Če bi nam spodletelo, bi se verjetno moral izseliti iz Slovenije

Jure Zdovc je po vrsti sedmi selektor slovenske košarkarske reprezentance in že v prvem poskusu je postal najuspešnejši med vsemi. Na moštvo mu je uspelo prenesti zmagovalno miselnost, ki ga je krasila med vrhunsko igralno kariero, dvigniti Slovenijo na noge in okrepiti skupno samozavest do neprepoznavnosti. Četrto mesto zdesetkane slovenske zasedbe na letošnjem evropskem prvenstvu je čez noč močno povečalo apetite za naslednja velika tekmovanja, kar je lahko meč z dvema reziloma.

Ko ste prevzeli krmilo slovenske reprezentance, ste isti hip napovedali kolajno na letošnjem EP. Bi to storili, če bi vedeli, kakšno moštvo boste imeli na voljo po vseh težavah in poškodbah?

Mogoče je bila napoved malo napihnjena. Še preden je prišla na dan, sem se o njej pogovarjal s predsednikom KZS Dušanom Šešokom in on je vztrajal, to boš ti rekel, to boš ti rekel. Ampak dejansko nisem nikoli obljubil kolajne. Rekel sem, da je naš cilj. To je razlika. Če nimaš ambicioznega cilja, se ne boš niti približal visoki uvrstitvi. Hkrati pa sem želel spodbuditi košarkarje, da bi se prepoznali v mojih besedah in se z njimi poistovetili. Da bi se lotili projekta bolj profesionalno in prišli na priprave že pripravljeni. Želel sem, da razmišljajo o projektu, da se čutijo sposobne za uspeh in verjamejo vanj. To je bil glavni razlog, da sem postavil tako visoki cilj.

In cilj niti ni bil pretiran, saj vam je navzlic vsem zapletom dvakrat zmanjkala malenkost, bodisi za uvrstitev v finale bodisi za osvojitev bronaste kolajne.

Kar naježim se, ko pomislim, kako blizu smo bili. Od našega cilja nismo odstopali in nisem trener, ki bi tarnal, češ, tega ni, onega ni, to nas muči. S tem bi namreč razvrednotil košarkarje, ki so bili na Poljskem. Želel sem, da se čutijo spodobne, in menim, da so mi fantje vrnili zaupanje. Sicer ne bi dosegli tega, kar smo. Dejansko so dali od sebe 120 odstotkov ali še več.

Uspešnosti moštva vendarle ne moremo opredeliti glede na vnaprej zastavljene cilje. Ali bi bilo četrto mesto toliko večji uspeh, če bi pred EP preračunljivo postavili letvico na 7. mesto in jo gladko preskočili?

Prav gotovo je treba upoštevati veliko več. Osebno se ne morem veseliti četrtega mesta, sprejemov in vsega, ker nismo domov prinesli kolajne. Ne morem deliti veselja z navijači. Ampak zdi se mi, da je vsa ta množica, ki nas je spodbujala, prepoznala naš bojevniški duh in miselnost, da se nikogar ne bojimo. Ne smemo pozabiti, da smo v prvem delu EP igrali v najmočnejši skupini s tremi poznejšimi polfinalisti in osvojili prvo mesto. Na vrhu smo ostali tudi po drugem delu, ko smo morali premagati še gostiteljico Poljsko, Litvo in Turčijo. Nismo imeli pravice do spodrsljaja, bili pa smo vedno bolj ranljivi. In potem v tekmi za vse ali nič naletiš na Hrvaško, ki je do tedaj igrala zanič, a lahko premaga vsakogar, če ima dober dan. To me je načenjalo, saj smo imeli vse manj igralcev, zdravi so bili utrujeni, imeli pa smo tudi košarkarje, ki med klubsko sezono domala niso igrali. Bal sem se, ali bomo zdržali ali nas bo kdo raztrgal. Toda Slovenija je stala za nami in nam dala dodaten motiv, da smo odigrali EP do konca.

