Berlusconi: Noro visoke plače bi porezal za 50 odstotkov

Ljubljana - Analitiki so enotni: evropska sezona 2009/10 bo bržkone že ponudila dokončen odgovor na vprašanje, ali lahko za Italijo premočni Inter, prenovljeni Juventus in upehani Milan sploh še odkrito merijo na finale lige prvakov. Do oddaljenega maja pa se bodo morali na italijanskem »škornju« ukvarjati z vse bolj osiromašenim državnim prvenstvom, nižjimi vlaganji v nogomet, vrtoglavimi dolgovi vseh klubov in neudobnim štadionom, ki onemogočajo učinkovito renesanso serie A, nekoč najmočnejšega prvenstva v Evropi.

»Če lahko Bruce Willis za snemanje enega filma producentom zaračuna 30 milijonov dolarjev, vsak večji pevski zvezdnik pa za en koncert iztrži skoraj 10 milijonov, potem tudi nogometaši niso preplačani,« je znameniti stavek, s katerimi je podpredsednik Milana Adriano Galliani pred leti (u)tišal kritike vse višjih plač svojih nogometašev. No, recesijski zajedalec ni zaobšel niti Italije, Gallianiju se je arogantna izjava vrnila kot bumerang, njegov šef Silvio Berlusconi pa je danes med glavnimi zagovorniki nižanja »vrtoglavih« zaslužkov nogometašev. »Igralske plače so noro visoke. Najraje bi jih 'porezal' za vsaj 50 odstotkov, slej ko prej pa se bo to tudi zgodilo,« zatrjuje lastnik Milana in italijanski premier Berlusconi.

Italijansko prvenstvo res težko lovi največja tekmeca, angleško premier league in špansko primero divison; Angleži zaradi najbolj globalizirane lige brez težav privabljajo k oglaševanju največje svetovne korporacije, Španci zaradi ugodnega davčnega okolja predstavljajo nelojalno konkurenco vsem evropskim tekmecem. Serie A je minuli konec tedna štartala v sezono 2009/10 z 1,8 milijarde evrov kumulativnega dolga, več sto brezposelnimi nogometaši in športnimi arenami v obupnem stanju. Italijani se še zdaj jezijo na Evropsko nogometno zvezo (UEFA), ker jim ni zaupala organizacije evropskega prvenstva leta 2012, imenitne priložnosti za izboljšanje zastarele in neudobne (nogometne) infrastrukture.

Vsi italijanski klubi so v aktualnem prestopnem roku, ki resda traja do 1. septembra, za okrepitve skupaj namenili borih 150 milijonov €, torej polovico zneska, ki ga je za nove zvezdnike odštel samo madridski Real! Še v preteklih sezonah sta Milan in Inter brezbrižno kupovala nogometaše, skupaj sta zapravila več kot milijardo €. Še pred njima sta razsipala z denarjem Lazio in Parma. V minuli sezoni je denimo Milan za plače nogometašev namenil približno 76 odstotkov svojih prihodkov, Inter celo 86 %. Ritmu so sledili tudi drugi, namesto da bi zajetnejši del prihodkov namenjali za mladinske pogone klubov in posodobitev štadionov. Še nekaj let nazaj so italijanski klubi v povprečju za plače igralcev namenili le 56 % svojih prihodkov. Jasno je torej, od kje Interju 150-milijonska luknja v proračunu za leto 2008 in zakaj je podobno s številnimi drugimi klubi na Apeninskem polotoku. Dokler so te proračunske primanjkljaje krpali predsedniki-lastniki klubov, so šli »vozovi« naprej, zdaj, po letu dni gospodarske recesije, je vrag odnesel šalo in denar. Kaka (Milan) in Zlatan Ibrahimović (Inter) sta se morala preseliti v Španijo …

»Nogometa zaradi tega seveda ne bo konec. Tudi italijanskega ne. Bodo pač zapravljali tisti, ki si to lahko privoščijo. Pred sezono smo bili to le Juventus, Milan in Inter,« zavrača pogrom »calcia« izvršni direktor Juventusa Jean-Claude Blanc. Morda ima črno-bela »zebra« iz Torina res prav; klubi iz 1. italijanske lige so dosegli dogovor s televizijskima skupinama Sky in Mediaset do leta 2012, po katerem bo sedanja vsota 630 milijonov € za 20 klubov čez tri leta narasla na milijardo € na sezono. Ta znesek seveda ne vključuje dela marketinškega in oglaševalskega kolača, ki bo prav tako pripadel klubom iz serie A in B (druga liga).

Italijani napovedujejo, da bo nogomet zaradi recesije trpel precej manj kot druge športne panoge, ki so manj usmerjene v trg in množično razširjenost. Res pa je, da je brezglavim nakupom največjih zvezdnikov dokončno odzvonilo, vse bolj pomembna funkcija v domala vseh klubih pa postaja skavtska služba. Še primera: Milan je leta 2003 Sao Paulu za 21-letnega Kakaja odštel osem milijonov € odškodnine, letos ga je za 68 milijonov prodal v Madrid. Isti klub je avgusta 2007 za tedaj 17-letnega Alexandra Pata brazilskemu Internacionalu odštel 14 milijonov € odškodnine, Chelsea mu letošnje poletje neuspešno ponuja 50 milijonov € …