Tiskane izdaje
Ljubljana - Seznam brezposelnih slovenskih trenerjev iz šole Uniona Olimpije je od petka daljši še za eno ime, saj se je Tomu Mahoriču, Zmagu Sagadinu in Radetu MIjanoviču pridružil tudi Sašo Filipovski, o katerem so pred tedni razmišljali tako pri KZS kot v Tivoliju. Vodstvo Turowa se pač ni moglo sprijazniti s tem, da zavoljo incidenta v Koszalinu kar tri mesece ne bo smel voditi moštva v poljski ligi, zato se je po poltretji sezoni sodelovanja odločilo za sporazumno prekinitev pogodbe. Vseeno pa se poljska zgodba zanj še ne bo tako hitro končala, saj mu je poškodovani navijač - Filipovski mu je v samoobrambi zlomil nos z udarcem z glavo - napovedal civilno tožbo.
»Sprva ni kazalo, da se bo stvar razpletla tako slabo. V klubu so bili prepričani, da bo poljska zveza ugodila pritožbi in mi suspenz znižala s treh mesecev na enega. Sploh, ker so me kaznovali, še preden so pristojni dobili vso potrebno dokumentacijo in izjave obeh prič, mojega pomočnika in kapetana Roberta Witke, ki sta dobro videla celoten incident. Toda ko so se naši šefi še enkrat opravili na sestanek v Varšavo, je zavel drugačen veter. Pojasnili so mi, da se ne morejo boriti proti močnejšim in da morajo poskrbeti predvsem za prihodnost kluba. Vsi smo tako čakali samo razplet pritožbe, a še preden je komisija zasedala, so pricurljale informacije, da nima namena znižati kazni. In ker je nesmiselno, da bi tri mesece moštvo le treniral, ne pa tudi vodil tekem, smo se razšli,« pojasni Filipovski.
Sam se sicer strinja, da je bil njegov odziv ob naletu navijača preoster, saj mu ga dejansko ne bi bilo treba udariti z glavo. A kot pravi, je po bitki lahko biti general. »Možakar je ušel redarjem in prišel v predor, ki povezuje igrišče in slačilnice. Ko sem videl, da gre proti meni z dvignjeno roko, sem se odzval povsem avtomatično. Žal sem mu zlomil nos in če bi lahko kaj popravil, bi takoj. Toda že dan, dva po dogodku me je poklical in zahteval odškodnino. Zdaj vse skupaj ureja moj odvetnik, zagotovo pa me čaka civilna tožba,« je Sašo Filipovski jezen sam nase, saj se je po tistem začelo vse rušiti kot domine. Če je bil namreč Turow dotlej kljub velikim težavam s poškodbami še v vodstvu v DP, so začeli igralci brez njega nizati poraze kot za stavo.
»Klub nujno potrebuje organizatorja igre in dejstvo je, da se bo z mojim odhodom in odhodom mojega pomočnika sprostil pomemben del proračuna za nakup dodatnega igralca. V bistvu smo brez dirigenta igrali od začetka evropskega pokala. Na drugi tekmi s Crveno zvezdo sta se mi namreč poškodovala Donald Copeland, ki smo ga pripeljali kot prvega strelca poljske lige v prejšnji sezoni, in center Darian Townes, za katerega se je izkazalo, da je še pred prihodom vlekel staro poškodbo kolena,« pojasni Filipovski, ki se bo od Poljske uradno poslovil v soboto, ko pri Turowu gostuje Slupsk Gašperja Okorna. A iskanje novega kluba zanj ne bi smel biti prehud zalogaj. Poleti so ga denimo snubili tudi pri poljski in latvijski krovni organizaciji, a Filipovski vztraja, da na dveh stolčkih, klubskem in selektorskem, ne more sedeti.
»Ne glede na razplet sem z doseženim na Poljskem zelo zadovoljen. Tako osebno kot poklicno sem se ogromno naučil in nadgradil kariero. V prvem letu smo s klubom, ki se je pred tem vrtel v drugi polovici prvenstvene lestvice, prišli do finala DP in se prebili v pokal ULEB, v katerem smo v prješnji sezoni prišli že do finalnega turnirja v Torinu. In če bi imeli še malo sreče, bi morda celo lahko osvojili poljsko lovoriko. To je pač imelo svojo ceno. Igralci so začeli dobivati ponudbe, s katerimi se Turow ni mogel meriti, zato smo to sezono domala na novo sestavljali zasedbo: David Logan je pač odšel za precej večjo plačo k Prokomu, Thomas Kelati k Unicaji iz Malage, Andres Rodriguez v Ukrajino in tako dalje. Tudi to so podatki, zaradi katerih si lahko rečem, da odhajam čiste vesti,« pravi Filipovski, ki se v Slovenijo vrača prihodnji teden.
Iz ponedeljkovega Dela