Koliko se igralci nasploh navzamejo trenerjeve miselnosti ali poguma, strahu ali majhnosti? V preteklosti je bil namreč to očiten problem slovenske reprezentance.

Po duši sem zmagovalec, in ko stopim ob rob parketa, se mi primeri, da bi najraje skočil na igrišče. Na vsaki tekmi želim zmagati, proti vsakomur. Menim, da so košarkarji občutili mojo energijo, da se ne bojijo nikogar in da gredo na vsako tekmo po zmago. Zelo težko pa rečem, kako me doživljajo. Ne vem, ali sem zanje strog. Ker sem bil sam športnik, se mi predvsem zdi pomembno, da igralec začuti zaupanje. Ne moreš imeti 12 zadovoljnih košarkarjev, ampak tudi ko pride do kratkega stika, se moraš pogovoriti, najti nekakšno rešitev. Težko je odgovoriti na to vprašanje, vendar se mi zdi, da mi je uspelo prepričati fante, da so verjeli v moje besede.

Če že ne morete uporabiti besede veselje, je morda primernejši samostalnik zadovoljstvo?

Zadovoljen sem zato, ker sem videl, da so Slovenci zadovoljni, in zato, ker so strokovnjaki pohvalili predstave naše reprezentance. To mi zares godi. Vsi so se nas bali in se nam poskušali ogniti, ker smo res igrali dobro. Ne bom pa nikoli pozabil te priložnosti ali si oprostil, da nismo igrali v finalu.

In kaj bi opravila Slovenija, če bi zanjo igrali vsi aduti, ki ste si jih želeli?

O tem smo s sodelavci razmišljali le po porazu v polfinalu in prišli do sklepa, da bi nam proti Srbiji zadostoval že Goran Dragič. Če bi imeli še Matjaža Smodiša, bi zagotovo igrali v finalu, in to enakovredno Špancem. Ne vem, kaj bo v prihodnosti, ampak v letošnjih okoliščinah, s tem ozračjem in pristopom bi nam zagotovo uspelo.

Koliko ste morali zaradi težav vsebinsko prilagoditi igro? Je morala postati bolj racionalna in je s tem morda izgubila privlačnost?

Ne prav veliko. Med pripravami me je sprva begalo, da je zasedba, ki je igrala s Hrvati v Poreču in Pazinu, delovala najbolj kompaktno. Najbolj je bilo jasno, kdo mora kaj početi na igrišču in kakšna je hierarhija. Zato smo obakrat zmagali, čeprav brez Smodiša, Aleksandra Vujačiča in Bena Udriha, Dragič pa je odigral le uvodni polčas prve tekme. To je bil nekakšen znak, za katerega tedaj še nisem vedel, ali je pravilen. Pozneje, ko je bil Jaka Lakovič po Udrihovih in Dragičevih poškodbah naš edini organizator igre, smo mu poskušali lajšati delo tako, da ni pokrival tekmečevega dirigenta in da ni vsakič prenašal žoge v napad. Je pa bil moj moto od vsega začetka, da moramo nenehno nadgrajevati igro. Zato smo napredovali tudi med EP, tako v obrambi kot napadu.

Koliko je bila igra slovenske reprezentance nasploh odraz vaše trenerske filozofije in koliko individualnih sposobnosti košarkarjev? Bi lahko igrali hitreje, bolj podobno Špancem, ki so sopomenka za sodobno košarko?

V takšni zasedbi zagotovo nismo imeli talenta, da bi lahko igrali hitreje. To mi je bilo jasno že po prvih treningih. Odprti nasprotni napad smo še zmogli, vendar nismo mogli razviti takšne igre kot Španci, nikakor ne. To je vzgojni proces, pri katerem oni vztrajajo od mlajših selekcij. Ne moreš pritisniti na gumb in reči, zdaj bomo igrali hitreje.

Slog igre je pač odvisen od individualnih sposobnosti košarkarjev.

Absolutno. Posamična kakovost naših košarkarjev ima svoje meje. Uspešni smo bili lahko le kot celota in to se je tudi pokazalo.

