Tiskane izdaje
Ogromno črnila je bilo zadnja leta prelitega o italijanskem superzvezdniku Valentinu Rossiju, ki je zadnja leta v cestno-hitrostnem motociklizmu z neverjetno nadarjenostjo in neposrednostjo, na trenutke že z burkaštvom, povsem prevzel dogajanje na sceni. Talenta, ki se rodi le vsakih nekaj desetletij in mu je doslej prinesel že šest naslovov svetovnega prvaka, mu ne oporeka nihče. Še manj mladostne predrznosti, ki se ga še kar drži, čeprav je februarja že dopolnil 26 let in bi po vseh nenapisanih pravilih že moral prestopiti prag adolescence. Koliko je v tem resnice in koliko nastopaštva, pa v resnici ne ve pravzaprav nihče. Delček ozadja razkriva njegova prva avtobiografija z naslovom Kaj če ne bi nikoli poskusil, ki je pred dnevi izšla v Angliji, v kateri pa še vedno trmasto skriva svojo zasebnost in svoje poglede na svet.
»Napočil je trenutek, da povem resnico. O meni je bilo napisanih že preveč bedarij,« pravi eden najbogatejših italijanskih športnikov, ki je pisanje knjige zaupal novinarju tednika Motosprint Enricu Borghiju, ki ga spremlja že osem let. Spregovoril je o svoji selitvi v Anglijo, odnosih z Maxom Biaggijem, zgodovinskem prestopu k Yamahi konec leta 2003 in tajnih pogajanjih pred odločilnim korakom, o novinarjih, o tem, kako se je rodila njegova strast do motorjev, kako se počuti v noči pred dirko in zakaj res zaživi šele ponoči, podnevi pa je v stanju dremavosti. Podrobnosti o svojih spremljevalkah, o katerih njegovi rojaki vsa leta le ugibajo, zaslužkih, o pogledih na vero in politiko pri tem dosledno ohranja v tančico zavite skrivnosti, zato ni čudno, da so knjigo pospremili na pot s prepričanjem, da bo nekoč, ne pred njegovo upokojitvijo, sledilo tudi nadaljevanje.
»Druga plat mojega življenja ni pomembna, zame štejejo moji dosežki in to, da motociklizem ohrani zabavno noto. Umetnost je na tak način voziti motor, je nekaj podobnega, kot da bi napisali lepo pesem, primerljivo je z načinom, kako Ronaldo igra nogomet,« pojasnjuje Rossi in zatrjuje, da bo vsakomur na koncu jasno, da je povsem normalen človek, ki je ohranil sproščenost tudi v najtežjih trenutkih. Pa vendarle pred leti s svojim rojakom ušel v London, kjer ima stalno prebivališče, čeprav je z dušo še vedno vezan na domače kraje.
»Po letu 1997, ko sem osvojil prvi naslov svetovnega prvaka, sem postal neke vrste ujetnik svojega naroda. Vzamejo te za svojega in iz tebe naredijo svojo lastnino. Ne verjamem, da še kje obstaja narod, ki iz tebe naredi takšno veličino, vendar ob tem nisem mogel več normalno natočiti bencina na črpalki, si kupiti obleke,« pojasnjuje pobeg na Otok.
V Brnu kot ljubimci v zavetju noči
Prvič je na dan prišla tudi njegova resnica o sporu z »Batmaxom«, katerega je že davno zrinil z vrha priljubljenosti v italijanskih logih in s katerim je prišlo leta 2001 po dirki v Barceloni tudi do manjšega telesnega obračuna.
»Ne sovražim ga, niti ga ne obožujem. Sovraštva niti ni med mojimi čustvi. Tistega leta sva se v Kataloniji spoprijela na stopnicah, ki vodijo k zmagovalnemu odru iz drugačnih razlogov in odtlej se pač napetost med nama stopnjuje. Slišal sem ga, ko je napadel mojega menedžerja in zavpil nanj, on pa je ostro odvrnil: Ali kaj iščeš? Pristopil sem, imel je rdeče oči, bil je togoten. Še nikoli ga nisem videl v takšnem stanju.«
Da je že davno izgubil spoštovanje do starejšega tekmeca, je očitno na vsaki dirki, na kateri skupaj stojita na zmagovalnem odru. Stisk roke, če že, je bežen, fotografom se nastavljata vsaksebi, kot da bi se bala, da bi se vnovič zaiskrilo med njima.
Biaggi pač težko prenaša tudi to, da po Rossijevem prestopu k Yamahi kot eden glavnih Hondinih adutov ne more in ne more splezati na vrh. In prav tej selitvi k drugemu proizvajalcu njegov mlajši tekmec v knjigi namenja osrednjo pozornost. Dirko v Welkomu leta 2004, prvo na motorju druge znamke, na kateri se je tudi nemudoma okitil z zmago, pa postavlja na sam vrh svojih dosežkov.
»Tistega 8. aprila 2004 se je motociklizem za vselej spremenil. Na koncu dirke sem si rekel: prav si imel, da si zapustil Hondo. Eden od prijateljev mi je pripovedoval, da je nekaj mesecev prej Sete Gibernau ob pogledu name dejal, da se nikoli več ne bom vrnil na dirkališče, ko mi z Yamaho ne bo šlo,« pripoveduje o zadoščenju kariere, do katerega je prišlo po začetnih pogajanjih na Ibizi leta 2003 in skrivnem nočnem srečanju med dirko v Brnu, ko so med pogovori, kot pravi Rossi, izgledali kot ljubimci v zavetju noči …
