Tiskane izdaje
Čeprav južnoafriški selektor Joel Santana zelo dobro pozna brazilskega vodjo strokovnega štaba Carlosa Dungo, saj ga je nenazadnje leta 1987 vodil pri Vascu da Gami, to ni zadostovalo za novo presenečenje na tem turnirju. Ob vsej individualni in kolektivni kakovosti brazilskih nogometašev je bilo tokrat presenečenje že to, da so bili gostitelji turnirja večino tekme ne samo enakovredni, ampak na trenutke tudi še bolj "brazilski" od Brazilcev, s požrtvovalno igro v obrambi pa so uglednim gostom povzročali precej preglavic.
Kar nekajkrat so z lepimi akcijami prišli tudi do nevarnih strelov, na koncu pa je južnoafriško željo, vnovič močno podžgano z zvokom vuvuzel, vendarle premagala brazilska kvaliteta. Na oko vse prej kot sveži branilci naslova, ki bodo že četrtič zaigrali v finalu tega tekmovanja, so polfinale v svoj prid odločili šele v 88. minuti.
Južnoafričani so se v prvem polčasu povsem enakovredno kosali z južnoameriškimi zvezdniki. V 21. minuti so tudi zapravili najlepšo priložnost polčasa, ko se je Aaron Mokoena znašel povsem sam pred Juliem Cesarjem, toda z glavo je meril previsoko. Sicer pa so bili od daleč nevarni tudi Kagisho Dikgacoi, Siphiwe Tshabalala in Steven Pienaar. Na drugi strani je domači obrambi največ preglavic povzročal Kaka, ki bi v 37. in 42. minuti z malce sreče lahko tudi zatresel mrežo.
Čeprav so Brazilci drugi polčas začeli malce bolj zavzeto, pa so bili spet domačini prvi bližje zadetka. V 58. minuti je Teko Modise ob pomoči enega izmed Brazilcev skorajda presenetil Julia Cesarja. To je bila praktično tudi edina omembe vredna akcija drugega polčasa. Šele v 88. minuti so Brazilci po prekršku nad Ramiresom prišli do prostega strela na robu kazenskega prostora. Tega je mojstrsko izvedel Dungov "joker" Dani Alves in tako ekipi priigral nov finale. JAR se bo v malem finalu za tretje mesto merila s Španijo.