Je s tem povezan tudi tekmovalni limit naše reprezentance?

Poljska je bila zame pravljica in te se težko ponavljajo. Biti moramo realni in pomisliti, ali ni bila enkratna priložnost. Čas bo pokazal svoje, ampak utopično je zdaj razmišljati o svetovnem prvenstvu 2010 in o tem, kaj vse bi lahko dosegli. V Turčiji bodo igrali še z Američani, Argentinci in Brazilci, Litovci bodo nedvomno močnejši, gostitelji bodo nabrušeni. EP je bilo posebna priložnost v posebnem trenutku. V reprezentanci je težko veliko postoriti, saj imaš le poldrugi mesec časa za priprave. Šele na EP sem začutil igralce, kako kdo diha, že po mimiki obraza videl, kdo je pravi in kdo ne, ter podobne podrobnosti.

Že pred EP ste preživeli stresne trenutke, med katerimi niste javno prali umazanega perila in se spuščali v pojasnjevanje svojih odločitev. S tem pa ste prevzeli velik del strelic, ki bi bile sicer drugače razporejene. Zakaj ste se odločili za že skoraj mučeniško držo?

V košarki sem doživel prav vse in imam zelo slabe izkušnje s primeri, ko se ljudje začnejo javno obtoževati. To ne pripelje nikamor. Mir je zelo pomembnen dejavnik za moštvo in ni mi težko prevzeti odgovornosti, da bi ga zagotovil. To breme se sicer kopiči, ampak košarkarji morajo videti trenerja samozavestnega, da ve, kaj dela in kaj hoče. Tudi med tekmo mora biti miren, kajti le tako lahko sprejema trezne odločitve. Lahko se razburi, ne sme pa izgubiti glave. Med polfinalno tekmo s Srbijo zadnji dve minuti nisem bil zadosti miren-

Tako kot ste si nabrali veliko nasprotnikov ob odhodu Marka Miliča iz Tivolija, je zdaj ostalo marsikaj odprtega ob primeru Aleksandra Vujačiča, o katerem so pozneje le prihajale dodatne informacije iz drugih virov.

Nikoli se nisem bal prevzeti odgovornosti, niti kot igralec niti kot trener. Z obema sem se pogovoril na štiri oči in v normalnem tonu, kar je zame pomembno. S tem se je zame stvar končala. Normalno in logično je, da košarkarju ni lahko in da prej ali slej izreče kakšno kritično misel proti meni v svoj bran ter da mediji to izkoristijo. Ampak nanju ne bom nikoli jezen, ker sta oba super fanta. Pač nista sovpadala z mojo filozofijo, toda obema želim vse najlepše na tem svetu. Zame konflikta sploh ni bilo.

Kako sprejemate, da je reprezentanca postala domala resničnostni šov, da javnost zanimajo sleherna podrobnost o igralcih, pikantnosti iz slačilnice in še marsikaj, kar bi moralo ostati skrito v korist moštva?

Naši košarkarji so vsak po svoje zvezdniki in to je sestavni del posla. Mediji so vedno bolj prisotni, takšni ali drugačni, in zato moraš biti toliko bolj hladne glave. Pod drobnogledom smo bili nenehno, celo med pripravljalnimi tekmami, ki pred leti niso nikogar zanimale. Že tedaj smo čutili takšen pritisk, kot da bi bili na prvenstvu. Tudi KZS vleče poteze za trženje in razumem, da mora zaslužiti čim več denarja. Vse skupaj je torej že postalo cirkus, ob katerem moramo mi mirno in zbrano opravljati naše delo.

Se vam zdi krivično, da ste kot eden največjih slovenskih košarkarjev vseh časov imeli izjemno močno opozicijo, pred katero ste si zagotovili mir šele z nizom odločnih potez, ki so se pokazale kot pravilne?

