Se je vrnil pravi, nevarni Herlings?

Nizozemec, ki je tudi zaradi (pre)drznosti utrpel veliko poškodb, je zaradi provokativnosti veljal za slabega fanta motokrosa.

Objavljeno
14. maj 2017 07.40
Mojca Finc
Mojca Finc

Ob besedi pesek Jeffrey Herlings zastriže z ušesi. Podlaga, ki večini motokrosistov povzroča težave, je njegova največja poslastica. Pravijo mu tudi metek. Med bencinske ase se je izstrelil s 15 leti. Toliko je štel ob prvi zmagi v razredu MX2. Zmagovanje je hitro postalo njegova obsesija. Na realna tla ga je pribil prestop v elitni MXGP. V začetku se je zdelo, da ga bo pogoltnil.

Ko je trikratni svetovni prvak v MX2 Jeffrey Herlings razkril, da se bo v letošnji sezoni pridružil velikanom motokrosa v elitnem MXGP, ga je bencinski svet ob legendarnemu Antoniu Cairoliju takoj označil za največjega tekmeca aktualnega svetovnega prvaka Tima Gajserja v boju za lovoriko. A še preden se je šov začel, je 22-letnemu dirkaču ekipe KTM, ki je z 250-kubičnega motorja presedel na 450-kubičnega, krila pristrigla poškodba zapestja. Zlomil si je kost v roki. Na uvodno dirko sezone v Katarju se je tako podal po operaciji.

»Jasno se vidi, da dolgo časa nisem bil na motorju, primanjkuje mi treninga, nimam pravega ritma, stanje je precej klavrno. Povrhu vsega dirkam z močnimi bolečinami. Pa tudi motor se odziva povsem drugače kot 250-kubični, ki sem ga vajen, tekmovalno ozračje je zame novo in na vse to se je treba privaditi. Sanje o naslovu so vse manjše,« je razmišljal po uvodnih dirkah sezone.

Iz bencinskih krogov so vanj letele strupene puščice, češ da jih je serijski zmagovalec v eliti razočaral. Kritike so se ga dotaknile. »Kako mi lahko očitajo kaj takšnega? Tekmujem z zlomljeno roko, umiram od bolečine iz kroga v krog, da bi si zagotovil nekaj točk in kljub vsem preglavicam sledil zastavljenemu cilju. Zavedam se, da so moji nastopi slabi, borim se za mesta, za katera se ne bi želel. A realnost je takšna, zdaj se nisem sposoben kosati za zmago. Tisti, ki so si kdaj zlomili kost v roki, bodo razumeli, o čem govorim. Dirkal sem deset dni po tem, ko so mi zdravniki vstavili kovinsko ploščico,« se je na družbenih omrežjih odzival na številne kritike.

Nizozemskega asa, ki je v preteklosti tudi zaradi svoje (pre)drznosti utrpel veliko poškodb, zaradi provokativnosti pa veljal za »slabega fanta« motokrosa, je položaj, v katerem se je znašel, zdramil in naučil novih življenjskih lekcij. Po hudi poškodbi v že prej popisani zdravniški kartoteki je postal bolj potrpežljiv.

Zahteve okolice so ga obremenjevale, umirjal je apetite in poudarjal, da stopa korak za korakom z vse boljšim občutkom na motorju. Ko so začele ponehati še bolečine v poškodovani roki, je napovedal, da je njegov prodor le še vprašanje časa. In res se je zgodil. Na pesku.

Najprej je pred domačimi navijači na dirki v Valkenswaardu z drugim mestom osvojil premierne stopničke, potrdil prave občutke in utrdil samozavest. Toliko da je na naslednjem prizorišču v Latviji kot novinec v eliti prvič dobil kvalifikacije: »Tako dolgo že nisem zmagal, da se več ne spomnim, kdaj sem nazadnje,« se je veselil kot majhen otrok. Dodaten zagon mu je pomagal, da je nadvladal tekmece tudi na dirki, v obeh vožnjah.

»Ko sem se pred četrto dirko sezone v Mehiki zvečer spravil v posteljo, sem začutil, da sem dosegel najnižjo točko. Nisem si želel nastopiti na tekmi, hotel sem le domov. Po dobljenih kvalifikacijah v Latviji pa sem si želel, da bi bila dirka že tisto noč, čim prej. To je tisti pravi Jeffrey, ki ga poznam. Skratka, odličen občutek,« je Herlings nizal vtise, ki so ga prevevali po krstni zmagi v Kegumsu.

Čeprav se je v letošnjih najbolj kriznih trenutkih zdelo, da celo obupuje, je delal pomembne korake na poti do napredka. Potreboval je čas in dobro izvedbo starta, da bi se boril za vrh. »MXGP je zahteven razred. Naredili smo pomembne premike in zdaj gradimo naprej. Ne gre za to, ali sem končno začutil svoj slog na motorju, ključna pri zmagi je bila glava. Verjeli smo, bili osredotočeni, hoteli smo postaviti češnjo na vrh torte. Vse skupaj se je sestavilo,« je razmišljal o poti do najvišje stopničke.

Čeprav imajo dirkači za sabo sedem dirk, pred sabo pa novih 12, je Herlings prepričan, da je zanj boj za naslov svetovnega prvaka že izgubljen. Za vodilnim v razvrstitvi Cairolijem, ki si je rdečo ploščico priboril po hudih padcih Gajserja, zaostaja za 84 točk. Zanimivo, številka je enaka tisti, s katero Herlings tekmuje.

»Krona zame ni več dosegljiva, vendar nimam ničesar izgubiti. Precej dirk je še pred nami, biti na drugi strani je dober občutek. Nočem se osredotočati na točke, pomembno je, da nadaljujem trdo delo, se učim, napredujem. Cilj bodo zmage in stanovitnost,« se je 22-letnik ozrl k prihajajočim tekmam. Zanimivo bo spremljati, v kakšnem slogu bo nadaljeval. Pred sabo ima vsaj tri priložnosti, ki se jih bo lotil s precej samozavesti. Peščen teren se mu obeta v Ottobianu, Lommlu in Assnu.