Cime: Edina prijateljica je Olimpija

Ljubljana - Po dveh letih je 34-letni (14. septembra bo dopolnil 35 let) Ljubljančan Sebastjan Cimerotič spet najprepoznavnejše ime ligaškega tekmovanja, ki je že v uvodnih kolih ponudilo presenetljive izide, vključno z nedeljskim zmagoslavjem novinca v prvi ligi Olimpije Ljubljane. Prav veliko dvomov o tem, kdo je bil junak goriške senzacije, ni: v tej vlogi se je znašel Cime, ki je v značilnem slogu sprejel goriško darilo in podprvakom zadal zadnji udarec.

Zmagovalna akcija je bila na las podobna tisti, ki je Cimerotiča izstrelila med nacionalne junake pred osmimi leti. V kvalifikacijski tekmi za SP 2002 s Švico v Baslu (6. junija) mu je domači branilec in kapetan Stephane Henzchoz kot zadnji mož v švicarski obrambi podaril žogo. Cime je stekel proti vratom in žogo zanesljivo poslal mimo švicarskega vratarja Marca Pascola v gol. To je bil zmaga, vredna nastopa na SP v Južni Koreji in na Japonskem. Vrnitev v sedanjost pa je: v Henzchozovi vlogi je nastopil junak derbija 1. kola v Ljudskem vrtu Gorazd Gorinšek. Kot zadnjemu domačemu branilcu mu je spodrsnilo, Cimerotič je žogo ukradel, obšel še vratarja Vasjo Simčiča in Olimpijo Ljubljano vrnil med žive po debaklu z Interblockom v prvem kolu.

»To je bil povsem spontan odziv. Lahko bi samo stal in gledal, a sem stekel proti nasprotniku, ga bržkone malo zbegal in mu v kosti nagnal ravno toliko strahu, da mu je spodrsnilo. Potlej sem samo opravil tisto, kar najbolje znam,« je Cime opisal odločilni trenutek na tekmi, ki naj bi dal novincem krila v prvoligaškem boju. Te so povezane izključno z zeleno-belim moštvom, ki je na štartnem izpitu debelo pogrnilo in si prislužilo oceno, da bo v tej sezoni kmalu odpisano.

»Vsi so nas takoj označili za glavnega kandidata za izpad. Toda mi smo se vrnili, pokazali, da lahko enakovredno igramo z vsakim, premagamo vsakega, a tudi izgubimo z vsakim. To je pač naša liga, v kateri ni prepričljivega moštva,« meni Cime in opozarja: »Mi v primerjavi s tekmeci zaostajamo s treningi in uigranostjo. Zdaj je vsaka naša tekma najmočnejši trening in prepričan sem, da se lahko samo še vzpenjamo. Je že res, da smo bili bolj ali manj v podrejeni vlogi, a se nismo vdali. Vztrajno smo čakali na svoj trenutek in ga dočakali. Tudi s kančkom sreče. Če seštejemo pluse in minuse, potem smo kar na dobri poti.«

Cimerotič je nenehno v središču pozornosti, bodisi na športnem področju ali pa v zasebnem. Je prvorazredni magnet za rumene medije in človek, ki ponuja nešteto zgodb. Ena med njimi je že pozabljena, a bi lahko bila še vedno vznemirljiva. Vrti se okoli vprašanja, ali je še ujetnik korejskega kluba in različnih zastopnikov.

»Ne, s tem nimam več opravkov. To je končana zgodba,« je zatrdil in se neposredno, tako kot zmore samo on, lotil še žgečkljivega dela svojega življenja – ljubezenskega. »Razčistil sem z vsem. Sem samski in še nekaj časa v mojem življenju ne bo resne zveze. Osredotočil sem se na nogomet in moja edina prijateljica je in bo Olimpija. Z njo imam velike načrte, saj ne smemo dovoliti, da ne bi igrala vodilne vloge na naši sceni. Štejejo samo mesta med prvo trojico, boj za prvaka,« je poln zanosa pripovedoval in se hkrati že zazrl proti naslednji tekmi.

»Rudar je neugoden, a razmišljam le o zmagi. Ali sploh veste, kaj bi takšen razplet pomenil za derbi v Ljudskem vrtu. Pred mariborske navijače bomo stekli povsem motivirani. Komaj čakam,« se za vijolične brusi virtuoz, ki upa, da bo zdravje vzdržalo. Volje in želje mu ne manjka, seveda pa najbolj uživa v preigravanjih. Je na domači sceni opazil kakšnega upa, ki bi se mu lahko približal? »Priznam, da sem slabo spremljal druga moštva, toda v našem sta dva, ki kažeta, da bi lahko navduševala. To sta Ibraimi (Agim) in Bubanja (Davor),« je uspešen vikend zaokrožil Cimerotič.