Zavedal sem se, da si nimam česa očitati, ker imam čisto vest. Sem pa realen in ne morem pozabiti, da bi bila slika v primeru enega poraza v napačnem trenutku popolnoma drugačna. Ob neuspehu bi bil glavni in edini krivec. Moji starejši hčerki hodita v šolo, kjer otroci spremljajo spletne forume, in mogoče bi se celo moral izseliti iz države. Jaz sem namreč postavil cilje in vlekel vse te poteze, ki so burile duhove. Na srečo se je končalo dobro, se pa zavedam, da se lahko vse skupaj v hipu zasuka. Šport je krut.

Kako so počutite ob vzklikih Zdovc je car? Pred tedni pa so isti ljudje kričali Zdovc je bedak.

Tega jim ne morem zameriti, ker niso imeli vpogleda v notranja razmerja, ker ne poznajo košarke od znotraj, realne kakovosti igralcev in njihovih psihofizičnih sposobnosti. Videli so denimo Vujačiča, da je član LA Lakers, ki so prvaki lige NBA, in mogoče zato mislijo, da je najboljši košarkar na svetu. Čeprav ne vedo, kakšna je bila zares njegova vloga v moštvu.

Krivično razmerje med priljubljenostjo in kakovostjo športnikov je nasploh vse bolj pereča tema sedanjosti.

Seveda. Ko sprejmem kako odločitev, se nesorazmerja zavedam, ni pa prijetno.

Po koncu EP ste rekli, da je bilo po svoje neregularno. Kaj bi lahko privedlo do pravičnega tekmovalnega sistema?

Pogovarjal sem se s tujimi kolegi in strinjali smo se, da bi moralo biti EP vsake štiri leta in zato časovno nekoliko bolj raztegnjeno. S tem bi bilo zanimanje večje, ne samo pri medijih, tudi košarkarji bi se raje odzvali na reprezentančno vabilo. Tako pa so zasičeni, saj jim koledar vsako leto ponuja tekmovanja - EP na dve leti, vmes pa svetovno prvenstvo in olimpijske igre. Američani so to že davno ugotovili. Izenačiti bi morali tudi osnovne razmere za igro. Nedopustno je, da so odločilne tekme v dveh skupinah dan pozneje kot v preostalih dveh in si lahko nekdo izbere četrtfinalnega tekmeca. Tretje poglavje so četrtfinalni dvoboji, saj bi morali biti na sporedu isti dan ali pa bi morala moštva imeti po njih vsaj en dan premora. Prepričan sem, da bi v polfinalu premagali Srbe, če bi imeli na voljo enako počitka. Nelogično je, da se podaš v odločilne boje v najbolj kaotičnih okoliščinah.

Koliko so bila tekmovanja v vaših časih manj naporna in so zato zagotavljala možnost boljše igre?

Ko sem igral za Jugoslavijo, je na EP sodelovalo le osem reprezentanc, trajalo pa je en teden. Razporejeni smo bili v dve skupini po štiri moštva, po treh kolih smo odigrali polfinale in finale in to je bilo to - pet tekem. To zdaj je nekaj povsem drugega, še posebej ker je bila za nas vsaka tekma izjemnega pomena. Nismo igrali z Izraelom, Nemčijo ali Bolgarijo, ampak z najboljšimi v Evropi, in to domala vsak dan. V tem ritmu odigrati devet tekem na tako visoki ravni je izjemno težko.

Kaj bi se zgodilo, če bi kakšnemu od vrhunskih asov vašega rodu naložili, da mora odigrati devet tekem v 14 dneh po 40 minut in tudi več kot Jaka Lakovič?

Omagal bi. Še dolgo ne bomo videli česa podobnega, kot je letos zmogel Jaka. Postaviti bi mu morali spomenik, saj je bil 150-odstoten vsako tekmo in maksimalno zbran. On živi za košarko in zato ni čudno, da igra v tako kakovostnih klubih. Telesno je majhen, ampak ima zelo veliko srce.

Ob prevladi španske reprezentance jo mnogi primerjajo z jugoslovansko. Kako bi se odrezala Jugoslavija 1989 z vami, Draženom Petrovićem, Tonijem Kukočem, Vladetom Divcem in Dinom Rađo s Španijo 2009?

