Tiskane izdaje
Evropa je lani strahoma opazovala avstrijske predsedniške volitve, vendar kandidat stranke, ki so jo ustanovili bivši nacisti v petdesetih letih, ni zmagal. Na parlamentarnih volitvah preteklo nedeljo je slavila konservativna lista Sebastiana Kurza, skupaj s svobodnjaki je dobila 60 odstotkov glasov. Avstrija se je pomaknila desno, pravzaprav zelo desno. Gledamo odblesk zgodovine v volitvah?
Po volitvah na Nizozemskem in v Franciji v začetku leta je prevladal vtis, da zagon skrajne desnice pojema. Minuli mesec pa je v bundestag prišla skrajno desna Alternativa za Nemčijo, zastopana bo s 94 poslanci. Preteklo nedeljo je v Avstriji zmagal Sebastian Kurz, ki je močno zbližal konservativce z ekstremisti. Kljub rosni mladosti ne prinaša svežine, temveč politično agendo, ki se napaja z nacionalističnimi sentimenti in kulturnimi strahovi. Je konservativec in nacionalist, v Evropi se krepi blok nacionalkonservativizma, ki ga predstavlja višegrajska skupina.
Labirint zgodovine
»Na mirovni konferenci v Parizu po drugi svetovni vojni, ko je Alcide De Gasperi – z izjemnim dostojanstvom – govoril o občutku, da je vse proti njemu, ki je bil predstavnik Italije, je bila Avstrija počaščena kot žrtev nacizma in anšlusa, priključitve Nemčiji.« Claudio Magris je te dni, ob odločnem zasuku Avstrije v desno, v Corriere della Sera obudil spomin na zgodovino. De Gasperi, ob Robertu Schumanu, Jeanu Monnetu, Konradu Adenauerju, Altieru Spinelliju eden od ustanovnih očetov Evropske unije in politično najbolj dolgoživih predsednikov italijanskih vlad, je na lastne oči videl, kako zlahka se je izmazala Avstrija. In Giulio Andreotti je pomnil množice, ki so se radovale marca leta 1938, njihovo hrupno veselje ob vstopu Adolfa Hitlerja na Dunaj. Toda Avstrija je bila izvzeta. V skladu z zavezniškim sporazumom leta 1943 je bila uradno razglašena za Hitlerjevo »prvo žrtev« in zato po vojni deležna drugačne obravnave od Nemčije.
In vendar bi Avstrijo stežka obravnavali kot še eno okupirano državo. V državi z manj kot sedmimi milijoni prebivalcev je bilo 700.000 članov fašistične Nacionalsocialistične nemške delavske stranke NSDAP, piše Tony Judt v Povojni zgodovini Evrope. »Ob koncu vojne je bilo v Avstriji še vedno registriranih 536.000 nacistov; 1,2 milijona Avstrijcev je med vojno služilo v nemških enotah. Avstrijci so bili neproporcionalno zastopani v enotah SS in v administraciji koncentracijskih taborišč. Avstrijsko javno življenje in visoka kultura sta bila prežeta s simpatizerji nacizma – 45 od 117 članov Dunajskega filharmoničnega orkestra je bilo nacistov (medtem ko je bilo med berlinskimi filharmoniki, med 110 glasbeniki, samo osem članov nacistične stranke).«
To je dvojnost »male, ljubke Avstrije«, protislovja alpske države, ki so tako očitna, nacionalizem in fašizem, rane zgodovine. Pomnimo večnacionalni imperij, Habsburžani so bili najdolgotrajnejša monarhija na kontinentu, in veliko kulturo. Po vojni, v avstrijski republiki, je blestela konsenzualna demokracija, politični sistem, ki je temeljil na socialnem partnerstvu, znotraj Evropske unije je izstopala z zavidanja vredno socialno zaščito.
Po drugi strani je simptomatično, da Avstrija ni nikoli opravila obračuna z zgodovino in razčistila svoje vloge v drugi svetovni vojni. Tudi zato ima tako močno skrajno desnico in to velja za vse obdobje od Jörga Haiderja naprej. Pisatelj Thomas Bernhard, posebej kritičen do avstrijske države in njene nacistične preteklosti, se je loteval polpretekle zgodovine, kopal je po drobovju Avstrije in njenih temnin, pisal o tabujih, ukoreninjenem problemu avtoritarnosti, šovinizma, oziranju v preteklost, pomanjkanju odgovornosti. Napadal je stvari, ki so Avstrijcem svete, in tiste, za katere so postali neobčutljivi. Danes Heinz-Christiana Stracheja, voditelja svobodnjaške stranke, ki se je v mladosti udeleževal mitingov neonacistov, avstrijska javnosti niti ne problematizira več.
