Prost: Zdaj je težje občutiti mejo

Ljubljana – Alain Prost je s štirimi naslovi svetovnega prvaka, ki jih je osvojil v letih 1985, 1986, 1989 in 1993, tretji najuspešnejši dirkač v formuli 1 za Michaelom Schumacherjem (7) in Juanom Manuelom Fangiom (5). Na lestvici zmagovalcev pa je »profesor«, kot se glasi vzdevek premetenega Francoza, še mesto višje – takoj za Schumacherjem.

V nedavnem pogovoru za spletno stran Motorsport-Total.com se je Prost, ki je 24. februarja dopolnil 59 let, po dolgem in počez razgovoril o tem, kako in koliko se je kraljevski avtomobilistični razred spremenil od njegovih časov.

V Silverstonu ste imeli priložnost krmariti Red Bullovo šampionsko formulo 1. Kakšen vtis ste dobili?

Vozil sem dirkalnik iz sezone 2012, že pred dvema letoma pa na dirkališču Paul Ricard bolid iz sezone 2010. Oba dirkalnika je bilo na nek način lažje voziti, vendar pa ju je težko primerjati z bolidi iz mojega obdobja. Najprej bi moral optimalno nastaviti sedež in seveda tudi vse ostalo na dirkalniku, da bi lahko peljal na skrajni meji. A prvi vtis je bil kar impresiven, zlasti ergonomija prostora, ki ga ima zdaj na voljo dirkač. Navdušilo me je tudi, kako natančno delujejo današnji bolidi. Če samo pomislim, kako smo včasih sedeli in kako so naše rame štrlele ven; to je bilo precej nevarno.

Vsako obdobje skriva določene tehnične izzive. Kako pa se je iz vašega zornega kota spremenil pogled za krmilom?

Če se osredotočim le na vožnjo, se zdaj s sedeža vidi zelo slabo na progo. Ob tem sta največji spremembi dve stopalki in način prestavljanja. Jaz sem vedno dirkal s tremi stopalkami. Šele leta 1995, ko sem enkrat testiral za McLaren, sem se moral navaditi na zaviranje z levo nogo. Temu sem se sicer privadil, je pa treba vedeti, da današnji rodovi s tem odraščajo od malega in česa drugega sploh ne poznajo.

Kako zahtevno je bilo v vaših časih dirkati na skrajni meji v primerjavi z danes?

Moč motorja se ni bistveno spremenila, toda zdajšnji bolidi so popolnejši, kot so bili nekoč. Zato je danes verjetno še težje občutiti mejo, ker je že vse tako skrajno na limitu.

Niki Lauda je pred kratkim izjavil, da bi rad vozil v tem obdobju, ki je zelo tehnično. Mar to – glede na to, da so vas zaradi analitičnega pristopa klicali »profesor« – velja tudi za vas?

Ne bom rekel, da bi raje dirkal v današnji eri, bi se pa zagotovo sila zavzeto ukvarjal z materijo in se z načinom dela, ki ga gojim, bržkone dobro znašel tudi sedaj. Zlasti pri zdajšnjih dirkalnikih namreč ni vse odvisno le od vožnje, temveč tudi od tega, kako dobro razumeš tehnične sisteme in jih znaš kar najbolje izpopolniti zase. Zmeraj sem se rad ukvarjal s temi stvarmi in se hitro prilagajal na nova tehnična pravila.

Koliko pa je uspeh odvisen od gum?

Če obstaja nekaj, kar bi kot dirkač pogrešal v sodobni formuli 1, potem je to rivalstvo med različnimi proizvajalci pnevmatik. Spominjam se ene preizkušnje v Spielbergu, za katero sem si na levi strani dirkalnika nataknil trdi gumi in na desni mehki. Na eni drugi dirki pa sem imel celo eno trdo in tri mehke. Na tem področju smo imeli včasih bistveno več možnosti.

Nekoč so bili inženirji tudi precej bolj odvisni od povratnih podatkov, ki so jih prejemali od voznikov. Ali lahko iz tega sklepamo, da ste imeli včasih dirkači večjo težo kot zdaj?

Nočem trditi česa takega, ker proti temu, kar imamo zdaj, nisem negativno nastrojen. Poleg tega tudi ni mogoče reči, da bi bil danes enako uspešen, kot sem bil takrat. Vse skupaj je bilo pač popolnoma drugačno. Ko sem, denimo, še dirkal v kartingu, sem bil hkrati tudi sam svoj mehanik. Zaradi vseh sprememb je vprašanje, ali so takšne primerjave sploh smiselne.