Težko je primerjati moštvi. Časovna razlika je prevelika in košarka je v teh 20 letih zelo napredovala. Skupna točka je raznovrstnost košarkarjev, ki zdaj krasi Špance, včasih pa smo jo imeli tudi mi s polivalentnimi igralci. Naš Pau Gasol je bil Kukoč. Če dobro pomislim, smo si celo bili podobni. Če bi igrali v popolni zasedbi, bi bili svojčas enakovredni najboljšim ameriškim poklicnim asom, tako kot so bili Španci ZDA na zadnjih OI. Zame so celo najboljši na svetu in bi morali v Pekingu zmagati v finalu. Menim, da bi med seboj odigrali dobro in izenačeno tekmo.

Koliko pa je danes več motečih dejavnikov zaradi vrtoglavih zaslužkov igralcev, vpliva menedžerjev in zahtev klubov?

Interesi klubov so v ospredju. Menedžerji živijo od klubov in njihove dejavnosti ne moraš nadzorovati ali omejiti. Na koncu pa košarkar sam odloči, ali bo tvegal in igral za reprezentanco, čeprav se lahko poškoduje. Zdaj lahko jasno in glasno povem, da Dragiču zastopnik ni dovolil igrati na EP. To je zame nepojmljivo. Teden dni pred odhodom na Poljsko smo dobili njegovo odpoved in šele po mojem posredovanju smo ga prepričali. Seveda ne Gorana, on je želel igrati.

Ali je kdo vplival nanj tudi sredi EP, ko po poškodbi kolena ni več nastopil?

Ne vem. Bom pa zelo dobro raziskal. Goran je rekel, da ga boli koleno in da ne more igrati. Verjamem mu.

Kaj bi vas mogoče prepričalo, da bi ostali na čelu reprezentance?

Najprej bi rad poudaril nekatere stvari. Naše priprave so bile odlične, tako organizacija kot razmere in izvedba. Nihče ni omenil trenerja za telesno pripravo Jadranka Nikolića, pri katerem so košarkarji stokali, ampak videli ste, da je bila ekipa v kondicijsko zelo dobrem stanju. Rad bi se zahvalil pomočnikom, Tomu Mahoriču, Miru Aliloviču in Stefanosu Dedasu, saj so vsi živeli za ta projekt. Zato smo dosegli dober rezultat. S takšnimi ljudmi je bilo fantastično sodelovati. Za naprej pa ...

Kaj vas odvrača od selektorske vloge?

Imam občutek, kot da smo bili pol leta na Poljskem. Stres je bil tako velik, da sem si nenehno mislil, kaj mi je bilo tega treba. Ne gre za denar ali karkoli podobnega, gre za osebno zdravje, kajti hkrati voditi takšna projekta, kot sta Union Olimpija in slovenska reprezentanca, je za enega trenerja prevelik napor. Od vsega začetka sem poudarjal, da bi moral biti selektor profesionalec, čeprav sem potem govoril drugače, ko sem sedel na Olimpijino klop. Zdaj bomo šele videli, kako je Olimpija trpela zaradi moje odsotnosti. Mogoče sem tik po tekmi za tretje mesto z Grčijo prehitro rekel, da ne bi bil nikoli več selektor, če bi se moral odločiti tisti hip. Celo neumno je bilo, da sem se pustil izzvati, saj so moje besede iztrgali iz konteksta in pojavili so se naslovi Zdovc nikoli več selektor. Sčasoma namreč ugotoviš, da le ni bilo tako hudo.

Vam bo četrto mesto na EP pustilo povsem mirno spati?

Še dolgo me bo glodalo, saj bi si želel več. Hkrati pa zaradi vpliva košarkarskih velesil ne vem, ali ga bo lahko Slovenija še kdaj ponovila. Dosežek posvečam stricu Miroslavu Zdovcu, ki je bil moj največji navijač, in dolgoletnemu novinarju Dela Stanetu Trbovcu, ki je življenje posvetil košarki, vendar ni dočakal našega uspeha.

Iz Sobotne priloge Dela