citomegalovirusom že pred rojstvom. Delo je bilo odmevno tako doma kot v tujini. Vodja mikrobiološkega inštituta iz švicarskega St. Gallna jo je povabil k sodelovanju pri eni od najobsežnejših svetovnih raziskav o različnih povzročiteljih predporodnih okužb. Virološki, serološki in imunološki rezultati raziskav so potrdili njena obsežna klinična opazovanja in ugotovitev, da je v Sloveniji najpogostejša okužba plodov s citomegalovirusom. Doktorsko tezo o izsledkih iz večletnih raziskav je leta 1974 na medicinski fakulteti v Ljubljani uspešno zagovarjala v disertaciji z naslovom Izvirni izsledki o intrauterini okužbi s citomegalovirusom, še piše v njeni biografiji.

Leta 1980 je bila izvoljena za redno profesorico pri katedri za pediatrijo na medicinski fakulteti v Ljubljani. Leta 1999 je napisala knjigo spominov na akademika dr. Franca Novaka - Luko Zvestoba Hipokratu, ki je izšla v zbirki Znameniti slovenski zdravniki. Prof. dr. Zora Konjajev je častna članica Slovenskega zdravniškega društva, nosilka več diplom in priznanj strokovnih združenj in porodnišnic ter združenja za pediatrijo SZD. Odlikovana je bila z redom zaslug za narod III. stopnje, redom dela z zlatim vencem in v letu 2001 s srebrnim častnim znakom svobode Republike Slovenije. Nedavno je postala tudi častna meščanka mesta Ljubljane.



V vaši mladosti, živeli ste na Gosposki ulici v Ljubljani, ste pogosto srečevali umetnike, same imenitneže …

Spomnim se, kako se je pred skoraj devetdesetimi leti, z izredno hitrostjo, dvajsetimi kilometri na uro, vozil baron Codelli, z enim redkih avtomobilov takrat, in kako se je za njim dvigoval prah, ker so bile vse ceste makadamske in nas je ob dežju škropil z blatom. Na Kongresnem trgu sem srečevala same umetnike. Dirigenti Niko Štritof, Danilo Švara in Anton Neffat so hodili v Filharmonijo, glasbeniki so hodili iz glasbene šole, Osterc, Šivic, Šturm, Hubad, Adamič. Jakopič je vsak dan hodil na šilce žganja v majhen lokal zraven lekarne Bahovec. Plečnik je nadzoroval gradnjo njegove znamenite knjižnice. Kongresni trg sta vsak dan prečkala dramatik Ivan Mrak in kiparka Karla Bulovec. V Dramo so hiteli Marija Nablocka, Sava Severjeva, Avgusta Danilova, Ivan Levar in Bojan Stupica.

Kako ste doživljali začetek druge svetovne vojne?

Študentje smo tik pred vojno brezskrbno zahajali v bar Nebotičnik in tam veliko noči preplesali ob samo enem kozarčku vermuta, ker je natakar vedel, da nimamo denarja. Okupacijo Italijanov smo doživljali kot veliko ponižanje. Znani nekdanji ljubljanski župan Ivan Hribar ni prenesel sramote, ko so RKC in tedanja oblast pozdravili okupatorja in izrazili vdanost Mussoliniju. Ovil se je v slovensko zastavo, se vrgel v Ljubljanico in utonil. Z njim smo enako čutili mnogi Ljubljančani in se kmalu vključili v Osvobodilno fronto.

V kakšni družini ste odraščali?

Oče, Albin Stritar, je bil učitelj in glasbenik. Zelo zgodaj nas je učil peti večglasno. Družina je skromno živela, saj je bilo pet otrok, Bogdana, Zdenka, Nada, Zora, Albin - Bine. Veliko smo prepevali in brali, saj nam je kultura lepšala življenje. Od leta 1933 smo nastopale z narodnimi in zabavnimi pesmimi kot tercet ali kvartet sester Stritar na ljubljanskem radiu in na koncertih s plesnim orkestrom Bojana Adamiča. Po ustanovitvi OF smo vsi v družini sodelovali v odporu in vseh pet otrok je odšlo v partizane.

Medicina in umetnost sta stalnici vaše impresivne biografije. Čisto na začetku me je presunil podatek, da ste z detetom pobegnili v partizane. Je to kakorkoli vplivalo na vašo povojno odločitev, da se profesionalno posvetite neonatologiji?

