Tiskane izdaje
Novega poglavja velikega rivalstva med Nadalom in Federerjem, katerega vrhunec je bil prav lanski finale, v Wimbledonu tokrat ne bo, ima pa zato drugi igralec sveta toliko lepšo priložnost za novo poglavje v zgodovinskih knjigah. »Ta čas sem osredotočen le na prvo kolo, na prvo točko. Seveda pa si želim povrniti wimbledonsko krono in o tem razmišljam bolj kot o izboljšanju Petovega rekorda. Ko bom enkrat prišel do polfinala in upam, finala, bodo šle moje misli verjetno tudi v to smer. A sanje bi uresničil že s ponovno zmago,« je Federer pojasnil, da bi bilo samostojno vodstvo pred Samprasom - ta gre pač z roko v roki z novim wimbledonskim naslovom - zgolj smetana na vrhu torte.
Sanje so postale še bolj dosegljive, ko je Nadal v petek sporočil, da zaradi poškodbe ni nared, odločitev pa Švicarja ni presenetila, saj je lanskega zmagovalca pred dnevi srečal na treningu, po le nekajsekundnem pogovoru pa je že dobil pravo sliko. »Vprašal sem ga, kako kolena, in odgovoril je, da v redu. Takoj mi je bilo jasno, da ni dobro in zato sem bil pripravljen na to, da ne bo igral. Kljub temu pa je to razočaranje tako za turnir kot tudi zame, nekaj podobnega, kot je bil poraz v Parizu. Na Roland Garrosu sva igrala štirikrat zapored eden proti drugemu, tu trikrat, a zdaj ne bo še ene ponovitve finala. Škoda, ker bi rad igral z njim. On je moj največji tekmec, odigrala sva nekaj odličnih dvobojev, med katerimi izstopa prav lanski wimbledonski. Ob njegovih težavah pa tudi vidim, kakšno srečo imam sam. Ni normalno, da sem zbral toliko naslovov in finalov, pa nisem bil nikoli resneje poškodovan,« je razmišljal Federer, potem ko je postalo jasno, da v Wimbledonu stvari ne bo mogel postaviti na svoje mesto z najljubšim scenarijem: finalno zmago nad Nadalom.
Po Roland Garrosu, kjer se mu prav tako ni uresničila želja, da bi karierni grand slam osvojil v neposrednem dvoboju s Špancem, Federer sicer ni nastopal, zavoljo izčrpanosti je odpovedal tudi pripravljalni turnir na travi v Halleju. »Teden dni sem preživel v Švici, kjer nisem delal nič, razen da sem nekoliko skrbel za telesno pripravljenost, sicer pa sem preživljal čas s prijatelji in družino. Psihično sem bil preveč utrujen za karkoli drugega, saj sem imel v Parizu zaradi vsega pritiska občutek, da sem odigral štiri finalne dvoboje. Olajšanje in sreča po koncu Roland Garrosa sta bila tolikšna, da je bilo nemogoče takoj začeti nov turnir,« je pojasnil drugi nosilec, ki je v Wimbledon pripotoval v torek, s treningi z Mihailom Južnijem, Stanislasom Wawrinko, Maratom Safinom in Stefanom Koubekom pa se je mirno privadil na travnato površino, na kateri bi v naslednjih dveh tednih kaj lahko spisal novo teniško zgodovino.
Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela
