Tiskane izdaje
Krško – Slovenska dirka v koledarju spidvejskega SP, ki jo je letos že desetič gostil štadion Matije Gubca v Krškem, predstavlja enega od prvih mejnikov v karieri Mateja Žagarja, saj je pred desetletjem prav na njej razveselil zveste navijače s svojimi krstnimi stopničkami med svetovno elito. Odtlej podviga ni več ponovil, niti letos ne.
Tokrat mu splet okoliščin res ni šel na roko. Trije padci v manj kot mesecu dni so pustili posledice, tako telesne (oteženo gibanje in posledično boleči treningi) kot psihične. Neprestano razmišljanje o meji, prek katere ne smeš iti, ker bi bilo sicer nevarno za zdravje, je vplivalo na zbranost in osredotočenost serijskega slovenskega šampiona, ki se mu je šele drugič v sezoni – po Daugavpilsu – zgodilo, da ni zmagal na niti eni od petih voženj na podlagi, ki je bila zanj enostavno pretrda, tako da kake prednosti domačega ovala niti ni čutil. Pravzaprav je zanj precej bolj domače prizorišče v Gorzowu, kjer si kruh služi v poljski elitni ligi, pred dvema tednoma pa si je tam, drugič v sezoni, pokoril celotno konkurenco.
Tokrat je v svojih vožnjah vpisal tri druga in dve tretji mesti, v zadnji pa je imel še možnost za preboj v polfinale, a bi v njej potreboval zmago. Ni se izšlo, Danec Niels-Kristian Iversen je bil prehiter in je razblinil še zadnje upe 32-letnega Črnovaščana po preboju med osmerico. Razočaranje je bilo veliko, takoj po zadnjem nastopu je zaprtih ust odvihral mimo sedme sile, predvsem pa si je rahlo otežil izhodišče za napad na končno uvrstitev med najboljšo trojico pred zadnjimi tremi dirkami sezone. Vsi trije tekmeci, ki so bili že pred Krškim pred njim na razpredelnici, so znova napredovali v veliki finale, njegov zaostanek za tretjeuvrščenim Dancem Nickijem Pedersenom je zdaj poskočil na devet točk.
Za zmago sta se udarila zadnja dva svetovna prvaka, lanski Greg Hancock je bil v finalu hitrejši od predlanskega Taija Woffindna, obenem je osvojil tudi dve točki več od Britanca, ki pa še vedno prepričljivo vodi v skupnem seštevku s kar 127 točkami. Ameriški fosil je pri 45 letih kot dobro vino, v celotni dirki je oddal eno samo točko, njegov izkupiček (20) je celo najboljši med vsemi dirkači na letošnjih preizkušnjah. V dveh desetletjih nastopanja na najvišji ravni je Hancock v statistiko vpisal tri naslove svetovnega prvaka, 19 zmag – krška je bila zanj prva letošnja –, 79 finalov in kar 188 dirk, kar pomeni, da je manjkal na eni sami, pa še to zavoljo poškodbe.
»Izkušnje, presežek adrenalina, dodelana tehnika – to je zmagovalna kombinacija v boju z dosti mlajšimi tekmeci. In seveda uspešni štarti, saj so nekateri vozniki, sploh tokratni finalisti, izjemno hitri in zlepa ne moreš mimo njih, če zaspiš na štartu. Kadar dobro začnem, se lahko zgolj priklonim izzivalcu, ki me na progi prehiti, saj je to – tega se zavedam – skrajno zahtevna naloga,« je poudaril Hancock. Pred skoraj 11.000 gledalci sta se predstavila še dva slovenska voznika, posebni povabljenec Aleksander Čonda in rezervist Denis Štojs, oba sta se okitila s po točko. Prihodnja dirka bo čez dva tedna v Stockholmu, Žagar – na tem prizorišču je bil predlani drugi – pa jo bo pričakal s četrtega mesta v skupnem seštevku, ki ga je zadržal kljub tokratnemu slabšemu dosežku.