Odraščala sem sicer v umetniški družini, vendar sem že od otroških let načrtovala, da bom zdravnica, ko bom velika. Leta 1940 sem se vpisala na medicino, zaradi vojne prekinila študij in delovala na osvobojenem ozemlju kot zdravstvena delavka. Po vojni se je izkazalo, da je velika potreba po pediatrih, ker je bil velik poudarek na varstvu matere in otroka. Tedanji minister Marjan Ahčin mi je zato odobril specializacijo pediatrije in z dodatnim izobraževanjem v tujini sem se usmerila v neonatologijo.

Pri svojem delu ste videli zažareti in ugasniti veliko usod.

Ja, najrazličnejše. V začetku mojega dela, ko sem vodila center za nedonošenčke, je bila umrljivost otrok zelo velika. Zelo sem se trudila, da bi trpeči starši začutili, da tudi meni ni vseeno. Najtežje pa mi je bilo v Kanižarici, ko smo v enem letu sprejeli 85 otrok, strahovito zmaličenih, ker so se na paši igrali z ročnimi granatami. Otrok je vzel kamen, nanj položil tako imenovano italijansko paradajzarico in z drugim kamnom tolkel po njej. Navadno so ostali brez roke, ki je bombo držala, na drugi roki pa je ostal samo mezinec. Drobci granate so se jim po vsem telesu zarili globoko po telesu, bili so vsi osmojeni. Velike špliterje smo jim v narkozi pobrali, majhne pa ne in ti so se gnojili, cedili … Mnogi so pri tem oslepeli. Ni besed, ki bi opisale to otroško trpljenje. Vso zdravniško dokumentacijo so med vojno, ko so se umikali v Gorski Kotar, zakopali ali je bila uničena. Zato so me po vojni vsi ti že odrasli pacienti prosili za pričevanje, ko so urejevali invalidnino.

Ste se jih spomnili?

Imen se nisem spomnila, spomnila sem se poškodb, ker sem vedno kot inštrumentarka bila zraven.

V vojni ste izgubili prvega moža, Cveta Močnika - Florijana.

Mož je bil v Loški dolini, ki je bilo takrat svobodno ozemlje. Ker je bil jurist, je celo izdelal zakon o agrarni reformi; tam so na podlagi tega že razdeljevali zemljo kmetom, ki so jo obdelovali. Na tem osvobojenem ozemlju se je izpostavljala nova oblast. Pisal mi je dolga pisma, kako tam poteka življenje. Pisal mi je, kako so fantje z vaške straže zlezli na cerkveni stolp in streljali na partizane, ti pa so jih klicali, naj pridejo dol, sicer bodo stolp zažgali. Mož je posredoval, rekoč jim, naj pridejo dol, odložijo orožje in gredo domov. Jasno je bilo, da jih je bil naščuval kaplan. Obljubil jim je, da se jim ne bo nič zgodilo. In tako je tudi bilo. Mož je obiskoval župnika, to imam črno na belem, in ga prepričeval, naj ne ščuva ljudi, saj so partizani prav tako hodili k maši in polnočnici … Saj slovensko ljudstvo je bilo vedno verno, na eni ali na drugi strani. Mož je bil prepričan, da sem v Ljubljani v veliki nevarnosti in da naj nujno pridem v Loško dolino. Tam se je z neko družino povezal, da bom lahko rodila pri njih, uredil je bil že tudi babico.

Toda niste se odpravili.

Ne, nekaj mi ni dalo, da grem. Obšla me je temna slutnja. Še danes ne vem, kaj. Rodila sem tretjega avgusta. In če bi se res bila odpravila, bi padla v vrhunec ofenzive, v kateri je 60.000 Italijanov šlo nad 3000 do 3500 partizanov. Mož in sploh ves štab so se skrili v kraško jamo ter v njej preživeli enajst dni ob surovem jelenu, brez vode, brez ničesar. Spomnim se intervjuja Lada Ambrožiča s Stjenkom, ki je bil komandant, moj mož je bil komisar, kjer je hudomušno vprašal, ali je bil v loški ofenzivi komandant brez vojske. In odgovoril je, da seveda to drži in da je prav to rešilo naše partizanstvo. »Naj bi se postavili v linijo proti tako številčni vojski?!« Med njegovimi vojaki so bili večinoma mladi fantje, domačini, zato jim je rekel: poznate teren, zato pojdite in »izginite«. Nekateri so se nekaj dni skrivali na dvajset metrov visokih smrekah, da so ušli najhujšemu. Nekateri so se skrili v kraške jame. Na Rogu se je v takšno jamo skrilo celotno vodstvo OF, Vidmar in drugi. Tako so se rešili. Vidite, če bi šla za možem, bi me najverjetneje ubili, ker so vedeli, da sem funkcionarjeva žena. Ali pa bi me poslali na Rab. Še huje pa bi bilo, če bi me partizanski zdravnik Gala kot medicinko poslal v kraško jamo Ogenjco, kjer je skril ranjene partizane, ki jih je na njihovo željo postrelila bolničarka, da ne bi padli v roke Italijanov.

