Tiskane izdaje
Odprto prvenstvo Avstralije je edini turnir velikega slama, na katerem so organizatorji ugotovili, da dež ni edini zunanji dejavnik, zaradi katerega ni mogoče igrati tenisa. Glede na to, da ozonska luknja iz leta v leto povzroča vse večjo skrb, so že pred časom določili pravila za primer peklenske vročine.
Tako imenovani EHP (Extreme Heat Policy) načeloma stopi v veljavo, ko temperatura v senci preseže osemintrideset stopinj. Zaradi nehumane vročine so včeraj že drugič zapored kljub modremu nebu brez oblačka zaprli strehi obeh glavnih stadionov, na zunanjih igriščih pa so spored nadaljevali popoldne, ko se je nekoliko ohladilo. Vendar imajo ta pravila vsaj eno pomanjkljivost.
Partije, ki se odvijajo, ko EHP stopi v veljavo, se morajo namreč odigrati do konca. To sta na svoji koži občutila Igor Andrejev in Dominik Hrbaty, ki sta ravno dobro začela partijo, ko so ugotovili, da je prevroče. Ko so se vsi drugi hladili v klimatiziranih prostorih, sta morala vseeno nadaljevati dvoboj, ki se je razvil v skoraj štiriurni maraton. Slovak je še enkrat dokazal, da je nedvomno telesno najbolje pripravljen teniški igralec v tem trenutku in da ga kolegi povsem upravičeno kličejo Dominator. »Dominik je kot stroj. Nisem še videl tako vzdržljivega človeka,« se je čudil Andrejev, ki je v odločilnem nizu imel priložnost celo za vodstvo s 5:1. Zgodilo se je natanko tako, kot mu je napovedal Hrbaty, ko sta se po drugem kolu sočasno znašla pri maserju: »Tudi tebe bom nabil kot konja – v petih nizih!« Rus je še priznal: »Še nikoli nisem igral v taki vročini. Po tekmi sem šel pod hladno prho in se hladil z ledom. Seveda, bil sem skorajda mrtev. Še dobro, da sem sploh preživel!«
Hrbaty je šel takoj po dvoboju za pol ure navijat sobno kolo, zvečer pa je z rojakom Michalom Mertinakom odigral še partijo dvojic. »Po taki partiji se zelo priležeta dobra masaža in raztezanje. Treba je spiti velikanske količine vode in spati vsaj deset ur,« razlaga dvanajsti nosilec, ki si je po finalu Davisovega pokala privoščil le teden dni počitka, če se temu sploh lahko tako reče: »Sedem dni sem od jutra do popoldneva smučal, večere pa sem preživel v telovadnici!« Fanatik fitnesa je za vse tri uvodne zmage potreboval pet nizov, na igrišču pa je skupno prebil več kot deset ur, kar je dobri dve uri več, kot je trajalo vseh osem včerajšnjih dvobojev tretjega kola v ženski konkurenci. Igor Andrejev pa bo kljub maratonski bitki dobil enako denarno nagrado kot na primer Španka Maria Antonia Sanchez Lorenzo, ki je v dvainštiridesetih minutah dvoboja proti Francesci Schiavone osvojila le osemnajst točk.
Kim Clijsters še vedno govori, da je resno poškodovana, vendar očitno tudi »brez ene noge« z največjo lahkoto premaguje tekmice iz drugega kakovostnega razreda. Še dobro, da še naprej zmaguje Martina Hingis, ki tudi s Čehinjo Iveto Benešovo ni imela težjega dela: »Turnirja v Gold Coastu in Sydneyju sta bila zame odlična priprava. Vročina me tokrat niti ni tako zelo motila.« Švicarka je tudi razložila, kdaj in kje je pravzaprav začela razmišljati o vrnitvi: »Vsa ta leta sem igrala v ameriški ekshibicijski seriji Team Tennis. Ko sem premagovala dekleta, ki so uvrščena okoli sedemdesetega mesta lestvice WTA, sem pomislila, da morda še vedno nisem za staro šaro.«
Šele včeraj se je končal zaplet v zvezi s kaznijo Alexa Bogomolova, ki je v prvem kolu presenetil Čilenca Fernanda Gonzaleza. Američan je namreč nekoliko preveč naglas izustil kletvico »fuck«. Zaradi tega si je prislužil opomin, ki ga je stal 1500 dolarjev. Potem je sodniku zabrusil: »Ali ti nisem rekel, da se j…« In bil ob naslednjih tri tisoč zelencev!
