Ali je Cimetov odvetnik lahko predsednik NZS?

Odkar pišem, me spremlja huda zadrega: po objavi teksta ugotovim, da sem to in ono stvar – včasih zelo pomembno – pozabil napisati. Toda vse do sobotne kolumne o (žal) zapoznelem vzponu trenutno naše največje nogometne zvezde Josipa Iličiča nisem nikoli pomišljal, da bi vam to intimno slabost tudi izdal. Pravzaprav nisem imel izbire, če sem vam želel pomemben pozabljeni del vsebine tudi predstaviti. Tu je.

Takole sem razpredal: Če Joc Pečečnik zaradi krize z Interblockom ne bi finančno nasedel, ne bi bilo Iličičeve selitve v Maribor, ne bi bilo zmage nad Hibernianom, ne bi bilo Palerma, ne bi bilo vseh teh velikih transferjev, ne bi bilo likvidnega Maribora... In zdaj k pozabljenemu: Zlatko Zahovič ne bi zaslovel kot izjemen klubski menedžer, pomnili pa bi ga po tem, da sta ga pajdaša Pavlin in Karič s Koprom v prejšnjem prvenstvu pošteno osmešila. Ob takšnih razmerah pa prejšnji predsednik NZS Ivan Simič Zlatka Zahoviča tik pred tekmo z Gruzijo v Kopru zanesljivo ne bi predlagal za direktorja reprezentance. In ker ga ne bi, mu ne bilo potrebno odstopiti. Torej bi bil Ivan Simič – pa naj bi bila napetost med njim in njegovimi podpredsedniki na eni strani ter Korenom, Novakovičem in Handanovičem na drugi še tako velika – še danes predsednik NZS. In o Aleksandru Čeferinu – šefu slovite odvetniške skupine iz Grosuplja – najbrž nikoli ne bi slišali kot o kandidatu za predsednika NZS, poznali bi ga kvečjemu kibici z rekreativnih turnirjev v malem nogometu.

Ker pa je z Josipom Iličičem sprožil zgoraj omenjeni plaz, bo Aleksander Čeferin 17. t. m. zelo verjetno postal novi predsednik NZS. Podpora je sumljivo visoka. Da ga podpira kar IO NZS, je onstran meje dobrega nogometnega okusa, da ga podpira šest podpredsedniških kandidatov (le štirje bodo izvoljeni) je postalo tradicija, ki nogometu ni v čast, kajti vsi vedo, da gre za trgovanje s podpredsedniškimi mesti. Tudi lobistična podpora ni za pohvalo: v Simičevem županskem dvojcu Popovič – Kangler, ki je to večno predsedniško klanje nekoč z atentatom na Rudija Zavrla sploh začel, je slednjega zamenjal Jankovič (logično, ker je Čeferin funkcionar Olimpije).

Dobro poučeni mi sporočajo, da ima tudi podporo daleč najvplivnejšega moža – Rudija Zavrla, tako kot jo je imel na zadnjih volitvah Ivan Simič. In potem so tu mediji s tako rekoč soglasno podporo, pri čemer zelo angažiran pristop nekega spletnega portala vzbuja koruptivne sume. V nobenem primeru vseh teh zakulisnih aktivnosti nikakor ne želim pripisati cenjenemu gospodu Čeferinu, to delo so zanesljivo opravili podrepniki, ki bodo že prve tedne po izvolitvi zahtevali vračilo uslug. Že ob sklenitvi partnerstva bi se moral g. Čeferin zavedati te pasti, ki je de facto pokopala tudi predhodnika Simiča. In še nekaj bi mu prišepnil, česar kot novinec verjetno še ne ve: v veliki slovenski nogometni družini je na tisoče nogometu predanih entuziastov, večina karieristov pri vrhu pa skrbi predvsem zase.

Med redkimi očitki proti g. Čeferinu pa me je zbodlo, češ da na sodiščih zagovarja tajkune in morilce. Kakšna neumnost, to je vendar njegov posel. Vprašanje za razpravo pa je, ali je razumno, da si odvetnik-predsedniški kandidat NZS za stranki v sodnih postopkih izbere by pass klub Olimpijo in prevaranta Cimeta, ki je Korejcem pobral denar in zbrisal.