Bolj star, bolj nor

Medtem ko se njegovi vrstniki prijateljsko družijo na lokalnih motozborih, se je on letos – prvič po 14 letih – ovenčal z naslovom svetovnega prvaka v spidveju. In, pazite, »dedek« obljublja, da še ni rekel zadnje.

Za mano je čudovita sezona. Začel sem jo pravzaprav že ob koncu prejšnjega koledarskega leta. V ekipi smo si privoščili kar nekaj sprememb na šasiji, obenem sem znova našel pravo ljubezen do dirkanja. Rad moraš imeti, kar počneš! Trenirati sem začel že zgodaj januarja, trudil sem se vsaj dvakrat na teden testirati novo šasijo in motorje. Sezono sem odprl s spodbudnim dosežkom v Lesznu, ko pa sem sredi leta vodil v skupnem seštevku z 12 točkami zaloge pred najbližjim zasledovalcem, sem prvič pomislil, da je v igri celo naslov prvaka. V rokah sem imel škarje in platno, le glavo sem moral obdržati trezno. Prestižna lovorika, na katero sem čakal polnih 14 let, je bila zame kot korenček. Lačen sem bil in korenček je bil videti odličen. Naslov prvaka sem si zagotovil že dirko pred koncem na Hrvaškem; občutek je težko opisati in tudi veselje je bilo nepopisno,« je sezono seciral Hancock, ki ima stalno bivališče prijavljeno v ameriški Costa Mesi, med evropsko sezono pa skupaj z ženo Jennie in sinovoma Wilburjem in Billom živi v švedskem Hallstaviku.

Rad poudarja, da spidvej ni za vsakogar. »Kot večina drugih športov zahteva dobršno mero treninga, volje, motivacije in učenja, preden zares postaneš hiter. Ne zgodi se čez noč, posreči pa se le izbranim. Kar usedite se na motor za spidvej in se zapeljite po ravnini s hitrostjo več kot 35 km/h, nato pa zvozite ovinek brez zaviranja. Poskusite, čudovito je!« Sam se za strast do dirkanja lahko zahvali očetu, ki ga je že kot malčka vozil na ogled spidvejskih preizkušenj. Ko je nekoč na progi zagledal vrstnike, poti nazaj ni bilo več. Star je bil sedem let in športna kariera je bila s tem tlakovana. Odtlej je zmagal na 15 dirkah za SP (neprekinjeno je med elito že 17 sezon), dvakrat je postal posamični svetovni prvak in štirikrat ekipni. »Kot otrok sem spremljal zmage Mika Basta, Kellyja Morana, Brucea Penhala in Bobbyja Schwartza, ki so bili moji idoli. Ko sem osvojil prvi naslov ameriškega prvaka, sem si rekel: Zdaj sem se pridružil jati legend. Ko sem dosegel sedmi naslov, pa sem se izenačil z dotlej rekordnim Mikom Bastom, ki je bil moj vzor od prvega dne v spidveju,« se spominja Američan, ki se v prostem času rad ukvarja z motokrosom, golfom in deskanjem na valovih.

Onkraj oceana spidvej tako rekoč nima domovinske pravice – Hancock je bil celo edini Američan, ki se je v tej sezoni preizkusil v SP. V Evropi je slika postavljena na glavo. »Težko je primerjati spidvej v ZDA in na stari celini, težko tudi rojakom razložim, kako vrtoglavo priljubljenost dosega ta šport v Evropi. Je šport številka ena na Poljskem, drugi najbolj priljubljen na Danskem in tretji na Švedskem. Ima 600-milijonsko televizijsko občinstvo, na Poljskem denimo vsako nedeljo v živo prenašajo od eno do dve dirki. Producent neke angleške TV-hiše je dejal, da je spidvej izrazito televizijski šport. Dve minuti ogrevanja, minuta dirke in dve minuti slavja. Vsakih pet minut imate novega zmagovalca in to se ponavlja domala v nedogled,« pojasnjuje kalifornijski veteran, ki o upokojitvi še ne razmišlja. »Večkrat sem že ponovil, da bo dan, ko bom vstal in najprej pomislil, da nisem več zmožen sodelovati v brutalnem boju za naslov svetovnega prvaka, zadnji v moji karieri. Za zdaj pa se na dveh kolesih odlično počutim in dobro se bom pripravil za branjenje prestižne lovorike ter hkrati za naskok na novo.«