Tiskane izdaje
Pegan je imel tokrat tudi nekoliko sreče, da ga pred kvalifikacijami v hrbtu ni zbodlo v tolikšni meri, kot se mu je to zgodilo že trikrat doslej, ko ni mogel niti vzravnano hoditi. V Londonu se je za las izognil najhujšemu, kot kaže, pa je tudi prišel do ključa, kaj povzroča to poškodbo. Na treningih pred tekmovanji namreč veliko več dela kot doma, vsakič preizkuša vse prvine, pomembno pa je tudi, da doskakuje na veliko trše blazine kot v trnovski telovadnici (zaradi »trših« doskov imajo podobne, a blažje težave skoraj vsi naši telovadci), če k temu prištejemo še drugačen drog in potovanja ... Zato se je odločil, da po kvalifikacijah ne bo pretiraval s pripravami za finale. »Seveda sem zdaj toliko bolj previden, najbolj seveda pri doskokih, za nameček je drog v dvorani za trening precej drugačen od tega v tekmovalni. Veliko več energije moram vložiti v posamezne prvine,« se je pritoževal Pegan, še bolj pa nad belimi blazinami, nad katerimi so bentili tako rekoč vsi telovadci. Še posebej v akademiji Davida Beckhama, v kateri trenirajo, saj je tam tudi strop bel in predvsem na parterju in drogu je to zelo moteče, ker telovadci nimajo občutka, kje so tla in kje strop. Le-ta je v areni O2 temen, kar položaj nekoliko izboljša.
A razmere so seveda za vse enake, v jutrišnjem finalu bo odločalo znanje in tudi malo sreče. Po kvalifikacijskih nastopih sodeč ima vsa osmerica precej enakovredne sestave, nekoliko izstopata le Zou Kai, ki je imel izhodiščno oceno 17,200, in Epke Zonderland, ki naj bi se predstavil s 17,300. Z najnižjo je v torek tekmoval Kohei Učimura, a treba je vedeti, da je imel Japonec tedaj v mislih tudi mnogoboj in verjetno ni hotel maksimalno tvegati. Desetinka, dve pri izhodišču bo z lepim nastopom brez dvoma nadomestljiva, še posebej, ker so sodniki doslej pokazali precej strogosti. »Vseh osem nas bo imelo isti cilj, torej nastop brez napake in s tem osvojitev kolajne. Naše sestave imajo precej podobne vrednosti, odstopanja so tako rekoč zanemarljiva, zato imamo vsi možnosti za najvišja mesta. Sploh pa: če si v finalu, so stopničke vedno dosegljive, saj tekma velikokrat ubere zelo nenavadno pot,« je na vsa mesta od 1 do 8 pripravljen Pegan, ki bo v finalu nastopil - ob idealnem scenariju z vajo z izhodiščno oceno 17,000 - kot četrti (njegova edina želja je bila, da ne bi odprl tekmovanja na drogu), kot zadnji, za Cassino, Aleksandrom Carevičem, Danellom Leyvo, Zou Kaijem, Učimuro, Zonderlandom in Jonathanom Hortonom. Med tekmeci torej ni prav tistih treh imen, ki so ga premagovala na zadnjih velikih tekmovanjih, Rizza, Hambüchna in Marasa. »Resda ne bo treh odličnih tekmovalcev, a tu so novi tekmeci, ki prav tako lahko dobijo visoke ocene. Se pa strinjam, da jih ima kar nekaj manj izkušenj in da bi denimo Hambüchen imel večje možnosti za zmago,« razmišlja Pegan in priznava: »Priložnost je lepa, ker nikoli ne vem, katera bo zadnja, pa se bo treba toliko bolj potruditi.«
Podobno lahko razmišlja tudi Jordan Jovčev, ki je še leto dni starejši od slovenskega telovadca, danes pa se bo boril za kolajno na krogih, potem ko je bil prav tako kot Pegan v kvalifikacijah tretji.
Iz sobotne tiskane izdaje Delo
