Beograd utripa slovensko

Beograd – Srbska prestolnica je te dni precej bolj spominjala na zatočišče Slovencev in, kot pravijo starejši prebivalci, na nekdanje čase rajnke Jugoslavije, kot na svetovljansko mesto, v katerem se zadnja leta sicer mešajo turisti z vseh koncev Evrope. Teh zdaj praktično ni opaziti. V strogem središču mesta tako rekoč ni kotička, kjer ne bi žuborelo v različnih slovenskih narečjih, napovedi o prihodu 3500 »Janezov« pa so že davno ušle nadzoru. V soboto, ko so na prizorišče predtekmovalnih bojev prispeli še zadnji zamudniki, je bilo tu po grobi oceni že skoraj 5000 Slovencev, ki so zasedli predvsem najstarejšo ulico na Skadarliji in glavno promenado na Terazijah. Po sijajni zmagi nad Grčijo pa so uprizorili veseljačenje, ki je doseglo vrhunec pri glavni točki KZS, pubu Old Town. Žal, se je večina včeraj že odpravila proti domovini.

Še preden so prispeli prvi navijači, je v Beogradu že zavladalo prepričanje, da med napovedano množico ni kakšnih košarkarskih poznavalcev, temveč da večina razmišlja predvsem o tem, kje in kako se bo tri dni najbolje zabavala, jedla in pila. Zato so bili Beograjčani nemalo presenečeni, ko se je akustična, a že 33 let stara dvorana kar tresla ob neverjetnem navijanju, ki so ga uprizorili naši navijači, še bolj pa nad njihovo kulturo na tribunah, saj žaljivih skandiranj in žvižgov tako rekoč ni bilo. Le malce in to upravičeno so se posmihali, ko so ugotovili, kakšna je uradna oprava Slovencev. Pri KZS so namreč ustrelili kozla in navijače opremili kar z majicami pokrovitelja, trgovskega podjetja Spar, napis Slovenija in lik Triglava ter morja pa se je skrival le na hrbtu, tako da so se mnogi že drugi dan znašli in majice preprosto kar – obrnili. Sicer pa kar dve tretjini rekvizitov sploh nista ugledali Beograda, saj so pakete z rokavicami in baloni iz neznanih razlogov cariniki zadržali na meji.

Nekateri navijači so se znašli tudi drugače in si nadeli navijaške majice nogometne reprezentance oziroma hokejistov, nekateri med njimi tudi drese iz NBA. »V petek in soboto sva razdelili okoli 600 majic, dobil jo je vsak, ki je pokazal vstopnico,« sta pripovedovali simpatični dekleti na drugi informacijski točki KZS, v hotelu Kazina, in pojasnili, da le redke zanima tukajšnja turistična ponudba. In malce v šali z roko nagnili nevidni vrček, rekoč, da se prišleki, stari med 25 in 35 let, bolj zanimajo za to vrsto zabave. No, v resnici je bilo na tribunah tudi precej navijačev srednjih let, tudi družin, nasploh pa so vsi poželi silno odobravanje gostiteljev, saj so bili navzlic silnemu hrupu v središču mesta bolj karnevalsko kot pa razgrajaško razpoloženi. Skadarlijo so denimo spremenili v ulico starih narodnih napevov v slogu Od Vardara pa do Triglava. »Kar kocine mi gredo pokonci. Lepo je to slišati, vendar se to pri nas poje le, kadar pridejo Slovenci,« je ganjena ploskala starejša prodajalka slik.

Da so nostalgijo naših navijačev – prej bi sicer lahko rekli retro-Jugoslavijo, saj so mnogi vendarle še premladi, da bi se dobro spomnili najboljšega iz skupne države – tukajšnji prebivalci res dobro občutili, priča tudi reportaža o Slovencih, ki so jo objavili v enem od športnih dnevnikov z naslovom. Naslov pove vse: SFRJ – legenda živi. Je pa zanimivo, da so se vsi privrženci slovenske izbrane vrste na prizorišču zbrali šele v soboto, kar nekaj jih je namreč zaradi številnih postankov na cestnih postajališčih do Beograda potovalo tudi po 12 ur. Spet drugi so se v avtomobile usedli šele v soboto, najbrž spodbujeni tudi z novicami o slovenski »fešti« v središču Srbije in Črne Gore. Vstopnice je bilo pred dvorano na črno pač še mogoče kupiti, pa tudi cene še niso poletele v nebeške višave. Pet Štajercev, ki smo jih srečali pred dvorano, je za enodnevno vstopnico (dve tekmi) odštelo 1500 dinarjev. Za primerjavo: cena paketa 6 predtekmovalnih tekem je bila v redni prodaji 3300 dinarjev. Črni trg naj bi začel prav cveteti šele ob zaključnih bojih v Areni, ki sprejme 20 tisoč ljudi, vsa mesta za četrtfinale, polfinale in finale pa so že razprodana …