Vseeno so vas v Ljubljani, ko je bila dojenčica stara devet mesecev, aretirali in zaprli.

Ja, in v resnici me je rešila moja mama, herojska ženska. Neverjetna. Zaprta sem bila v stavbi karabinjerjev, kjer je danes ameriško veleposlaništvo, v »podmornici«, v kleti. V kleti so bili pogradi, ena kovinska posoda, ki je rabila za stranišče, bili smo brez hrane in brez vsega.

V predahu med zaslišanjem sem stopila k oknu in videla mamo, ki je stala na cesti in zrla v hišo. Pohitela je domov po mojega otroka, stopila z njim v hišo mimo stražarja, ki je kričal, da jo bo ustrelil, odvihrala po stopnicah v sobo, kjer so me zasliševali, in mi rekla: »Tu imaš otroka, da ga boš podojila!« Šla sem k oknu in dojila in to je delalo zasliševalce živčne. Potem so me z otrokom premestili v zaporniški bolniški oddelek, kar je nekako pomenilo, da si bil že z eno nogo na svobodi. Od doma so mi nosili hrano in toaletne potrebščine za otroka. Bila sem v isti sobi s Kristino Brenkovo, ki je bila takrat noseča. Sava Severjeva je dan prej šla domov, skratka, v tem zaporu smo bili zbrani sami znanci. Zdravnik ginekolog in sestre, ki so bile nune, vsi so bili člani OF.

V bolniškem zaporu je delala nuna, sestra Jedrt, ki je pomagala tigrovcu Kravanji, obstreljenem na Mali gori nad Ribnico, in ga delno ozdravljenega pod roko peljala mimo Italijanov iz zapora ter ga tako rešila gotove smrti. Jedrt so kasneje zasliševali in zaprli. Po tem dogodku so se morale nune odreči sodelovanja v OF na osebno zahtevo škofa Rožmana.

Hočem reči, v tistem času so bili skoraj vsi člani OF. Ljubljanska bolnišnica, zlasti porodnišnica, je bila močna trdnjava OF. Od tristo medicincev smo skoraj vsi šli v partizane, samo manjši del pripadnikov Straže v viharju je ostal v Ljubljani.

Torej lahko rečemo, da vam je dojenček rešil življenje?

Lahko. Če mama tega ne bi storila, ne vem, kaj bi se bilo zgodilo … Med zasliševalci je bil jurist, Italijan, ki mi je bil rekel, da bo storil vse, da bom konfinirana k njegovim staršem, ki imajo vilo v Lovranu. Toda tako sem sovražila Italijane, da ga sploh nisem hotela pogledati, čeprav je to bila redka človeška gesta, ki sem jo takrat doživela. Gotovo je vedel, da se bo meni in otroku slabo godilo, če me bodo poslali v Gonars. Morda je res posredoval, da so me izpustili, rekoč, da so mojega moža ubili, česar pa jaz nisem verjela …

Živeli smo na Gosposki ulici in vsako noč so nam trkali po vratih, iskali so ilegalce. Ampak skoraj vse hiše na Gosposki so imele izhod na Vegovo, kar je bilo za ilegalce idealno. Vedno sem živela v velikem strahu. Tudi zato, ker sem bila v univerzitetnem komiteju OF. Pri kolegu, pozneje otorinolaringologu, Kambiču, ki je živel na Ilirski, smo imeli sestanek in vprašali so me, kako mi je ime. Pa sem jim rekla, da sem Ana. In nekaj dni kasneje mi je mama povedala, da se na terenu sprašujejo, kdo je ta Ana, ker da Italijani na Gosposki ulici vsak večer iščejo neko gospo Ano. Nekatere, ki so jih zaprli, so celo tepli, da bi jim povedali, kdo je ta Ana. Pa niso. Vidite, takšne solidarnosti danes ni več.