Avstrijski predsednik Van der Bellen in novi kanlcer Kurz. Foto: AFP
»Mala država
Omenjeni Magris govori o »mali državi« in »nezaceljenih ranah«, razmerah po letu 1918 in razpadu imperija, amputirani glavi in razmajani politični fiziognomiji, o avstrofašističnem kanclerju Engelbertu Dollfussu ... Vse to je pustilo brazgotine in strupene ostaline, podobno kot tudi v drugih državah. Zdaj Avstrijo »kvari to isto zlo, obstaja tveganje, da naš svet ne bo več naš svet«. »Zdajšnji zmagovalci niso protagonisti, so pojav, vročica, vrnitev najslabše preteklosti, ki jo hrani najbolj dramatično zlo sedanjosti. To je naše zrcalo in v njem naš obraz ni prijeten.«
Italijanski pisatelj, ki vse življenje živi v Trstu, problematizira reči, ki jih zelo dobro poznamo. Kdo bi vedel več od Slovencev, Avstrija kot državna entiteta obstaja na ozemlju, nekoč pretežno poseljenem z našimi predniki, pa vendar še vedno niso uveljavljene vse pravice slovenske narodne skupnosti na avstrijskem Koroškem, kot jih zagotavlja avstrijska državna pogodba. In to počne država, ki je za lastno manjšino na Južnem Tirolskem dosegla najpopolnejšo zaščito v Evropi; matica Avstrija jo brezpogojno podpira, Južni Tirolci so zanjo bistveni element presoje celote odnosov z Italijo. Medtem ko si Slovenija ves čas po osamosvojitvi zaradi bojazni pred sosednjo državo ne upa notificirati nasledstva ADP, njen sedmi člen zagotavlja absolutno, neprimerno višjo raven zaščite od evropskega manjšinskega varstva.
Pogodba, ki so jo z Avstrijo leta 1955 podpisale štiri zavezniške velesile – Združeno kraljestvo Velike Britanije, Francija, Združene države Amerike in Sovjetska zveza –, ni običajna mirovna pogodba, ampak dokument o demokratični obnovi, deset let po končani drugi svetovni vojni in vojaški zasedbi so na ta način uredili status Avstrije kot svobodne, samostojne demokratične države. Nedolžnost »žrtve nacizma« je v preambuli zrelativizirana, pogodba vsebuje tudi člene, ki govorijo o soodgovornosti za vojno; eno od določil ji prepoveduje poskus novega anšlusa z Nemčijo, posebna denacifikacijska klavzula ji nalaga dolžnost razpustitve nacističnih organizacij in prepoveduje obnavljanje nacizma; tedanji Federativni ljudski republiki Jugoslaviji je bilo kot pridruženi sili izrecno priznano, da lahko zapleni in likvidira avstrijsko premoženje na jugoslovanskih tleh. Zgodovinsko in politično povezana z vsem tem je tudi avstrijska nevtralnost. Mednarodni pravniki vedo, in to priznava tudi avstrijska stroka, da je državna pogodba oprta na model povojnih mirovnih pogodb s premaganimi »nemškimi sateliti«.
Ob povedanem ni težko razumeti, zakaj je Avstriji državna pogodba odveč, čemu jo razglaša za »obsoletno« oziroma »samo še stvar zgodovine«. Avstrija hoče »normalizirati« svoj mednarodnopravni status, njen raison d'etat je vendar prizadet prav z obstojem ADP, je že pred dvema desetletjema pisal diplomat Matjaž Jančar. Bil je osamljen glas v diplomatskih vrstah, v Mladiki prevladuje strah pred Avstrijo, številni slovenski diplomati in veleposlaniki, ki so službovali na Dunaju, so se postavili na avstrijsko stran, notifikaciji nasledstva nasprotujejo tudi nekateri manjšinski predstavniki.
Leta 2011, med obiskom avstrijskega predsednika Heinza Fischerja v Ljubljani, je gost na novinarsko vprašanje odgovoril, da bi uradni Dunaj v primeru slovenske notifikacije nasledstva pogodbe slednje pač »vzel na znanje«. To je bilo tako rekoč povabilo vladi, da akt o notifikaciji predloži državnemu zboru in ga potem pošlje depozitarju v Moskvo, v knjigi Osamosvojitev Slovenije in ADP: Pogled z Dunaja in Ljubljane, ki je izšla lani, piše profesor ustavnega prava Ivan Kristan. Skupaj s Francetom Bučarjem in še 313 drugimi je pred dvema letoma podpisal poziv za notifikacijo nasledstva avstrijske državne pogodbe. »Knjiga je nastala kot izraz protesta proti neprofesionalnemu odnosu profesionalnega kadra na zunanjem ministrstvu.« Navaja značilno stališče premnogih diplomatov zunanjega ministrstva, da namreč za notifikacijo nasledstva nikoli ni bilo »pravega trenutka«.
Težko je še verjeti, da bi se to stališče lahko spremenilo. In to je pravzaprav paradigmatično vprašanje slovenske zunanje politike. Pred nekaj dnevi je strokovnjak za jedrsko energijo in nekdanji inšpektor Združenih narodov v Iraku Miroslav Gregorič pripomnil, češ da ne razume, zakaj Slovenija v četrt stoletja ni notificirala nasledstva avstrijske državne pogodbe. »V tej cagavosti seveda tudi ne more pristopiti k pogodbi o prepovedi jedrskega orožja.«
