Birmingham – Jolanda Čeplak, zadnja leta najuspešnejša slovenska atletinja, bi bila nerealna, če bi rekla, da na dvoranskem evropskem prvenstvu v Birminghamu (začenja se danes) ne pričakuje kolajne. Še več: močno si želi zlato. Nanj je prvič pomislila pred mesecem dni, ko se je po petih letih vrnila v dunajsko mestno dvorano, kjer je leta 2002 osvojila doslej edino zlato slovensko kolajno na dvoranskih prvenstvih.
Spomini na Dunaj še živi
V dvorani »Ferry-Dusika«, kjer je v sanjski predstavi na 800 m v zadnjih centimetrih premagala avstrijsko favoritinjo ter nosilko srebrnih kolajn na OI in SP Stephanie Graf in tekla tudi še vedno veljavni svetovni rekord (1:55,82), se je namreč vrnila z 1:59,33, kar je bil njen najboljši izid po zlatem letu 2002. »Ko sem šla na tekmo na Dunaj, me je bilo pošteno strah. Čeprav sem čutila v nogah, da sem dobro pripravljena, me je spreletavala negotovost, kaj pa, če me občutek vara. Ko sem pritekla skozi cilj in videla čas, me je navdalo veliko zadovoljstvo: uspešno sem se vrnila.« Tako je Jolanda opisala vrnitev v dvorano po nesrečnem evropskem prvenstvu v Madridu leta 2005, ko je kot branilka naslova z Dunaja 2002 obstala v kvalifikacijah in doživela še en velik polom.
Že takrat je bilo jasno, da z njenim zdravjem in poškodbo noge nekaj ni v redu. Leta 2005 je nato izgubila. Po operaciji se je lani sicer vrnila na evropskem prvenstvu v Göteborgu, vendar vsi, ki poznajo Jolando, so vedeli, da to ni »zlato-srebrno-bronasta šampionka«, kakršna je bila denimo leta 2004 na dvoranskem prvenstvu v Budimpešti (osvojila je srebro) in nato na olimpijskih igrah v Atenah. Negotova je bila že v kvalifikacijah, kar je le potrdilo strah, da je na EP vendarle prišla nepripravljena za velike dosežke.
Pred Birminghamom 2007 deluje povsem drugače – odločna in prepričana o svoji moči. Takšno Jolo poznamo iz njenih zlatih časov leta 2002. »Kolajna je edini pravi motiv. Za menoj so štirje zelo dobri teki, ki so mi vrnili vse tisto, kar sem pogrešala v lanski sezoni. O tekmicah ne razmišljam. Naj si one belijo glavo z menoj in kujejo taktiko, kako me premagati. Navsezadnje sem jaz še vedno svetovna rekorderka in nosilka olimpijske kolajne. Letošnja zima mi pomeni veliko več, kot se morda zdi po vsem, kar sem v karieri dosegla. To je leto moje prave vrnitve po dolgotrajni poškodbi. Od teka v Birminghamu bo v veliki meri odvisno tudi, kako se bom lotila poletnih priprav na svetovno prvenstvo v Osaki. Če bom osvojila kolajno, bom šla v drugi del sezone vrhunsko motivirana. O tem, da je ne bi, pa sploh ne razmišljam,« je Čeplakova predstavila ozadje nastopa v Birminghamu.
Več v današnjem tiskanem Delu.