Kako, z vsem grozljivim, hkrati lepim in neustrašnim, kar vam je dala vojna, in bedi, ki je sledila po njej, nov zagon v šestdesetih? Po vsem tem pa danes vstopate v življenje, v ta grozljivi čas?

Naš svet je ubral zelo čudno pot in vsemu hudemu, kar se dogaja, je po mojem mnenju izvor denar, kapital in kapitalizem. Vse, kar se dogaja v arabskem svetu in v Afriki, podpira orožarska industrija, oborožuje otroke. Zamislite si, da 85 ljudi obvladuje polovico človeškega bogastva, tako da je razmerje med bogatimi in revnimi 1 proti 99, kar je pripeljalo do strahotne revščine v teh državah in strahotne lakote. Kadar vlada tako huda socialna napetost, gre vse samo navzdol. To neoliberalno kapitalistično družbo krivim za vse, kar je. In tudi mi, v Sloveniji, se zelo zelo trudimo, da bi posnemali zahodne dežele, ne glede na to, kako različno zgodovino imamo, kakšna je bila naša prejšnja družbena ureditev in kakšna je naša kultura …

Na svetu je pomemben samo profit, ne pa tudi pravična porazdelitev dobrin. Ali kot pravi Mencinger, ni težava v tem, da je v svetu pomanjkanje, temveč v tem, da je dobrin enostavno preveč, ampak te niso pravično porazdeljene.

Prišlo bo do hudih sprememb, socializem verjetno ne bo nikoli vpeljan, verjetno bo prevladal egalitarni kapitalizem. Samoupravljanja, o katerem danes vsi zelo grdo govorijo, ni še nihče resnično raziskal. Sama imam izkušnje z njim. Bil je najbolj pošten, pravičen in razumen sistem, na primer, ko smo odločali o velikih investicijah na osnovi potreb in prioritet in o tem ni odločal en sam človek in denar. Nujno bo, da bodo delavci sodelovali pri odločitvah in bodo upoštevani pri delitvi dobička. To, kar se je zgodilo pri naši privatizaciji, da bi popravili krivice, se je zgodilo obratno: naredili smo nove krivice. Razpustili in uničili so pomembna podjetja, cele panoge, posamezniki pa so se polastili donosnih podjetij, ki so jih ustvarili delavci in vsi državljani s samoprispevki. Dobiček je šel v zasebne žepe, večina kapitala pa je v bankah v tujini. Tako je bila leta 1991 Slovenija pravzaprav oropana. Nimamo več svoje ekonomije in se slepo uklanjamo Evropski uniji, smo v stanju neokolonializma. O ničemer več ne odločamo. Politično ima zadnjo besedo Evropska unija, ki ni več demokratična, ne rešuje problemov, ampak jih sama povzroča. Ti ukrepi vodijo do siromašenja države, kar pomeni siromašenje ljudi. To pa pomeni, da bodo zdravstvo, šolstvo, kultura, ki niso pridobitne dejavnosti, okleščene in privatizirane, da bodo prinašale dobiček samo posameznikom. Smešno in metanje peska ljudem v oči je, da nas bodo nekakšne reforme rešile. Ne! Ne bodo.

Nekateri rezultati so že danes vidni. Po razpadu socializma mladina nima nikakršne perspektive, je brez dela in odhaja v tujino. Naš edini kapital je znanje, ki ne ostaja doma, ampak beži v tujino. To se je godilo tudi v času socializma. Vse nekdanje socialistične države so imele visoko izobraženo in predvsem zelo zdravo populacijo. Zakaj? Ker so imele prekrasen sistem zdravstvenega ter socialnega varstva in učinkovito javno šolstvo. To so bili krepki, zdravi, mladi brihtni ljudje, ki so na veliko emigrirali na Zahod, tudi v ZDA, kjer so jih prav zaradi tega navdušeno sprejeli.

Vem, da sama sprememb ne bom doživela, toda do sprememb mora priti, sicer človeštvo ne bo preživelo. Gre za ključna vprašanja, ki pa jih tisti, ki jim gre samo za profit, sploh ne vidijo. Mislijo namreč, da če bo šel naš BDP navzgor, bodo vsi problemi rešeni. Za vrednotenje ukrepov si sama vedno vzamem za merilo lačne otroke. Lačni otroci so v visoko razviti družbi nedopustni. Torej, zame bo neki ukrep, na primer drag spomenik, ki ga bomo postavili, samo pomnožil naše lačne otroke. Ali bodo genske preiskave esesovcev, ustašev, četnikov rešile naše lačne otroke? Ne, ne bodo. Lačni otroci so moja mera v presoji mnogih nepotrebnih dejavnosti, ki si jih določi država.

