Ljubljana – Tone Tiselj nikogar, ki vsaj malo spremljajo slovenski rokomet, ne pušča ravnodušnega. Eni ga kujejo v zvezde kot največjega slovenskega trenerja vseh časov, drugi se samo namrdnejo, češ da mu je bilo vedno vse postlano z rožicami. Kakorkoli že, 46-letni Celjan se po letu dni delovanja na Danskem iz osebnih razlogov vrača v domovino. Nadaljevanje njegove kariere pa je zavito v tančico skrivnosti …
Tega še sam ne vem in se s tem vprašanjem še ne obremenjujem. Dejstvo je, da imam ponudbe številnih klubov, a moram najprej vse skupaj resno premisliti.
So ponudbe prišle tudi iz Slovenije?
Zaenkrat ne, a če povem po pravici, me delo v Sloveniji trenutno niti ne mika preveč. A nikoli ne reci nikoli. Če bi bile razmere v slovenskem rokometu boljše, bi se bil pripravljen resno lotiti dela. Sicer pa me bo pot najverjetneje znova vodila na tuje. Na srečo znajo v tujini ceniti moje znanje in izkušnje.
Kje tičijo največje težave v našem rokometu?
Veste, v Sloveniji smo se v odnosih vrnili 12 ali 13 let nazaj. Vse znanje in rezultati slovenske stroke, ki smo jih ustvarili doslej, zdaj ne pomenijo nič. Še slovenski jezik zdaj ni več potreben. V takšnem okolju je težko delovati. To je škoda, saj imamo Slovenci dovolj znanja, da nam ne bi bilo treba uvažati tujega. Jaz enostavno nimam energije, da bi se spustil v še en projekt.
Pa verjamete, da se bodo stvari v bližnji prihodnosti začele premikati na bolje?
Niti ne. Toliko let smo potrebovali, da smo našli priključek, zdaj pa smo spustili vajeti iz rok in naredili velik korak nazaj. Odnosi v našem rokometu so na zelo nizki točki, tega se ne da popraviti čez noč.
Več v tiskanem Delu.