Ogier nič več v senci »velikega brata«

Njegov življenjski slogan je: biti drugi pomeni biti prvi med poraženci. In pove veliko o njegovi zmagovalni miselnosti, ki ga je, še ne starega 30 let, posadila na prestol svetovnega prvaka v reliju. Že od mladih let je tarča primerjav z rojakom in dirkaško ikono Sebastienom Loebom, toda Sebastien Ogier je trdno odločen, da ne bo za vekomaj v senci »velikega brata«.

Malo je vrhunskih dirkačev, ki želje za dirkanjem ne občutijo že od malih nog. Ogier je eden izmed njih. Če prihajaš iz Gapa, se namreč skorajda že rodiš s smučmi. »Kot otrok sem smučal, kadar se je le dalo, pozneje sem postal tudi smučarski inštruktor. Celo v tekmovalne vode me je vrglo, a nisem bil nikdar najboljši v svoji kategoriji. Tega zlepa nisem mogel preboleti, zato sem zamenjal panogo. Odločil sem se za petanko, pri kateri moraš biti trden v glavi in ki zahteva ogromno vaje. Zame je bila to izkušnja, ki mi je olajšala pot v reli,« se športnih začetkov spominja novopečeni svetovni prvak.

Že kot otroka ga je privlačil tudi avtomotošport, večkrat je spremljal strica, ki je nastopal v motokrosu, z relijem pa se je začel spoznavati šele kot najstnik. »Čeprav nisem natanko vedel, kakšna panoga to sploh je, mi je bilo hitro jasno, da bi se v tem lahko našel. Navdušila sta me njegova raznolikost in neprestano menjavanje tekmovalne podlage.« Del slovitega Monte Carla poteka skorajda prek njegovega dvorišča in sprva je bila to edina dirka, ki jo je poznal in spremljal. »Spomnim se obdobja, ko je Tommi Mäkinen prevladoval z mitsubishijem. Tedaj sem reli spremljal zgolj prek medijev, Finca nisem poznal, me je pa navduševal njegov način vožnje. Izkoristil sem prvo priložnost in si ga ogledal v živo, tedaj so se mi uresničile sanje.«

Potem se je začelo zares. Velikega vzornika je našel v rojaku, soimenjaku in nekaj časa tudi moštvenem kolegu Sebastienu Loebu. Ta je prvega od devetih (zaporednih) naslovov svetovnega prvaka vpisal, ko je že dopolnil 30 let, Ogier ga je letos rahlo posekal, saj bo okrogli jubilej praznoval šele decembra. Nepogrešljivi vzdevek »SuperSeb« je torej po enoličnem desetletju zamenjal lastnika. Hitrost, s kakršno napreduje Ogier, jemlje dih. Krstno zmago med elito je vpisal že v tretji sezoni, verjetno bi jo še prej, če mu tega ne bi preprečila dolga leta previsoka ovira za slehernega dirkača svetovnega kova – Sebastien Loeb.

Že vse od začetka mu zapiske bere rojak Julien Ingrassia. »Je nepogrešljiv del mojega uspeha. V prvi sezoni sva imela težke trenutke, saj se je nekajkrat zmotil. A nič zato, vsi smo ljudje in vsi delamo napake. Pomembneje je, da se iz njih kaj naučimo – midva sva očitno se.« Zadnja leta se je v reli preselilo nekaj zvenečih imen iz formule 1, denimo Kimi Räikkönen in Robert Kubica, Ogierja v nasprotno smer ne vleče niti malo, čeprav je bil v otroštvu velik oboževalec Ayrtona Senne. Reli je zanj kot naročen, sprememb ne načrtuje. »Spoštujem voznike v F1, zanje je doseči vrh morda še težje kot v reliju. Vendar pa me stezno dirkanje trenutno ne mika.«

Ljubi hitrost, pa vendar se na vse kriplje trudi, da skozi življenje ne drvi. »Ko potujem z dirke na dirko, si raje vzamem čas za ogled lokalnih znamenitosti, kot da bi norel mimo množice najhitreje, kot je mogoče.« A v isti sapi priznava, da mu, tipičnemu francoskemu gurmanu pač, zmanjkuje časa za kuhanje. »Z veseljem bi prijel za kuhalnico, vendar žal ne utegnem.« Njegova razvada so slaščice. In za konec, komaj že čaka zimsko mrtvo sezono: prosti meseci so zanj – ko skoči na smuči ali séde na motorne sani – kot nalašč za obujanje spominov iz otroštva.