Humar menja konjičke, ne pa dirkaškega sloga

Ljubljana – Pravkar končano sezono DP v reliju so »ugrabili« idrijski dirkači, ki so si konkurenco pokorili na vseh sedmih letošnjih preizkušnjah. Državni prvak Aleks Humar je bil najhitrejši štirikrat, Rok Turk dvakrat (na zadnjih dveh dejanjih), padli branilec šampionske lovorike Darko Peljhan pa enkrat, uvodoma v Velenju.

Štiriinštiridesetletni Idrijčan je v reliju že skoraj dve desetletji, zamenjal je že lepo število jeklenih konjičkov, ne pa tudi dirkaškega sloga. Ostaja nepopustljiv, brezkompromisen, odločen; ne mara polovičarstva, popoln napad občuduje tudi pri drugih vrhunskih voznikih, svojčas pri Tommiju Mäkinenu. Včasih ga »plin do konca« tudi stane uvrstitve, letos ga ni v DP niti enkrat, vselej je namreč v generalni razvrstitvi končal na zmagovalnem odru. Minula leta je bilo drugače.

Mu pa niti v tej sezoni ni bilo prizanešeno. Na predzadnjem reliju Croatia, na katerem se je predčasno dokopal do že petega naslova slovenskega prvaka, je njegov nastop visel pod vprašajem, saj je na zadnjem testiranju pred dirko pred skokom izgubil nadzor nad zadkom renaulta clia R3T in v spektakularni nesreči grdo pohabil dirkalnik, vseeno pa je njegova ekipa zavihala rokave in mojstrsko, vsaj za silo, pokrpala vozilo, ki je bilo resda slabše vozno kot sicer, a je Idrijčana in njegovega sovoznika Jako Cevca pripeljalo do drugega mesta na preizkušnji in predčasno tudi do šampionske lovorike.

»Ta dirka je bila najlepši dorkaz, da je reli res ekipni šport,« je tedaj komentiral prvak. Obilo smole pa je imel Humar, ki mu je takrat zapiske še bral Florjan Rus, na junijskem reliju za EP v belgijskem Ypresu. Slovenska posadka je namreč kapitulirala še pred štartom iz zares nenavadnega razloga: založila je namreč zapiske hitrostnih preizkušenj, brez katerih je, sploh na tako nepoznani trasi, nemogoče nastopiti.

Če bi lahko v karieri kaj spremenil, bi, kot pravi, predvsem prej odšel v tujino. A denarna malha mu tega ni dovoljevala. Raje se je v mednarodni konkurenci meril manjkrat, a tedaj, kot se šika. Že skoraj desetletje je od tega, ko se je prvič in (zaenkrat) zadnjič predstavil tudi zahtevnim bencinskim navdušencem na preizkušnji za SP v Nemčiji. S sovoznikom Edom Čukom je v citroënu C2 R2 požel mnogo simpatij s 36. mestom v skupni razvrstitvi in enajstem v razredu A6. Odtlej podviga ni več ponovil.

Humar ima v žepu že mnoge lovorike, na seznamu želja pa še marsikaj neizpolnjenega. Denimo: bil je že udeleženec slovitega vztrajnostnega relija Dakar, toda kot mehanik Dariju Novaku in ne kot dirkač. To si je prihranil za prihodnost, vendar zgolj v primeru, da bi lahko zares dirkal in ne zgolj »sodeloval kot turist«, kar sicer počnejo mnogi, ki si želijo v najboljšem primeru prečkati ciljno rampo. Humarjeva vozniška filozofija tovrstne taktike pač ne pozna.

Reli je njegova glavna strast, seveda pa ne tudi osnovni vir zaslužka. Zasebno je že sedem let lastnik male elektrarne, njegovi odjemalci so podjetja, ki tržijo električno energijo, sprva pa je skoraj obupal, saj se je zgolj s papirologijo ubadal debelo desetletje. Po njegovih stopinjah sicer koraka tudi 22-letni sin Matic, ki je v bencinski konkurenci že tri leta, v pravkar končani sezoni pa je za volanom renaulta clia 2,0 RS zasedel končno tretje mesto v razredu II.