Žepni samuraj kot Nieto in Doohan?

Ljubljana – Medtem ko sta Yamahina aduta Maverick Viñales in Valentino Rossi po polomu na nedeljski VN Španije bentila nad Michelinovimi gumami, so v Hondinem taboru vriskali od navdušenja. Še posebej zmagovalec kraljevske dirke Dani Pedrosa, saj je bil neulovljiv vse od štarta. »Smeh dela čudeže. Srečen dirkač je hiter dirkač,« je ponavljal.

Na zmagovalnem odru so izkušenega Španca, ki bo letos dopolnil 32 let in tekmuje v svetovnem prvenstvu vse od leta 2001, premagale tudi solze, a v njih ni bilo niti malo grenkobe. Pred očmi so se mu na hitro zvrteli dogodki iz bogate kariere, ki mu je prinesla 30 zmag in 102 uvrstitvi med najboljšo trojico v razredu motogp ter tudi precej razočaranj. Ne nazadnje ni niti enkrat osvojil naslova svetovnega prvaka v elitni konkurenci (v letih 2007, 2010 in 2012 je bil drugi v skupni razvrstitvi), sol na rano pa so mu nehote stresali moštveni sotekmovalci Nicky Hayden, Casey Stoner in Marc Marquez, saj so si v istem času pridirkali pet lovorik.

Pedrosa se je moral doslej zadovoljiti z zmagoslavji v razredih do 125 ccm (2003) in 250 ccm (2004 in 2005), v nedeljo pa so ga opozorili, da morda še ni prepozno za uresničitev sanj. V Jerezu je namreč dobil 3000. dirko v zgodovini SP, prejšnja mejnika pa sta dosegla prava motociklistična velikana: Angel Nieto je leta 1975 dobil 1000. preizkušnjo, Michael Doohan pa 2000. leta 1997. »Tudi meni so mnogi govorili, da bi si zaslužil kakšen naslov. Toda ker nisem zmagal, si ga nisem zaslužil. In Dani se strinja z mano,« pravi Pedrosov svetovalec Sete Gibernau, dvakratni podprvak v razredu motogp v letih 2003 in 2004 za Rossijem.

»Ponosen sem, da me omenjajo v istem stavku s takšnima legendama. Gre le za okrogel jubilej, toda občutek je prijeten. Še bolj pa sem zadovoljen, ker sem se tudi letos vpisal na seznam zmagovalcev dirk v SP, saj v njem že dolgo ni bilo toliko vrhunskih dirkačev. Zaradi slabšega dneva Yamahinih adutov sem lahko nadomestil izgubljeno v Argentini, kjer sem padel, zato bodo naslednji izzivi še toliko bolj zanimivi,« meni Pedrosa, ki je zdaj četrti v skupni razvrstitvi SP z desetimi točkami zaostanka za vodilnim Rossijem.

Dodatno nagrado bi si zaslužil za izjemen niz, saj je z uspehom na domačih tleh že 16. sezono zapored dosegel vsaj eno zmago; od teh 12 v razredu motogp. Rossi ima resda še daljšo in uspešnejšo kariero, a je v letih 2011 in 2012, ko je vozil za Ducati, ostal praznih rok.

»Ko sem privozil do cilja, se je zame šele začelo najhujše. Počutil sem se, kot da mi bo od veselja razneslo srce. Toda tudi prej mi ni bilo lahko, čeprav sem slišal ocene, da nisem imel težkega dela. Med vožnjo pač nisem imel pravega občutka zaradi toplega asfalta. Prednja guma se mi je začela hitro obrabljati, toda do tedaj sem že pridobil lepo prednost. Ko sem ujel pravšnji ritem, nisem hotel preveč tvegati. Dvakrat ali trikrat sem sicer zagrešil napako, enkrat za malenkost tudi zašel s steze, toda predvsem sem moral paziti na zadnjo gumo srednje trdote, saj sem vedel, da ima Marc tršo pnevmatiko,« pojasnjuje »mali samuraj« iz Sabadella v Kataloniji. Visok je namreč le 158 cm in tehta 51 kg, s katerimi je pravi palček celo v svetu motociklizma. V njem že dolgo izstopa Rossi s svojimi 182 cm, Viñales denimo meri v višino 173 cm, Jorge Lorenzo 171, Marquez pa 168 cm. Pravi Guliver pa je Francoz Loris Baz, 13. v Jerezu, s 192 cm.

»Višina je zagotovo koristna pri igranju košarke, toda na dirkah motogp pomeni težave. Jaz imam srečo, da tehtam le 65 kg, toda če bi imel dodatnih pet kilogramov, bi bil v slehernem krogu precej počasnejši. Daniju zagotovo ni potrebno paziti na vsak gram,« z nasmeškom ocenjuje Valentino Rossi.