Kaj naj se spremeni v načinu razmišljanja določenega posameznika, ministra ali ministrice, predsednika ali predsednice ali premiera ali premierke – ko to postane?

Politiki tudi, če so pošteni in se sklicujejo na visoka moralna načela, pripadajo neoliberalnemu načinu organizacije življenja, ki se zelo razlikuje od potreb navadnega človeka. Neoliberalizem gradi vse na dobičku in izkoriščanju drugega človeka. To je danes bistvo nesoglasja med oblastnimi elitami in ljudstvom in to razliko bi bilo nujno zmanjšati. Ni veliko upanja, da bi se te stvari spremenile in da bi politiki drugače ravnali, ker je to osnovna politika tudi EU, od katere smo popolnoma odvisni. Ukazana privatizacija je absurdna, saj moramo prodajati naša državna podjetja prekupčevalcem ali tujim državnim podjetjem. Še otroku je jasno, da ko tujec prevzame naše podjetje, ne bo dajal za naš razvoj, naša delovna mesta. Seveda bo uredil stvari tako, da bo kapital tekel iz Slovenije.

Pred tem vekom je bil zdravnik, podobno kot v času fašizma na Primorskem duhovnik in učitelj, tisti, ki je bil drugim za zgled, pomoč, vodstvo, nasvet. Bile so to svetle figure v življenju posameznika, nekateri se tega še spominjajo.

Časi in odnosi med ljudmi se spreminjajo. Prepričana sem, da zdravniki, duhovniki in učitelji, ki pošteno in dobro opravljajo svoj poklic, še vedno pri ljudeh nekaj veljajo.

Medicinski etiki sem vedno posvečala veliko pozornosti. Tega pri predavanjih študentov nisem zanemarjala. Etična načela sem nevsiljivo vpletala med predavanji ob primerih, ki so vzbujali tovrstna razmišljanja. Neko vaško dekle je leto za letom rojevalo prizadete otroke. Dekle je živelo na socialnem dnu in je bilo subnormalno. Prenočevala je po hlevih in vsi moški iz vasi so jo spolno izkoriščali. Takrat sem zaslišala v predavalnici pritajen smeh. Prenehala sem z razlago in pozvala študente, da pogledamo z vseh strani in objektivno ugotovimo okoliščine, ki so privedle do te situacije. Plodno dekle, subnormalno, nerazsodno je bila spolno izkoriščana in se nihče ni ob tem zamislil. V vasi so jo zaničevali in se iz nje norčevali, rezultat vsega tega pa so bili nedolžni prizadeti otroci.

Kadar smo sprejeli kakšnega podhranjenega otroka, sem vedno odredila, da se ugotovi, kako je z njegovo materjo, ali sploh ima kaj hrane, ki bi jo dala svojemu otroku. In izkazalo se je, da ni šlo zmeraj za zanemarjanje.

Študentje so me radi poslušali, to vem. Danes so mnogi med njimi že v pokoju in se še vedno radi srečamo.

Neoliberalizem danes žene mlade, da si zastavljajo za cilj na hitro priti do denarja, ne zavedajo pa se, da je tudi za to potrebno trdo in pošteno delo. Tudi taka družina, kot so Rockefellerjevi, je morala trdo delati in to je …

… old money, žulji generacij njihovih prednikov.

Ja, vidite, in takšna miselnost načne poštenje.

Kaj se vam zdi bistveno, da ste zapustili slovenski pediatriji?

S študijem v Parizu, Zürichu, Moskvi in Pragi ter z dolgoletnim delom v stroki sem zakoličila neonatologijo kot posebno vejo pediatrije. Na slovenska tla sem uvedla aseptično nego nedonošenčkov in nevrološki pregled novorojenca, ki je bilo izvirno delo francoske nevrologije. Bila sem zagovornica hospitalne higiene in po slovenskih porodnišnicah je to rodilo sadove. Z organizacijo preprečevanja hude zlatenice v Sloveniji so bili številni novorojenčki rešeni pred smrtjo ali invalidnostjo. Sledila sem razvoju neonatologije, bila hkrati vodja neonatalne službe v Sloveniji, zato sem posredovala znanje kolegom na neonatalnih oddelkih porodnišnic. Novost je bila tudi odprtje centra za nedonošenčke in bolne novorojence za obisk staršev in bivanje mater ob otroku, kar je omogočilo dobro sožitje staršev z novorojenci. S pedagoškim delom sem z neonatologijo seznanjala medicinske sestre, študente medicine, specializante pediatrije in zdravnike ne samo v Sloveniji, ampak po vsej Jugoslaviji.

