Hamilton: Vsepovsod preveč moških

Ljubljana – Stirling Moss je štirikrat zapovrstjo osvojil končno drugo mesto v skupnem seštevku formule 1 – leta 1955 z Mercedesom. Lewis Hamilton je aktualni svetovni prvak s »srebrno puščico« in vodilni v letošnjem točkovanju. Oba sta slovita Britanca, pred današnjo domačo dirko v Silverstonu pa sta si vzela čas za zanimiv pogovor za nemško revijo SportBild.

Gospoda Moss in Hamilton, oba veljata za angleški dirkaški legendi, ki sta največje uspehe dosegla z Mercedesom. Za koga od vaju je večja čast srečati drugega?

Moss (85 let): Zame je vsekakor čast srečati Lewisa. On ima že dva naslova svetovnega prvaka, jaz nobenega. (smeh) Hamilton je zame že zdaj legenda.

Hamilton (30): Samo vljuden hočeš biti. (smeh) Zame je takšen intervju popolnoma nor. Ko sem bil pred leti še sam navijač, si nikoli nisem mislil, da bom enkrat s Stirlingom sedel tu in govoril o najinih skupnih točkah.

Kako se Britanec počuti v Nemčiji? Gospod Moss, leta 1954 ste prestopili k Mercedesu.

Moss: Ko sem dobil ponudbo, ni bilo nobenega dobrega angleškega moštva, sam pa sem si želel zmagovati. Pred angleškimi novinarji sem se moral zagovarjati, zakaj dirkam za sovražnika. Vprašal sem jih: Si želite videti moje zmage ali ne?

Hamilton: Sam sem v drugačnem položaju. Mercedes je resda nemški, toda ekipa ima sedež v Angliji. Nekdo mi je rekel, da so v našem moštvu ljudje iz 46 držav. V formuli 1 je Mercedes že zdavnaj mednaroden.

Moss: Ne smeš pozabiti, koliko inženirjev in mehanikov imaš na voljo. Jaz sem imel zgolj dva.

Hamilton: (smeh) Poleg tega imam na tone ljudi okrog sebe; približno 700 jih izdeluje dirkalnik, okrog 400 pa motor.

Kaj je za vaju tipično nemško?

Hamilton: Dobri, solidni in učinkoviti dirkalniki. Nemčija je sinonim za kakovost. Imate najboljše ceste na svetu in najbolj moderno stavbno arhitekturo. Vse, česar se lotite, naredite najbolje.

Moss: Za zmeraj mi bo ostal v spominu dogodek, ki ga povezujem z Nemčijo. Po enem od testiranj sem se s popolnoma črnim obrazom vrnil v bokse, kjer me je pričakal služabnik z belo brisačo in vročo vodo – sredi ničesar. Mercedes je imel že takrat popolno moštvo.

Velika nagrada V. Britanije je pred vrati. Kaj pomeni za vaju?

Hamilton: Veš, da večina domačih navijačev stoji za teboj, kar ti da dodaten zagon. Zastopanje domovine te navdaja s ponosom, ki je v primeru zmage seveda še toliko večji.

Moss: Še danes sem mnenja, da me je leta 1955 takratni moštveni sotekmovalec Juan Manuel Fangio prav zaradi tega pustil zmagati na VN Velike Britanije. Ko sem ga po dirki vprašal, ali mi je podaril zmago, mi je odvrnil le: »To je bil tvoj dan.«

Lewis, si lahko predstavljate, da bi vam Nico Rosberg prepustil zmago?

Hamilton: (smeh) Ne. Tega si tudi ne bi želel. Takrat so bili dirkači še pravi džentlemeni. V našem športu je danes preveč otrok. S tridesetimi leti sem že med starejšimi. Stirling, koliko si bil star, ko ti je Fangio prepustil zmago?

Moss: Imel sem 26 let, Juan Manuel pa je bil veliko starejši – 44.

Hamilton: Časi so bili drugačni, lojalnost in prijateljstvo sta igrala večjo vlogo. Ljudje so bili v povprečju vljudnejši. Zdaj v formuli 1 ni več džentlemenov. Vsak misli le še nase in se trudi zase iztržiti maksimum.

Ker je formula 1 postala velik posel?

Moss: In ker ni več tako nevarna. Takrat smo bolj držali skupaj, ker smo se zavedali, da lahko na sleherni dirki kdo od nas umre. Bili smo pravi prijatelji.

Ali je Hamilton zdajšnji Fangio?

Moss: Na neki način je res v njegovi vlogi. Ima že dva naslova svetovnega prvaka, Rosberg še nobenega. V nasprotju z Nicom pa sem bil sam srečen, če sem bil drugi. Fangia sem izjemno spoštoval in bil sem ponosen na to, da sem se lahko učil v njegovem zavetrju. Imenovali so naju tudi veriga, ker sva vlekla drug drugega.

Lewis, zakaj to pri vaju z Rosbergom ni mogoče?

Hamilton: Ker sva v enakem obdobju svojih športnih poti in si želiva za vsako ceno ugnati drug drugega. Takšno navezo, kakršna je bila Fangio-Moss, bi si lahko predstavljal le z Michaelom Schumacherjem. Ali z Ayrtonom Senno. Pa vseeno: premagati bi hotel tudi njiju. Z drugim mestom ne bi bil zadovoljen, četudi bi ga osvojil za prevladujočim dirkačem.

Mercedesov največji tekmec je bil že tedaj Ferrari.

Moss: Res je. Vso kariero sem se boril proti Ferrariju, ker je bil Enzo Ferrari do mene zelo nevljuden. Zanj je bil dirkalnik pomembnejši od dirkača.

Vozili ste tudi za Maserati. Kakšna je bila razlika med Nemci in Italijani?

Moss: Italijani so bili bolj strastni, Nemci pa učinkoviti.

Hamilton: To je morda res, toda tudi ljudje, s katerimi delam pri Mercedesu, so zelo strastni. Je pa res, da Nemci ne govorijo z rokami kakor Italijani. (smeh) Ferrari je letos naredil velik korak naprej. Čeprav imamo še zmeraj najboljši motor, so se nam močno približali. Kljub temu smo tudi v zavojih še vedno hitrejši.

Mar je bilo dirkanje včasih večji užitek?

Moss: Zagotovo. Ni se nam bilo treba ves čas ubadati s pokrovitelji, steze so bile težje za vožnjo, dirkalniki težje obvladljivi.

Hamilton: Najboljše so ulične proge. Če bi jih bilo več, bi bilo to samo dobro za šport. Obožujem Monako in Singapur. Zaščitne ograde so tako blizu, da ni prostora za napake. Za nameček so navijači bliže dogajanju. V Silverstonu so, denimo, tribune tudi sto metrov oddaljene od steze, kar ni dobro za gledalce.

Kaj še pogrešate?

Hamilton: Pogrešam dekleta. Vsepovsod je toliko moških, da ni več zabavno.

Moss: Takrat smo dekleta sami pripeljali s seboj.

Hamilton: Tega seveda nihče več ne počne. Večina je v resnih zvezah. Na žalost danes ni več klasičnih oboževalk, kakršne so na glasbeni sceni.