Cimos v preteklost, Jesenice v neznano

»Iz ekipe je naredil avtobusno postajo, na koncu pa je avtobusna postaja zamenjala njega,« je eden od poznavalcev dogajanja v ozadju povedal o odhodu Matjaža Tominca s klopi Cimosa, ki je v zadnjih letih ob množičnem prometu igralcev, ki so prihajali in odhajali, naskakoval naslov slovenskega rokometnega prvaka. Minulo sezono je bil zelo blizu cilju, v tem tekmovalnem letu pa se zdi, da je brez realnih možnosti za dosežek, ki ga malodane vsi vnaprej pripisujejo prenovljeni in močno okrepljeni zasedbi Celja Pivovarne Laško. Prvič, odkar je predsednik uprave Pivovarne Laško, je o novem ustroju »pivovarjev« in njihovih ambicijah za prihodnost včeraj za klubsko spletno stran spregovoril Dušan Zorko - in napovedal vrnitev velikega evropskega Celja.

Tudi v tem se bržčas skriva vsaj delni vzrok za Tominčev sestop in novo usmeritev primorskega kluba, ki se s Fredijem Radojkovičem vrača v preteklost. Nadaljeval bo sodelovanje s trenerjem, ki mu stanovski kolegi ne oporekajo zadostnega strokovnega znanja in pravih prijemov (slovi kot precej bolj tankočuten in »mehkejši« trener kot Tominec) za vodenje moštva, s katerim je nazadnje delal pred dobrimi štirimi leti. A v precej drugačnih razmerah in zasedbi kot Tominec, s katerim so v dvorano Bonifika prišle želje po slovenskem vrhu. Radojkovič se je v svojem prvem mandatu boril za sredino lestvice in slovel po tem, da dobro dela z mladimi domačimi fanti. Ta sloves se ga drži še zdaj, potem ko je kratek čas vodil slovensko mladinsko reprezentanco in tržaško ekipo v italijanskih ligah, najprej v prvi, po finančnem zlomu kluba pa še v nižjih. Če bo nadaljeval v podobnem slogu, torej kot trener ekipe iz domačega okostja, začinjenega s peščico tujcev, je njegov prihod znak tega, da slovenska rokometna scena izgublja enega od treh kandidatov za državno krono, v boju za katero so potrebni milijonski vložki, ki ne prinašajo zagotovil o uspehu.

 

Četudi bi se izkazalo, da je odločitev za Radojkoviča (podpisal je pogodbo le do konca sezone) zgolj rešitev v sili, pa je v njej vseeno več zdrave pameti kot pri odmevni trenerski menjavi iz minulega tedna - Mike Posma namesto Ildarja Rahmatulina. To je bila predlani srebra vredna poteza v hokejskem taboru Olimpije, kar je skorajda zagotovilo za to, da bo neuspešna pri večnih tekmecih z Jesenic. Pravljice, kakršno je Posma spisal z »zmaji«, s predzadnjega mesta jih je popeljal do praga zmage v ligi EBEL, se ne ponavljajo, še posebej ne, če jih umestijo v povsem drugačno okolje. Na tivolskem ledu so se severnoameriški ljubitelji nočnega življenja praviloma razcveteli, na jeseniškem pač ne. Morda pa so športni direktor Zvone Šuvak in druščina izračunali, da v razširjenem avstrijskem prvenstvu, v katerem ima zdaj trenerja s te strani Atlantika le še Alba, ni mogoče opraviti veliko, če na klopi ne sedi član severnoameriškega trenerskega ceha ...

Iz petkove tiskane izdaje Dela