Z raziskovalnim delom sem skušala odgovoriti na mnoga vprašanja v zvezi z boleznimi novorojencev. Najbolj odmevna so bila raziskovanja bakterijskih in virusnih okužb, ki so obravnavala predvsem okužbe plodov še znotraj maternice. Moje raziskovanje ene najpogostejših okužb plodov, to je s človeškim citomegalovirusom, je pritegnilo pozornost tujih strokovnjakov, ki so me povabili k sodelovanju. Nastala je ena največjih raziskav različnih povzročiteljev okužb ploda, ki so dokazale in potrdile moje ugotovitve, da je okužba s citomegalovirusom resnično najpogostejša. Pri večji skupini nosečnic smo ugotovili okužbo s tem virusom, kar pri 72 odstotkih, kar ustreza raziskavam v svetu. Samo prve okužbe v nosečnosti so okužile tudi plod.

Bila sem tudi velika zagovornica dojenja v času, ko je stroka dajala prednost nadomestni prehrani. Nedonošenčki na oddelku so bili prav gotovo edini na svetu, ki so bili hranjeni z ženskim mlekom v prahu, če jih mati ni mogla dojiti.

Bili ste tudi prvi, ki ste razvili aseptični tip nege …

Aseptično nego smo uvedli na oddelku za nedonošenčke leta 1954. Bistvo je bilo: dosledno umivanje rok pred vsakim dotikom otroka ali predmeta, ki je prišel v stik z njim. Ta preprosti ukrep je porabil veliko časa in zahteval strogo disciplino, vendar če bi ga en sam človek le enkrat opustil, bi uničil delo celotne ekipe in bi se pojavile okužbe, ki bi na oddelku z nedozorelimi bitji povzročile katastrofalno okužbo s smrtnim izidom. Ta ukrep je brezpogojno veljal za vse medicinsko osebje in tudi za starše obiskovalce, ki so svoje otroke božali, se jih dotikali in pozneje tudi negovali.

Vam je kateri od nedonošenčkov še posebej ostal v spominu?

Spomnim se fantka, ki je bil prava žalost, resnično nisem verjela, da iz njega kaj bo … Rodila ga je mati iz Istre, ki se je prizadevno vključila v njegovo fizioterapijo in ga vodila k nam na kontrole dve leti. Ko pa sem leta kasneje, imam namreč vikend na Hrvaškem, kupovala na umaškem trgu, je neka ženska z visokim italijanskim glasom začela kričati: »To je ona! To je ona!« Mislila sem, da me bodo obtožili, da sem kaj ukradla ali kaj … Potem pa me je dohitela in ves trg se je zgrnil okrog mene, nakar mi je rekla: »Videti morate mojega Marka.« In s tem Markom, nekdaj nebogljenim fantkom, danes sijajnim mladeničem, sva danes prijatelja, vedno me obišče v Dajli, me objame, prinese grm sivke …

Na oddelek je bil poslan novorojenček zaradi krvavljivosti. Izločal je krvavo blato, kar je pogosto pri novorojencih ob pomanjkanju vitamina K. Imel pa je tudi trd, napet in nekoliko boleč trebušček in menila sem, da se v trebuhu nekaj dogaja. Kirurg je odklonil operacijo zaradi napotne diagnoze krvavljivosti. V operacijo je privolil šele po pisnem potrdilu, da prevzemam vso odgovornost, če bi otrok ob posegu umrl. Ob operaciji se je izkazalo, da je del črevesja ukleščen in je zaradi tega odmrl. Odmrli del je bil odstranjen in deček je po operaciji ozdravel. Po mnogih letih me je klical vratar, da me išče neki mladenič. Izkazalo se je, da je bil to prav ta deček, ki je želel po osemnajstih letih, pred odhodom k vojakom, spoznati zdravnico, ki mu je rešila življenje, in se ji zahvaliti.

