Tiskane izdaje
Motegi – Malo jih je, ki v elitni kategoriji motociklističnega SP vztrajajo desetletje in več, ne da bi posegli po njenem olimpu. Za Daniela Pedroso je bil to lep čas življenjski izziv, letos spomladi pa je moral vse ambicije pokopati, ko je bil prisiljen oditi na operacijo roke. Tako je izpustil niz dirk in izgubil korak s favoriti za novo lovoriko. A zmaga Španca, ki letos šteje jubilejno sezono v moto gp, na nedeljski VN Japonske ni presenečenje.
Že res, da je moral nanjo čakati več kot leto dni, od lanskega avgusta, ko je v Brnu nazadnje stopil na najvišjo stopnico zmagovalnega odra, a njegovi tekmeci so ves čas opozarjali, da ga ne gre odpisati in da še letos lahko vnovič skroji veliko zgodbo. Ritem je, kot kaže, ujel ravno ob izteku sezone, ne sicer prvič, podobno je bilo leta 2012, ko je po poletnem odmoru nanizal šest zmag in sezono tretjič v karieri končal kot svetovni podprvak z 18 točkami zaostanka za Lorenzom. Zdaj pa je postal tudi jeziček na tehtnici, ki odloča o tem, kdo se bo letos veselil najprestižnejšega naslova. Pred dobrimi 14 dnevi je namreč z izjemno predstavo (2.), v kateri je prišla do izraza strahotna moč Hondinega motorja, Rossija potisnil na tretje mesto in s tem Jorgeju Lorenzu pomagal, da je zmanjšal razliko za italijanskim tekmecem.
V nedeljo je oba pustil za seboj in posredno spet pomagal – a tokrat Rossiju, da je kot drugi Lorenzu (3.) ušel za nove štiri točke. Oba dobro pozna, četudi si z njima nikoli ni delil garaže, kljub temu pa si ne drzne staviti ne na enega ne na drugega. »To bo težak dvoboj. Težko se izogneta napakam, glede na to, da sta v položaju, v katerem vsako napačno tveganje lahko veliko odnese, pametna odločitev pa prinese. Je pa očitno, da imata oba dober motor in lahko vozita po robu zmožnosti. A do dirk imata različen pristop in to se vidi na vsakem prizorišču,« pravi Pedrosa, ki je v nedeljo slavil jubilejno, 50. zmago v svetovnem prvenstvu; osem jih je zbral v razredu do 125 ccm, 15 v srednjem razredu, 27 pa v elitni kategoriji. Vanjo se je preselil leta 2006, pred dvema letoma pa upal, da bo po upokojitvi Caseyja Stonerja končno užil vse prednosti prvega imena v Hondini tovarniški ekipi. A se je nato »zgodil« fenomen Marca Marqueza in njegovih načrtov je bilo čez noč konec.
Pravi, da že dve leti ni tako užival na motorju kot ob zadnjem uspehu v Motegiju. »Lani sem zmagal v Brnu, a me je roka močno bolela, tokrat je bilo vse popolno,« pojasni Španec, ki je že vse od selitve v kraljevsko kategorijo zvest Hondi, kar je v motociklističnem športu prava redkost. »Še v Aragoniji sem imel resne težave z motorjem, tudi tokrat smo se med treningi še lovili, a opažam, da stvari sedajo na pravo mesto in da je zapletov vse manj. Tokrat mi je sicer pomagal tudi dež. Izbral sem namreč prave gume, kar se je začelo obrestovati, ko se je proga začela sušiti. Pred tem sem bil prepričan, da vodilnega položaja ne bom mogel ujeti, da sta Yamahina dirkača premočna. A kot sta onadva začela nazadovati po spremembi okoliščin na progi, tako sem jaz začel plezati po lestvici navzgor,« sicer Pedrosa ni skrival vpliva spremenljivih okoliščin med dirko, a je zmago vsekakor shranil med najbolj dragocene v karieri, saj ga je vrnila v elito.
