Tiskane izdaje
Monza – Sliši se težko verjetno, ampak je resnično: v formuli ena prvič po štiridesetih letih ni niti enega italijanskega dirkača. Zakaj so naši zahodni sosedi, kar zadeva kraljevski avtomobilistični razred, padli tako nizko, so pred današnjo VN Italije v Monzi (z začetkom ob 14. uri) poskušali ugotoviti v nemškem časniku Die Welt.
Ferrarijev predsednik Luca di Montezemolo je večino krivde za odsotnost rojakov v formuli ena pripisal pravilniku, ki čedalje bolj omejuje oziroma zmanjšuje testiranja. »Recimo, da bi iz nižjih serij pripeljal tri zelo nadarjene Italijane. Kaj bi potem z njimi? V formuli ena jim ne morem omogočiti testiranj, ker so tako rekoč prepovedana. Kaj bi jim potem še preostalo?« se sprašuje di Montezemolo. A ni jih malo, ki največ krivde za to, da prvič po sezoni 1973 v najhitrejšem »cirkusu« ni italijanskega dirkača, valijo prav na Ferrari.
Moštvo iz Maranella je edino, ki je v F1 navzoče vse od njene ustanovitve leta 1950. Odtlej se je za točke svetovnega prvenstva potegovalo že 83 Italijanov, kot zadnja lani Vitantonio Liuzzi in Jarno Trulli. Čeprav se »azzurri« ne morejo pohvaliti s prav veliko lovorikami – imajo namreč le tri, s katerimi sta se ovenčala Giuseppe Farina (1950) in Alberto Ascari (1952 in 1953) –, veljajo za dirkaški narod. Konec koncev so imeli poleg obeh svetovnih prvakov ves ta čas še druge ase, ki so igrali vidne vloge v formuli ena.
Za nameček tudi Michael Schumacher stalno ponavlja, da so dirke v Italiji – zlasti v Monzi – vselej nekaj posebnega. »Italijansko dirkaško srce je ogromno, tu vsi dihajo s Ferrarijem,« je nad vzdušjem, ki ga »tifosi« vsako leto znova pripravijo med VN Italije, očaran 43-letni Nemec.
Liuzzi meni, da ima Italija ogromno nadarjenih voznikov. »Vendar nimajo prave podpore, zaradi česar so že v startu v izgubljenem položaju. Tudi od Ferrarija nimajo dosti,« je ocenil 31-letni dirkač iz Pescare, ki letos, potem ko je izgubil sedež v F1, tekmuje v tako imenovani mednarodni seriji superzvezdnikov. V nasprotju z velimimi nemškimi proizvajalci avtomobilov, ki stavijo na svoje dirkaške šole in podpirajo talente, so pri Ferrariju v resnici le redki Italijani dobili priložnost za dokazovanje.
Težave so se začele konec petdesetih let, ko sta se Luigi Musso in Eugenio Castellotti tragično ponesrečila z »rdečima boginjama«. V italijanskih medijih so se takrat lotili ustanovitelja moštva Enza Ferrarija, ki so ga poimenovali v »očeta, ki žre lastne otroke«. V tistem obdobju je celo Vatikan obrnil hrbet Ferrariju. Ko je nato leta 1967 na VN Monaka v rdečem dirkalniku zgorel Lorenzo Bandini, so se v Maranellu odločili, da ne bodo več stavili na vrhunske italijanske voznike.
»Obstaja neke vrste strah pred dotikom, ki ga hrani preteklost,« je Ferrarijev »odnos« z italijanskimi dirkači slikovito opisal Michele Alboreto. Da bi po daljšem obdobju končno premagali ta »strah«, so v sezoni 1984 v Maranello pripeljali prav njega. In ko si je Milančan že leto pozneje pridirkal naslov svetovnega podprvaka, so bili mnogi prepričani, da bo začel novo dobo v italijanskem avto-motošportu. Toda v nadaljevanju ni več (redno) posegal po najvišjih mestih, zaradi česar se je moral po koncu sezone '88 posloviti od Ferrarija.
»Noben Italijan jim ni dovolj dober, kar se vidi tudi po tem, da pogodbe sklepajo le z že 'izdelanimi' zvezdniki,« se je dolgo pritoževal Alboreto. Od leta 2010 je ta zvezdnik Fernando Alonso. Španec.