Vaša disertacija Izvirni izsledki o intrauterini okužbi s citomegalovirusom je v strokovni javnosti odmevala po vsem svetu.

Do tedaj so v moji raziskavi številni izvirni izsledki dokazali, da obolenje s citomegalovirusom ni zmeraj smrtno in da se kaže v različnih oblikah z različnimi posledicami za otroka. Diagnoza je temeljila na prisotnosti od virusa napadenih celic, ki so postale velikanke in so imele videz sovjega očesa. Z modifikacijo metode sem jih odkrivala pri okuženih v velikem številu v seču. Kot prva sem ugotovila, da taiste celice izločajo tudi matere okuženih otrok. Tedaj nisem imela možnosti, da bi diagnozo potrdila z osamitvijo virusa, ker nisem mogla dobiti naših virologov za sodelovanje. Kakšna škoda! Kakšna promocija slovenske znanosti bi to bila, saj so postale v kratkem času po tem raziskave o citomegalovirusu pravi bum. Z bogatim fotografskim materialom sem nato sodelovala pri izdaji knjige o citomegalovirusu švicarskih strokovnjakov. Vse to je bilo vključeno v mojo doktorsko disertacijo.

Spomnim se, da so pri nas doma medicinci ob večerih, po dežurstvih, prebirali Čehova v originalu … Zakaj imate zdravniki, nemara še posebej zdravnice, tako rade Čehova? Gotovo ne samo zato, ker je ljubil svoj poklic tako goreče kot vi.

Čehovu je uspelo, da je z majhno pripovedjo, črtico, včasih pod skrito kopreno humorja in satire, prikazal vse življenje človeka, vpetega v čas in družbo. Čehov je razumel tragiko tudi nepomembnih majhnih stvari v človeškem življenju in je mojstrsko prikazal prazno življenje v tedanjem zatohlem meščanskem življenju. Mojstrsko je opisoval različne ženske like, trpeče, zatirane, odvisne, ki se niso znale upreti svoji usodi. V njegovih delih je bila bistvena poteza prikaz nujnosti svobode in neodvisnosti od vseh oblik zatiranja, zlasti zatiranja žensk. In prav zato ga imamo ženske rade.

Kako pomembno je v življenju, še posebej v njegovi jeseni, prijateljstvo?

Ko si mlad, živiš polno življenje, obdan z družinskimi člani, sodelavci v službi in mnogimi znanci. V starosti se to spremeni. V moji visoki starosti je krog okoli mene vedno bolj prazen. Ni več staršev, ni sestra in brata, ni moža, odhaja tudi daljno sorodstvo in nekdanji najbližji sodelavci in si vedno bolj sam. Zato je v tem obdobju dragocen prijatelj, prijateljica, ki ti izpolnjuje čustveno praznino, je tvoj svetovalec in včasih tudi tolažnik. Pravo prijateljstvo ceniš v starosti še bolj kot v mladosti.

Imate radi Brahmsa?

Niti ne. Imam rada glasbo, če je kvalitetna, in to vse zvrsti, od klasične do jazza, še najmanj cenim narodnozabavno glasbo, ki je po mojem izpodrinila pristno ljudsko pesem iz slovenskih domov. Prednosti ne dajem enemu skladatelju. Pri srcu so mi vsa velika imena romantike, slovanski skladatelji, mojstri italijanske opere in pravzaprav še mnogi drugi. Manj mi je pri srcu sodobna inštrumentalna glasba. Verjetno je po sredi moja starost. Intimno doživetje je bila uspavanka, ki sem jo tiho pela mojim otrokom, vnukom in pravnukom: Spanček zaspanček, črn možic, hodi po noči, nima nožic …

Ko se po devetdesetem letu ozrete nazaj, kaj je tisto, kar se je zgodilo in se vam zdi iz današnje vizure najbolj pomembno za življenje?

Vrednote ostajajo skozi stoletja enake. Pošteno in odgovorno opravljeno delo, ki te veseli, zelo zapolni življenje. Družina, mož, otroci, sorodniki so vir sreče, če vladata ljubezen in razumevanje. V življenju se je treba otepati sebičnosti, misliti na druge in čim več dajati od sebe. Pomembna za zadovoljivo življenje je tudi kultura, saj bi bilo brez nje življenje prazno. Najbogatejše obdobje mojega življenja je bil čas osvobodilnega boja, ko so veljale vrednote, ki jih mnogih danes več ni in so me zaznamovale za vse življenje.